Jedro

Pri izdaji odločbe z dne 18. 11. 2004 o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine in pri izdaji odločbe z dne 22. 11. 1999 o priznanju pravice do starostne pokojnine ni šlo za odločanje o isti stvari, zato je tožničin predlog za odpravo odločbe z dne 18. 11. 2004 po nadzorstveni pravici iz razloga, ker naj bi bila o isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila stvar drugače rešena, dejansko in pravno stanje zadeve pa se ni v ničemer spremenilo v primerjavi z odločbo z dne 22. 11. 1999, neutemeljen.

Izrek

Pritožba tožnice se zavrne.

Pritožbi toženca se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 3. odstavku spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita toženčeva odločba št. … z dne 18. 11. 2004 in I. točka izreka toženčeve odločbe št. … z dne 23. 2. 2007 ter zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.“ Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo toženčevo odločbo št. … z dne 18. 11. 2004 in I. točko izreka toženčeve odločbe št. … z dne 23. 2. 2007 (1. odstavek izreka), zavrnilo pa zahtevek za ugotovitev, da je toženčeva odločba št. … z dne 18. 11. 2004 nična (2. odstavek izreka). Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške za brezplačno pravno pomoč v višini 655,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka pa do plačila in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (3. odstavek izreka).

Zoper sodbo sta se pritožila tožnica in toženec iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem.

Tožnica izpodbija sodbo v delu zavrnitve zahtevka (v 2. odstavku izreka). Navaja, da toženec pri svoji odločitvi ne bi smel posegati v pravna razmerja za nazaj in iz tega naslova zahtevati vrnitev denarnih zneskov. Njen pooblaščenec je bil večkrat v kontaktu s toženčevo pravno službo, da bi se vse zadeve rešile pravično in z dogovorom, vendar na strani toženca ni bilo nobene takšne pripravljenosti. Ima občutek, da jo poskuša toženec spraviti ob vse njene pravice. Že tako je bolehna in stara, poleg tega je v spornem času doživela še kap. V zadevi so obstajali razlogi za odpravo II. točke toženčeve odločbe z dne 23. 2. 2007 in v celoti razlogi za razveljavitev toženčeve odločbe z dne 18. 11. 2004. V nobenem primeru ni mogoče izdati odločbe o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Toženec ni imel nikakršne podlage, da je izdal odločbo po uradni dolžnosti in je tako posegel v njene pravice za nazaj. Iz tega razloga je odločba nična. Sodišče prve stopnje ni odločilo o II. točki izreka izpodbijane odločbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, njenim zahtevkov v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec izpodbija sodbo v delu ugoditve zahtevkov (v 1. in 3. odstavku izreka). Ne strinja se s stališčem, da so podani razlogi za odpravo odločbe z dne 18. 11. 2004 po nadzorstveni pravici v skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in spremembe). Mnenja je, da z navedeno odločbo ni bilo dvakrat odločeno o isti stvari, ker se dejansko stanje ni spremenilo. Dejstvo je, da je tožnica od 30. 9. 1976 dalje neprekinjeno uživala družinsko pokojnino po pokojnem možu, čeprav se je s 1. 6. 1978 zaposlila, zaradi česar ni več izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine. Z odločbo z dne 18. 1. 2004 je bilo zgolj ustavljeno izplačevanje starostne pokojnine od 1. 9. 1998 dalje, kar pomeni, da je odpadla pravna podlaga za njeno izplačevanje, ne pa za priznanje pravice. Odločba je postala pravnomočna in izvršljiva. Tožnica ga je bila dolžna ob pridobitvi pravice do starostne pokojnine opozoriti na uživanje družinske pokojnine in ga seznaniti z nastalo spremembo, česar pa ni storila. Odločba z dne 18. 11. 2004 je postala pravnomočna, ker tožnica zoper njo ni vložila rednega pravnega sredstva, zaradi česar je potrebno upoštevati, da je molče privolila, da se ji ustavi izplačevanje starostne pokojnine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi v delu ugoditve zahtevkom pravilno razsodilo. Je skromna in poštena ženska, brez kakršnegakoli ustvarjenega premoženja, ki finančno komaj shaja iz dneva v dan v majhnem najemniškem stanovanju. O vseh zadevah je toženca tekoče in ažurno obveščala, poleg ustnih informacij mu je posredovala tudi vse listine in dokumente, ki jih je toženec zahteval. Pri tožencu gre za državni in pravni aparat, ki ima potrebne strokovnjake ter tehnične pripomočke za spremljanje pravic in obveznosti zavarovancev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne toženčevo pritožbo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnice ni utemeljena.

Pritožba toženca je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izdano sodbo kot z izvedenim postopkom na prvi stopnji ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarjata pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Nadalje je sodišče prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi zahtevka, da sta izpodbijani toženčevi odločbi nični, pravilno razsodilo. Vendar pa takšna ugotovitev ne velja za odločitev v sodbi, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih toženčevih odločb, saj je sodišče prve stopnje pri sprejemu takšne odločitve izhajalo iz zmotne materialno pravne podlage, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

K pritožbi tožnice: Iz izvedenih listinskih dokazov je razvidno, da je bila tožnica od 30. 9. 1976 dalje neprekinjeno uživalka družinske pokojnine po pokojnem možu B.I., vendar je bila v času od 1. 6. 1978 do 31. 8. 1998 redno zaposlena, kar pomeni, da je hkrati poleg družinske pokojnine prejemala tudi plačo iz delovnega razmerja. Nato je tožnica na podlagi toženčeve odločbe z dne 22. 1. 1999 pridobila pravico do starostne pokojnine, ki se ji je izplačevala od 1. 9. 1998 dalje.

Vendar je toženec z odločbo z dne 18. 11. 2004 ugotovil, da tožnica ne bi smela uživati hkrati tako pravice do družinske kot starostne pokojnine, kar je v nasprotju z določbo 1. odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe), zaradi česar je tožnici ustavil izplačevanje starostne pokojnine in odločil, da se že izplačani zneski takšne pokojnine od 1. 9. 1998 dalje poračunajo. Tožnica je tako v nadaljevanju prejemala le družinsko pokojnino, ki je bila ugodnejša od starostne pokojnine. Tožnica se zoper odločbo z dne 18. 11. 2004 ni pritožila, zaradi česar je postala pravnomočna. Vendar je po pooblaščencu kasneje, to je dne 14. 6. 2005 zoper navedeno odločbo vložila tako zahtevo za njeno razveljavitev kot zahtevo za ugotovitev ničnosti. Toženec je z odločbo z dne 23. 2. 2007 obe zahtevi zavrnil. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da v zvezi z izdajo toženčeve odločbe z dne 18. 11. 2004 niso izkazani razlogi ničnosti. Takšni razlogi so taksativno opredeljeni v določbi 279. člena ZUP. Navedena odločba je bila izdana po določbah ZUP, ko je toženec z njo ustavil tožnici izplačevanje starostne pokojnine. V zadevi je potrebno opozoriti, da ničnost ne more biti podana že iz razloga, ker je toženec z ustavitvijo starostne pokojnine oz. z njenim poračunom posegel za nazaj. Nadalje se tožencu ne more očitati nobene samovoljnosti, ko je posegel v nepravilno izplačevanje denarnih prejemkov tožnici iz dveh naslovov, saj je to izvedel po nadzorstveni pravici. Nenazadnje je pomembno za presojo, da je tožnica sprejela odločitev o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, saj se zoper odločbo ni pritožila. Sodišče prve stopnje je glede neizkazanih razlogov ničnosti v zvezi z navedeno odločbo pravilno obrazložilo tako dejansko kot pravno podlago, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zato je zavrnilo tožničino pritožbo zoper odločitev v izpodbijanem delu sodbe (v 2. odstavku izreka) kot neutemeljeno.

K pritožbi toženca: Vendar toženčeva pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi (v 1. odstavku izreka), ko je sodišče odpravilo toženčevo odločbo z dne 18. 11. 2004 in I. točko izreka toženčeve odločbe z dne 23. 2. 2007. Gre za zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odločba o ustavitvi starostne pokojnine z dne 18. 11. 2004 izdana v nasprotju z določbo 2. točke 1. odstavka 274. člena ZUP iz razloga, ker naj bi bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena, dejansko in pravno stanje zadeve pa se ni v ničemer spremenilo v primerjavi z odločbo z dne 22. 1. 1999. Po tej odločbi je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine iz naslova delovne dobe, torej odločeno o takšni pravici, dočim je bilo z odločbo z dne 18. 11. 2004 odločeno zgolj o ustavitvi izplačevanja pokojnine. Z navedeno odločbo tako ni bilo odločeno o pravici do starostne pokojnine, kar pomeni, da ob primerjanju navedenih odločb ni šlo za odločanje o isti stvari. To pa je za presojo tega vprašanja v sporu odločilnega pomena.

V konkretnem primeru je šlo tako za pravilno toženčevo ugotovitev, da tožnica v spornem obdobju ne bi smela prejemati pokojnino iz dveh pravnih naslovov, temveč samo eno, kar je v skladu z določbo 1. odstavka 177. člena ZPIZ-1, zaradi česar ji je toženec z odločbo z dne 18. 11. 2004 ustavil izplačevanje starostne pokojnine ter kasneje z odločbo (ki ni predmet tega sodnega spora) odločil po višini, to je o poračunu preveč izplačane starostne pokojnine za nazaj.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP ugodilo toženčevi pritožbi in odločitev v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa toženca z dne 18. 11. 2004 in 23. 2. 2007. Ker tožnica tako s svojimi zahtevki v sporu ni uspela, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi (v 3. odstavku izreka) in odločilo, da sama trpi stroške, ki jih je imela z zastopanjem po pooblaščencu v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Tožnica je v zvezi z vloženo pritožbo in odgovorom na toženčevo pritožbo priglasila stroške. Ker s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe ni uspela ter ob ugotovitvi, da njen odgovor na toženčevo pritožbo ni prispeval v ničemer k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).