Jedro

Določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Gre namreč za reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru. To predhodno vprašanje pa po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez postopka priznavanja tujih sodnih odločb.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 4905-1/2008-MOP-00641110 z dne 11. 7. 2013. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenskega državnega holdinga, d. d. (stranka z interesom) in odpravila 1., 2., 3. in 4. točko izreka delne odločbe o denacionalizaciji, št. 321-395/93 225 (339-146/2006) 13202 z dne 10. 2. 2013, ki jo je izdala Upravna enota Žalec, ter zavrnila zahtevo A. A. za denacionalizacijo nepremičnin, v času podržavljenja parc. št. ... vse k. o. ..., ki so bile podržavljene B. B. 2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 glede uporabe drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v zvezi s Pogodbo med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju Finančna in izravnalna pogodba, skrajšano FIP) in na njeni podlagi sprejetimi predpisi. Ob materialnopravnem izhodišču, kot izhaja iz navedenega judikata, je za obravnavani primer bistveno, da je bilo prejšnji lastnici premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a kot osebi nemške narodnosti, da je ta leta 1954 pridobila avstrijsko državljanstvo, da je že vsaj od takrat v Avstriji imela stalno prebivališče in je tam leta 1968 tudi umrla.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 85/2013, ker meni, da je treba drugi odstavek 10. člena ZDen ter s tem v zvezi FIP in ostalo avstrijsko pravo obravnavati glede na posamični primer. Sodišče prve stopnje le sklepa o tem, da naj bi B. B. do smrti imela prebivališče v Avstriji. Podržavljeno premoženje ne spada v premoženjsko škodo v smislu FIP. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali ga sodišče šteje za sovražnikovo premoženje, premoženje nemškega državljana ali premoženje osebe nemške narodnosti. B. B. je glede državljanstva izpolnjevala vse pogoje po določbah ZDen, pogojev za odškodnino po avstrijskih predpisih pa ni izpolnjevala, saj je državljanstvo Republike Avstrije pridobila, ko je bilo obravnavano premoženje že podržavljeno. Do odškodnine ni bila upravičena niti po določbah FIP niti po ostalih predpisih Republike Avstrije, v zvezi s čimer je bilo predloženo potrdilo Zveznega ministrstva za finance, ki je uradni dokument Republike Avstrije. Nasprotuje stališču, da je razlaga tujega prava v pristojnosti denacionalizacijskega organa. Meni, da je glede tega treba uporabiti 70. člen ZDen. Navaja, da je razlaga tujih predpisov v škodo upravičencev arbitrarna in jih postavlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi upravičenci, zato gre za kršitev 14. in 22. člena Ustave. Opisana praksa preprečuje odpravo krivic in pomeni protiustavno razlikovanje upravičencev, saj se je stranka z interesom na pogodbo FIP začela sklicevati šele v letu 2010. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, stranka z interesom pa predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Z odločbo tožene stranke, ki je predmet izpodbijanja v obravnavanem upravnem sporu, je bila namreč odpravljena prvostopenjska odločba o denacionalizaciji, s katero je bila prejšnji lastnici priznana odškodnina v obveznicah SOD v znesku 62.060,00 DEM (31.731,26 EUR). Zato se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do drugih uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1. 7. Do materialnopravnih vprašanj pravilne uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi s FIP, ki jih v reviziji uveljavlja revident, se je Vrhovno sodišče opredelilo najprej v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 ter nato še v sodbah X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015, X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015, X Ips 86/2013 z dne 3. 6. 2015 in X Ips 94/2013 z dne 3. 6. 2015. V navedenih sodbah Vrhovno sodišče podrobno pojasnjuje, zakaj je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen FIP treba šteti za akt, na podlagi katerega so imele določene osebe pravico dobiti ali zahtevati premoženje od tuje države. Pojasnjuje tudi izhodišča za pravilno uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen za posamezen primer in razlago potrdila avstrijskega Zveznega ministrstva za finance, iz katerega izhaja, da prejšnja lastnica ni bila upravičena do odškodnine po FIP.

8. Ustavno sodišče, ki je že večkrat presojalo ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe,(1) je v odločbi U-I-326/98 pojasnilo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve odločbe U-I-326/98). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 izhaja, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Gre namreč za reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru. To predhodno vprašanje pa po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez postopka priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve odločbe Up-547/02).

9. Revident zato zmotno meni, da bi upravi organ pri odločanju moral uporabiti 70. člen ZDen in da je vezan na potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance z dne 3. 3. 2011 in 21. 2. 2012. To sta potrdili o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Če se z njima potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Če pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem za prejšnjo lastnico ni obstajala pravica do odškodnine, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker (kot je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo) pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-547/02), pa tudi zato, ker je avstrijsko ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji, in ne na konkretni odločbi o pravici do odškodnine.

10. Izpodbijana sodba pravilno opredeljuje skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP. Te so opredeljene v prilogi 1 (točka A) k FIP. Med drugim gre za pregnance in preseljence, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj 6 mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šest mesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju zunaj Republike Avstrije in zunaj meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz C. točke Priloge 1 FIP pa je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ.

11. Pri presoji, da prejšnja lastnica spada v navedeno skupino oseb iz priloge 1 k FIP, se je sodišče prve stopnje oprlo na naslednja dejstva: premoženje ji je bilo kot osebi nemške narodnosti podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Celju opr. št. 35 z dne 6. 9. 1945, izdane na podlagi Odloka AVNOJ-a; v Avstriji je kot izgnanka živela že od 1946; leta 1954 je pridobila avstrijsko državljanstvo in imela tam vsaj že od takrat stalno prebivališče, kjer je leta 1968 tudi umrla.

12. Glede na navedeno revizija neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje na obravnavanem primeru ni uporabilo stališč navedenih v sodbi X Ips 85/2013 in da zato ni mogoče preizkusiti, ali šteje premoženje, ki je bilo zaplenjeno, za premoženje nemškega Reicha, nemškega državljana ali osebe nemške narodnosti. Iz v izpodbijani sodbi povzetih pravno odločilnih dejstev je namreč očitno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bilo prejšnji lastnici premoženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a podržavljeno kot osebi nemške narodnosti. Na tej podlagi podržavljeno premoženje pa spada v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP („z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo“) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP („pregnanske škode ali preseljenske škode so samo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni“). Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic II. svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani. Odlok AVNOJ-a je namreč v 1. in 2. točki prvega odstavka 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije, in vse imetje oseb nemške narodnosti, z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije, ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Takšna opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, ti. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) nakazuje na reparacijski značaj tega predpisa.

13. Revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje o stalnem prebivališču B. B. v Republiki Avstriji na presečni datum 1. 1. 1960 le sklepalo, je po svoji vsebini ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v reviziji v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 ni dopustno uveljavljati.

14. Revizijske navedbe o arbitrarni razlagi tujih predpisov v škodo upravičencev so glede na obrazloženo neutemeljene. Prav tako neutemeljen je očitek o neenakem obravnavanju denacionalizacijskih upravičencev in s tem povezana trditev o kršitvi 14. in 22. člena Ustave, do česar naj bi prišlo zato, ker upravni organi pri odločanju upoštevajo FIP šele, od kar se je nanjo (po revizijskih navedbah) v letu 2010 začela sklicevati stranka z interesom. Kršitve pravice do enakega varstva pravic revident namreč ne more utemeljevati s sklicevanjem na starejšo prakso, ki morebiti ni upoštevala vseh materialnopravnih izhodišč za pravilno odločitev.

15. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1). Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo in se pri tem v okviru preizkusa njene dovoljenosti ni ukvarjalo z vprašanjem, ali revident, ki v tožbi sicer zatrjuje, da jo vlaga kot pravni naslednik prejšnje lastnice obravnavanega premoženja, tak položaj tudi dejansko izkazuje.

16. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Odločbe Ustavnega sodišča U-I-23/93, U-I-326/98, Up-547/02, sklep Up-142/00.