25. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Kovinoplastika Piskar MP, d. o. o., Mengeš, ki jo zastopa Ivan Bohnec iz Kranja,

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena in prvega odstavka 5. člena ter petega odstavka 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 26/07 – ur. p. b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnica izpodbija v izreku navedene določbe Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (v nadaljevanju ZRPJN), ker naj bi bile v neskladju z 22., s 23., 25., 74., 153. in s 157. členom Ustave. Meni, da odškodninski zahtevek pred sodiščem ni pravno sredstvo in ne zagotavlja sodnega varstva zoper odločitev Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju Državna revizijska komisija). Zato naj bi bila z določbama prvega odstavka 4. člena ZRPJN ponudnikom odvzeta pravica do sodnega varstva, tj. pravica, da o njihovih pravicah in obveznostih odloča nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Namesto tega naj bi o njihovih pravicah, interesih in pravnem položaju odločali člani Državne revizijske komisije, ki naj ne bi izpolnjevali nobenega od kriterijev, določenih za izvolitev v sodniško funkcijo v Zakonu o sodniški službi (Uradni list RS, št. 27/07 – ur. p. b. – ZSS). Zato naj bi prvi odstavek 5. člena ZRPJN onemogočal imenovanje komisije, ki naj bi zagotavljala neodvisno, nepristransko in zakonito odločanje in v neenakopraven položaj postavljal poslovne subjekte glede varstva njihovih pravic v primerjavi s tistimi, ki jim v civilnopravnih razmerjih sodijo sodišča. Navedena določba pa naj bi bila zato tudi v neskladju z drugim odstavkom 8. točke 2. člena Direktive Sveta št. 89/665/EGS z dne 21. 12. 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (UL L št. 395, 30. 12. 1989).

2.Pravno varstvo ponudnikov na vseh stopnjah postopkov oddaje javnih naročil zagotavlja Državna revizijska komisija, ki je poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil (prvi odstavek 4. člena ZRNJP). Postopek imenovanja članov Državne revizijske komisije ureja prvi odstavek 5. člena ZRNJP, ki določa, katere pogoje mora kandidat izpolnjevati za takšno imenovanje, določa pa tudi organ, ki imenuje in razrešuje člane navedene komisije. Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRNJP).

3.Ustavno sodišče je ureditev sodnega varstva po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo že obravnavalo v odločbi št. U-I-169/00 (izpodbijani tretji odstavek 23. člena ZRNJP[1] je bil vsebinsko enak sedaj izpodbijanemu petemu odstavku 23. člena ZRNJP). V obravnavanem primeru sta poleg petega odstavka 23. člena ZRNJP sicer izpodbijana še prvi odstavek 4. člena in prvi odstavek 5. člena ZRPJN, vendar le zato, ker pobudnica meni, da po končanem postopku pred Državno revizijski komisijo ni zagotovljeno sodno varstvo.

4.V odločbi št. U-I-169/00 z dne 14. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 105/02 in OdlUS XI, 231) je Ustavno sodišče obrazložilo načela, na katerih temeljijo javna naročila, in posebej ureditev pravnega varstva v postopku revizije. Ugotovilo je, da ZRPJN ponudnikom blaga in storitev ne zagotavlja (polnega) sodnega varstva in da navedena ureditev pomeni poseg v pravico do sodnega varstva. Vendar je nato na podlagi strogega testa sorazmernosti ocenilo, da je poseg dopusten. Najprej je ocenilo, da je zakonodajalec s takšno ureditvijo zasledoval legitimen cilj (varstvo pravic drugih, javno korist). V 14. točki obrazložitve je nato še navedlo:

"Polno sodno varstvo v postopkih oddaje javnih naročil, ki bi omogočalo tudi sankcijo razveljavitve odločitve (o izbiri ponudnika) oziroma ki bi omogočalo odlog sklenitve pogodbe z izbranim ponudnikom do dokončne odločitve v sodnem postopku, bi po presoji Ustavnega sodišča lahko privedlo do tega, da bi bilo ogroženo nemoteno delovanje države, zlasti pa tudi oskrba z javnimi dobrinami, ki jih je država dolžna zagotavljati v večini primerov že na podlagi Ustave. Zahteva po hitrosti postopka oddaje javnih naročil, izplačilo proračunskih sredstev, vezanih na določeno časovno obdobje, nemožnost, da bi se dobavljeno blago ali opravljena storitev izvedla šele po zaključku sodnega postopka, so torej razlogi, ki glede na namen javnih naročil upravičujejo nujnost posega. Ureditev, po kateri bi ponudnikom bilo omogočeno polno sodno varstvo, bi izničila pomen in učinkovitost tega postopka. Takšen zakonodajalčev ukrep Ustavno sodišče ocenjuje tudi kot primeren, saj upošteva premoženjskopravno naravo razmerja med naročnikom in ponudnikom. Predpisano sodno varstvo namreč ustreza sodnemu varstvu, ki je v civilnopravnih razmerjih zagotovljeno pri vabilu k stavljanju ponudb (24. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 - OZ). Zato zagotovitev zgolj odškodninske sankcije tudi ne more pomeniti prekomernega posega v pravico pobudnice do polnega sodnega varstva. Tehtanje njenih premoženjskih interesov na eni strani, na drugi pa varstvo javne koristi, pokaže, da je omejitev pravice do sodnega varstva v razumnem sorazmerju s ciljem, ki ga zakonodajalec s postopkom oddaje javnih naročil zasleduje. Zato je poseg sorazmeren tudi v ožjem pomenu besede.

5.Kljub temu, da poleg petega odstavka 23. člena ZRNJP izpodbija tudi prvi odstavek 4. člena in prvi odstavek 5. člena ZRNJP, pobudnica ne navaja razlogov za neustavnost izpodbijane ureditve, ki jih ne bi Ustavno sodišče že upoštevalo v odločbi št. U-I-169/00.

6.Ker v obravnavanem primeru glede na navedeno od odločitve Ustavnega sodišča ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, Ustavno sodišče pa tudi ni pristojno za presojo skladnosti zakonov z direktivami Evropske unije (prvi odstavek 160. člena Ustave),[2] je odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS), prve alineje tretjega odstavka 46. člena ter prvega in drugega odstavka 55. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

Opombi:

[1]"Zoper odločitev Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika."

[2]Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-32/04 z dne 9. 2. 2006 (Uradni list RS, št. 21/06 in OdlUS XV, 10).