Jedro

Tudi v odškodninskih sporih zaradi strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na pacientu. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena glede odgovornosti pa je dokazno breme glede vsebine pravnega standarda vestnega in pravilnega zdravljenja na tožencu.

Prvotoženec je bil dolžan poskrbeti za notranjo organiziranost tako, da bi bila zagotovljena sodelovanje in komunikacija, potrebna za razporeditev oseb, ki iščejo zdravniško pomoč, v ambulanto ustrezne specialnosti. Tveganja napačne odločitve v zvezi z navedenim ni mogoče pripisati osebi, ki išče zdravniško pomoč.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine 34.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev stroškov tožencev.

2. Tožnik v pritožbo zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da odloči o obstoju odškodninske odgovornosti tožencev za škodo, ki je predmet tožbe, in zadevo vrne sodišču prve stopnje zaradi odločanja o utemeljenosti zahtevka po višini. Izvedeni dokazi dokazujejo obstoj številnih nepravilnosti pri zdravljenju poškodb, zaradi katerih je zdravljenje trajalo od 4. 4. 2008 do 20. 1. 2011. Do prvega zapleta in malomarnega obravnavanja je prišlo že ob prvem pregledu v toženčevem urgentnem bloku. Kljub hudim bolečinam se zdravniki niso odločili za RTG ciljno slikanje levega hemitoraksa, ampak le za običajno slikanje. Zaradi tega niso mogli podati točne diagnoze poškodbe in stanja po nezgodi ter odrediti nadaljnjega poteka zdravljenja. Ker dveh svežih zlomov ni mogoče spregledati, je upravičen zaključek, da niti te RTG slike niso bile dovolj skrbno pregledane. To potrjuje tudi UZ preiskava, opravljena dne 22. 4. 2008, kjer je zdravnica, specialistka splošne medicine, takoj ugotovila, da gre za zlom. Z obiskom pri dežurnem zdravniku 4. 5. 2008, v katerem je tožnik pojasnil vse hujše bolečine in predočil izvid UZ preiskave, je dobil le nasvet za počitek in recept za ketonal. Po več obiskih je 21. 5. 2008 dobesedno izsilil ponovno RTG slikanje, ki je pokazalo frakturo desetega in devetega rebra na levi strani prsnega koša. Travmatolog ni upošteval tožnikovih utemeljenih pripomb, da njegovo zdravljenje ne poteka po pričakovanjih, da ima trajne bolečine, značilne za nezaraščanje zloma, da zaradi teh bolečin stalno išče zdravniško pomoč, da blokade ne prinesejo izboljšanja, kar vse so dovolj očitni znaki zapletov pri zdravljenju, iz katerih se lahko razvije psevdoartroza. Tedaj bi ga moral opozoriti, da bo moral v primeru, če se bolečine ne bi polegle, ponovno na pregled, ker obstaja možnost nastanka psevdoartroze, ki zahteva dodatno specialno konzervativno zdravljenje ali operativni poseg. Ker se stanje ni izboljšalo, je 13. 10. 2008 ponovno iskal pomoč pri tožencu. Dežurnemu zdravniku je povedal, kakšne bolečine čuti, zdravnik pa v anamnezi ni zapisal, da ga zaradi padca in zloma reber boli pod levim rebrnim lokom. Čeprav ni bil pregledan v kirurški ambulanti, bi ga bil zdravnik dolžan napotiti k dežurnemu kirurgu, to pa bi potrdilo psevdoartrozo. Pregledan je bil še 9. 12. 2008 in 19. 12. 2008, skrben pregled opravljene RTG diagnostike pa bi pokazal psevdoartrozo. Šele 5. 3. 2010 je po skrbnem in natančnem pregledu v fiziatrični ambulanti dobil informacijo o razvoju psevdoartroze. Še v pregledu 9. 7. 2010, opravljenem izključno zaradi bolečin v predelu levega hemitoraksa, so ga napotili le v ambulanto za terapijo bolečine in zdravljenje zaključili. Zaključek izpodbijane sodbe, da prvotoženec ni odgovoren za dolgotrajno zdravljenje, je v očitnem nasprotju z zdravstveno dokumentacijo in tožnikovo izpovedbo. Zmotno je tudi neupoštevanje tožnikove izpovedbe in opiranje na anamnezo, vneseno v zdravstveno dokumentacijo, za katero je splošno znano, da je zelo skopa in večinoma tudi netočna. Zdravniki v konkretnem primeru niso ravnali v skladu z dolžno vestnostjo in skrbnostjo. Zgodnejša ugotovitev psevdoartroze bi bistveno vplivala na potek, trajanje in uspeh zdravljenja.

3. Toženca nista odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zaključek izpodbijane sodbe, da zakasnela postavitev diagnoze psevdoartroze in s tem povezanih (zatrjevanih) bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ni posledica prvotoženčevega nedopustnega ravnanja, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je tožnik po padcu 20. 3. 2008, v katerem je utrpel udarnino v prsni koš, udarnino v desno ramo in nateg vratnih mišic, 4. 4. 2008 ponovno padel in se udaril v ledveni del, - da je bil v obravnavi v urgentni ambulanti 4. 4. 2008 izdelan rtg posnetek ledvene hrbtenice, izveden ultrazvočni pregled trebušne votline, svetovano hlajenje z ledom, počitek in analgetiki, da je bil postavljen sum na zlom reber, (ki je bil kasneje potrjen), obravnava in diagnostika pa se ni takoj nadaljevala v tej smeri, ker je bil prednostno napoten na diagnostiko s strani internista, da bi se odkril vzrok za kolaps in izključilo možne življenje ogrožujoče ponovne komplikacije s strani srca, - da je zdravljenje potekalo na enak način, kot da bi bil potrjen zlom reber, tj. s protibolečinskimi zdravili, počitkom, pri močnih bolečinah pa z blokado interkostalnih živcev, da se omogoči normalno dihanje, - da je bilo kirurško zdravljenje v juniju 2008 po zdravniški dokumentaciji zaključeno, - da psevdoartroza – gre za neželen rezultat zdravljenja, ko po zlomu kosti ne pride do zaraščanja odlomljenih segmentov kosti, ampak nastane ti. lažni sklep, zaradi česar se pojavi bolečina – nastopi šest do devet mesecev po poškodbi, pri tožniku pa je bila prvič diagnosticirana 5. 3. 2010, - da je psevdoartroza zelo verjetno posledica padca in udarca ob poškodbi 4. 4. 2008, - da se je tožnikovo stanje glede bolečine po operaciji v januarju 2011 delno izboljšalo, vendar bolečine niso prenehale, - da je bil tožnik od julija 2008 do konca 2009 na internističnih pregledih zaradi srčnih težav in kasneje težav z grlom, od 5. 6. 2008 do 9. 7. 2010 pa se ni oglasil v prvotoženčevi travmatološki ambulanti, niti ni seznanil drugih zdravnikov specialistov (prvotoženčevih delavcev) s padcem in zlomom reber ter s tem povezanim zdravljenjem.

6. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda (131. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Tožnik mora zatrjevati in dokazati obstoj nedopustnega ravnanja, škode in vzročne zveze med njima, toženec pa dokazuje, da za nedopustno ravnanje ni odgovoren (kriv). Sodna praksa je že zavzela stališče, da je tudi v odškodninskih sporih zaradi strokovnih napak v postopkih zdravljenja trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na pacientu. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena glede odgovornosti pa je dokazno breme glede vsebine pravnega standarda vestnega in pravilnega zdravljenja na tožencu. (1)

7. Neutemeljene so pritožbene trditve o dokazanih nepravilnostih pri zdravljenju v aprilu in maju 2008. Pritožba ne vzpostavlja dvoma v pravilnost izvedenčevih zaključkov, da je kljub temu, da sum zloma reber ni bil raziskan, zdravljenje potekalo na enak način, kot da bi bila ta diagnoza potrjena, da razvoj psevdoartroze predstavlja neželen zaplet pri zdravljenju, ki ga ni mogoče preprečiti, in da se razvije v šestih do devetih mesecih po poškodbi. Na podlagi teh ugotovitev zavzeto stališče, da morebitne opustitve prvotoženčevih delavcev v navedenem obdobju niso v vzročni zvezi z nastankom psevdoartroze, je pravilno.

8. Pritožbene navedbe pa vzbujajo dvom v pravilnost zaključka, da je tožnik s svojim ravnanjem prvotoženčevim delavcem onemogočil preveritev svojih težav v smeri pojava psevdoartroze in da je posledično prvotoženec obravnaval tožnika v skladu z medicinsko doktrino. Ključna ugotovitev izpodbijane sodbe, na kateri temelji navedeni zaključek, je, da se tožnik od 5. 6. 2008 do 9. 7. 2010 ni oglasil v prvotoženčevi travmatološki ambulanti. Pritožba na drugi strani opozarja, da se je tožnik v oktobru 2008 zaradi bolečin pod levim rebrnim lokom zglasil pri prvotožencu. Ta njegova trditev ima podlago tako v izvedenčevem izvidu kot v listinskih dokazilih. Izvedenčev pregled dokumentacije specialističnih pregledov potrjuje tudi pritožbeno navedbo, da se je pri prvotožencu zglasil 19. 12. 2008. 9. Stališče izpodbijane sodbe, da je bil tožnik tisti, ki se je bil dolžan zglasiti pri prvotoženčevem zdravniku ustrezne specialnosti, da bi si bil s tem omogočil pravočasno postavitev diagnoze, je napačno. Tožniku, ki je iskal zdravniško pomoč, ker sam ni imel znanja in sposobnosti, da bi ugotovil, kakšen je razlog za bolečine, je s tem naloženo nesorazmerno breme. Tožnik je zatrjeval, da se je zglasil pri prvotožencu, v okviru katerega sta bili organizirani tako internistična kot travmatološka ambulanta. (2) Če to drži, je bilo tveganje, povezano z napotitvijo v ustrezno ambulanto, v celoti v prvotoženčevi domeni. Prvotoženec je bil dolžan poskrbeti za notranjo organiziranost tako, da bi bila zagotovljena sodelovanje in komunikacija, potrebna za razporeditev oseb, ki iščejo zdravniško pomoč, v ambulanto ustrezne specialnosti. Tveganja napačne odločitve v zvezi z navedenim ni mogoče pripisati osebi, ki išče zdravniško pomoč.

10. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355 .člen ZPP). Sodba se ni opredelila do navedb v zvezi s tožnikovim iskanjem pomoči pri prvotožencu v oktobru in decembru 2008. Če bodo tožnikove navedbe o organiziranosti prvotoženca dokazane, bodo v povezavi z ugotovitvijo, da je zdravniku povedal za bolečine pod levim rebrnim lokom, in z ugotovitvami izvedenskega mnenja, 1) da bi pri poškodovancu z zlomom dveh reber za diagnosticiranje psevdoartroze zadoščal en pregled po preteku šestih mesecev od zloma reber na urgenci pri travmatologu, ki bi bil seznanjen s primarno poškodbo, in 2) da je bil razlog za bolečine v predelu levega rebrnega loka nezaraščen zlom, dale dovolj podlage za zaključek, da je tožnik zadostil svojemu dokaznemu bremenu glede nedopustnosti prvotoženčevega ravnanja in vzročne zveze z zatrjevano škodo. Breme nadaljnjega dokazovanja, da je prvotoženec ravnal v skladu s standardi pravilnega zdravljenja, bo v takem primeru na prvotožencu.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prim. odločbi VS RS II Ips 712/2004 z dne 16. 2. 2006 in II Ips 32/2012 z dne 25. 10. 2012 ter Zobec, v Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 385. (2) Navedel je celo, da je bil tedaj prvotoženčev delavec tisti, ki ga je usmeril bodisi v eno bodisi v drugo ambulanto.