Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je plačilo, ki je dano zgolj zato, da se je tožeča stranka izognila prisilni izvršbi, in na katerega ni pristala, ker je hkrati s plačilom vložila izredno pravno sredstvo (revizijo), izenačeno s plačilom, pri katerem si dolžnik pridrži pravico zahtevati nazaj, kar je plačal. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je meritorno odločalo o pobotnem ugovoru, čeprav je bilo o terjatvi, ki jo je tožena stranka v obravnavanem delovnem sporu uveljavljala v pobot, že pravnomočno odločeno v drugem sporu pred naslovnim sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki I/3 razveljavi in pobotni ugovor tožene stranke glede terjatve v znesku 56.066,65 EUR zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: "I/1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 8.319,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2016 dalje do plačila.

2. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 209,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2016 dalje do plačila.

3. Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 56.066,65 EUR.

II. Na dan 3. 2. 2016 se pobotata terjatev tožeče stranke v znesku 8.330,72 EUR s terjatvijo tožene stranke v znesku 209,22 EUR.

III. Po medsebojnem pobotu terjatev je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.121,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 2. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni.

IV. Zavrne se, kar tožeča stranka zahteva več in drugače, to je: - iz naslova glavnice plačilo zneska 209,22 EUR, - plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.319,75 EUR za čas od 24. 7. 2012 do 27. 1. 2016. V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 847,92 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka do plačila."

2. Toženec vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo (pravilno: zoper ugodilni del) iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče v izrek izpodbijane sodbe vključilo odločitev o zahtevku, o katerem je isto sodišče vodilo drug postopek in o katerem je že bilo pravnomočno odločeno v drugem postopku. Toženec je v odgovoru na tožbo dne 15. 3. 2016 podrejeno, tj. za primer, če bi sodišče ugotovilo utemeljenost tožničinega zahtevka na vračilo, podal pobotni ugovor iz naslova odškodninske terjatve v višini 56.066,65 EUR, pri čemer je pojasnil, da je toženec zoper tožnico že vložil tožbo, ki se je pred prvostopenjskim sodiščem vodila pod opr. št. I Pd 1172/2015 (v nadaljevanju: odškodninski spor), hkrati pa je zaradi dejstva, da je bil odškodninski spor dne 15. 3. 2016 že v zelo pozni fazi, predlagal, naj prvostopenjsko sodišče zaradi litispendence predmetni postopek prekine do pravnomočne odločitve o (ne)obstoju in višini toženčeve odškodninske terjatve. Da sta bila pobotni ugovor v predmetni zadevi in tožbeni zahtevek v odškodninskem sporu v razmerju litispendence, je že ustaljeno stališče pravne teorije in sodne prakse.

Dokler je pobotni ugovor "pendenten", ni dopustno začeti nove pravde o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, to pa tudi pomeni, da za pobotni ugovor, o katerem je že odločilo drugo sodišče, velja tudi pravilo "res iudicata". Na navedeno kaže tudi tretji odstavek 319. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna. Namen toženca je bil uveljavljati terjatev iz naslova odškodnine v eventualno pobotanje proti morebitni terjatvi tožnice v predmetnem postopku za primer, če bi se ugotovilo, da le-ta obstoji, kar je glede na ustaljeno sodno prakso dopustno, če bi toženec razpolagal z ugodilno pravnomočno sodbo, ki bi tožnici nalagala plačilo odškodnine.

O terjatvi, ki jo je toženec uveljavljal v eventualni pobot v predmetni pravdi, je že pravnomočno odločilo sodišče v drugem postopku. Zoper takšno odločitev je toženec sicer vložil revizijo, sodba pa je postala formalno pravnomočna. Navedeno pa pomeni, da sodišče v predmetnem postopku ne bi smelo še enkrat odločiti o terjatvi, o kateri je sodišče že pravnomočno odločilo v drugem postopku (odškodninskem sporu). Takšno postopanje sodišča predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bo revizija (v odškodninskem sporu) uspešna in bo zadeva vrnjena v ponovno sojenje in bo v ponovljenem postopku sodišče izdalo sodbo, s katero bo ugotovilo, da toženčeva odškodninska terjatev obstoji, in posledično tožnici naložilo plačilo le-te, bo toženec razpolagal s pravnomočno sodbo, ki pa je ne bi mogel izvršiti, saj bi tožnica po drugi strani razpolagala s sodno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da odškodninska terjatev toženca ne obstoji (v izpodbijani sodbi). Na ta način bi bil tudi uspeh toženca v ponovljenem postopku v odškodninskem sporu popolnoma izvotljen. Povedano drugače: če stranka v drugi pravdi (v odškodninskem sporu) uspe, lahko takšno judikatno terjatev uveljavlja v (materialni ali procesni) pobot v drugem postopku, če pa stranka v drugi pravdi (v odškodninskem sporu) ne uspe, pa je sodišče na takšno pravnomočno odločitev vezano. Eventualni pobotni ugovor za znesek 56.066,65 EUR bi torej prvostopenjsko sodišče v predmetnem primeru lahko kvečjemu zavrglo (ker je bilo o njem že pravnomočno razsojeno), ne pa, da je o njem še enkrat odločilo meritorno in ga zavrnilo (in to celo brez izvedbe kakršnegakoli dokaznega postopka). Navedeni primer kaže na procesno nezdružljivost izpostavljenega dela izreka izpodbijane sodbe z že pravnomočno sodbo istega sodišča pod opr. št. I Pd 1172/2015. Ta del izpodbijane sodbe (točka I/3 izreka) je nezakonit že iz tega razloga.

Izpodbijana sodba pa je nezakonita tudi zato, ker sodišče ni pravilno ugotovilo obstoja vtoževana terjatev tožnice. Prvostopenjsko sodišče je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer navedlo, da je utemeljenost tožničinega zahtevka oprlo na dejstvo, da naj bi bilo plačilo po pravnomočni sodbi, ki je bila kasneje razveljavljena, izenačeno s plačilom, ki je opravljeno zgolj zato, da se je plačnik izognil prisilni izvršbi, vendar pa takšno stališče ne prepriča. Toženec se sicer zaveda obstoja sodne prakse, na katero se je oprlo prvostopenjsko sodišče, vendar je obravnavani primer v bistvenem drugačen. V sodni praksi, na katero se je oprlo prvostopenjsko sodišče, je namreč podana dodatna okoliščina, da je bil tožnik vedno dodatno pozvan k izpolnitvi obveznosti na podlagi pravnomočne sodbe, sicer mu je toženec grozil s prisilno izvršbo. V obravnavanem primeru pa toženec tožnice nikoli ni pozival k izpolnitvi obveznosti po pravnomočni sodbi niti ni grozil s prisilno izvršbo. Tožničino ravnanje ima vse značilnosti prostovoljne izpolnitve obveznosti (volenti non fit iniuria), za katero je sama izrecno trdila, da naj ne bi obstajala. Zoper pravnomočno sodbo, na podlagi katere je opravila plačilo, je namreč tožeča stranka vložila revizijo (dvakrat), kar kaže na to, da je vedela, da dolg ne obstoji, pri tem pa ob plačilu ni izrazila nikakršnega pridržka. Takšno postopanje ima značilnost ravnanja stranke, ki je v nasprotju z njenim poprejšnjim ravnanjem (venire contra factum proprium), saj je povračilni zahtevek stranke, ki je vedela, da dolg ne obstaja, in ni izrazila nikakršnega pridržka, v nasprotju s prejšnjim vedenjem te iste stranke. Zato stališče prvostopenjskega sodišča ni pravilno, saj določbo 191. čl. OZ interpretira preširoko in zmotno.

Izpodbijana sodba (oziroma njen izpodbijani del) je nezakonita, zaradi česar toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o pobotnem ugovoru v točki I/3 zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sicer pa bistvenih kršitev določb postopka v postopku pred sodiščem prve stopnje in v izpodbijanem delu sodbe ni storilo. Sodišče prve stopnje je, razen odločitve v točki I/3 izreka sodbe, na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede odločilnih dejstev v izpodbijanem delu sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. V tem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke za vračilo zneska 8.319,75 EUR, ki je bil izplačan toženi stranki na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 190/2011 z dne 22. 11. 2011, izdane v individualnem delovnem sporu, v katerem je tožnik (toženec v obravnavani zadevi) zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (potrjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 145/2012 z dne 10. 5. 2012). Navedena pravnomočna sodba je bila v nadaljnjem postopku razveljavljena, v ponovnem sojenju pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, zaradi česar je pravna podlaga za plačilo tega zneska (reparacijski zahtevek v delovnem sporu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) odpadla.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v navedeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2016 dalje, to je od datuma, ko je bila tožena stranka s strani tožeče stranke pozvana, da vtoževani znesek vrne. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe prvega in tretjega odstavka 190. člena ter 193. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), pri presoji pa je upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pravilno je presodilo, da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Tožeča stranka je vtoževani znesek plačala 23. 7. 2012, obenem pa vložila revizijo zoper sodbo VDSS opr. št. Pdp 145/2012 z dne 10. 5. 2012 v zvezi s sodbo I Pd 190/2011 z dne 22. 11. 2011, ki je bila podlaga za sporno plačilo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je plačilo, ki je dano zgolj zato, da se je tožeča stranka izognila prisilni izvršbi, in na katerega ni pristala, ker je hkrati s plačilom vložila izredno pravno sredstvo (revizijo), izenačeno s plačilom, pri katerem si dolžnik pridrži pravico zahtevati nazaj, kar je plačal. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz 191. člena OZ, na katerega se sklicuje tožena stranka tudi v pritožbi. Pri tem ni odločilnega pomena, da tožena stranka tožeče stranke ni izrecno pozivala k izpolnitvi obveznosti po pravnomočni sodbi (DSS Ljubljana, opr. št. I Pd 190/2011), niti ji ni grozila z izvršbo. Pravnomočna sodba je izvršilni naslov in bi tožena stranka izvršbo lahko kadarkoli predlagala, zato takšno plačilo nima vseh značilnosti prostovoljne izpolnitve obveznosti brez pridržka, če je zoper pravnomočno sodbo dolžnik (tožeča stranka) obenem vložil revizijo zoper sodbo, ki jo je sicer prostovoljno izvršil (z namenom izogniti se morebitnim višjim stroškom - zamudnim obrestim oziroma stroškom izvršbe, če bi do nje prišlo). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj je odločitev sodišča prve stopnje v točkah I/1 in 2, II in III izreka izpodbijane sodbe pravilna.

7. Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotno odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pobotnim ugovorom glede neobstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 56.066,65 EUR v točki I/3 sodbe sodišča prve stopnje. To odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo z ugotovitvijo, da je tožena stranka v celoti propadla v drugem individualnem delovnem sporu (pred DSS Ljubljana) v zadevi opr. št. I Pd 1172/2015 z dne 5. 7. 2016 v povezavi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 861/2016 z dne 5. 1. 2017, v katerem je uveljavljala isto terjatev (odškodnino). Iz navedenih sodb izhaja, da je bil tožbeni zahtevek tožnika (to je tožene stranke v obravnavani zadevi zoper tožečo stranko v obravnavani zadevi kot toženca) za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu s pravnomočno sodbo zavrnjen. To je po zmotni presoji sodišča prve stopnje razlog za zavrnitev pobotnega ugovora glede v pobot uveljavljane terjatve v znesku 56.066,65 EUR (iz naslova odškodnine zaradi nesreče pri delu) oziroma za ugotovitev, da terjatev tožene stranke v navedeni višini zoper tožečo stranko ne obstaja. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je meritorno odločalo o pobotnem ugovoru, čeprav je bilo o terjatvi, ki jo je tožena stranka v obravnavanem delovnem sporu uveljavljala v pobot, že pravnomočno odločeno v drugem sporu pred naslovnim sodiščem. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem oziroma z utemeljenimi pritožbenimi navedbami tožene stranke s tem v zvezi. Zato je v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo ter pobotni ugovor zavrglo.

8. Ne glede na to pa je potrebno opozoriti, da je predmet pobotnega ugovora lahko nasprotna (v pobot uveljavljana) terjatev le do višine vtoževane terjatve, ne pa v višjem znesku, česar ni upošteval niti toženec, ko je v odgovoru na tožbo uveljavljal pobotni ugovor (l. št. 32), niti prvostopenjsko sodišče, ki je odločalo o obstoju v pobot uveljavljane terjatve v točki I/3 izreka sodbe.

9. Ker so v zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru v točki I/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, delno razveljavilo izpodbijani del sodbe v točki I/3 ter pobotni ugovor v zvezi s terjatvijo v znesku 56.066,65 EUR zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka z uveljavljanjem pobotnega ugovora kljub delnemu uspehu s pritožbo ni bila uspešna, v ostalem pa je bila njena pritožba zavrnjena. Zato v skladu z določbami 154. in 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.