Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku zakonite zamudne obresti za z zamudo neplačane razlike pokojnin v mesečnih zneskih 343,34 EUR in sicer za čas od 1. julija 2012 do 1. julija 2013, od 1. avgusta 2012 do 1. julija 2013, od 1. septembra 2012 do 1. junija 2014, od 1. oktobra 2012 do 1. junija 2014, od 1. novembra 2012 do 1. junija 2014, od 1. decembra 2012 do 1. junija 2014, 1. januarja 2013 do 1. junija 2014, od 1. februarja 2013 do 1. junija 2014, od 1. marca 2013 do 1. junija 2014, od 1. aprila 2014 do 1. junija 2014 in od 1. maja 2013 do 1. junija 2014, v roku 15 dni. Štelo je, da je zakonodajalec z Zakonom o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF (Ur. l. RS, št. 47/03; v nadaljevanju: ZOPRZUJF) uredil odpravo posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF tako, da se zamudne obresti zaradi zamude pri izplačilu razlik v pokojninah ne izplačajo.

2. Pritožuje se tožnik, saj meni, da je takšna odločitev nepravilna, nezakonita in protiustavna, za tožnika nesprejemljiva in krivična ter v nasprotju z ustavno varovanimi temeljnimi pravicami glede lastnine in premoženjskih pravic in v nasprotju z Evropsko konvencijo oziroma konkretno 1. členom Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin - varstvo lastnine. Meni, da toženka ni takoj reagirala na odločbo ustavnega sodišča z dne 14. 3. 2013, temveč je še nadalje čakala na sprejem poznejšega zakona za odpravo posledic in z izplačilom neizplačanih razlik v dveh obrokih ni v celoti izvršila odločbe Ustavnega sodišča RS. Tožniku je še naprej brez kakršnekoli odločbe odtegovala del pokojnine, ki je tožniku pripadala po pravnomočni odločbi in je bila z izplačilom mesečnih pokojnin v neupravičeni zamudi. Zamuda je nastala od datumov, ko bi morala biti izplačila izvedena do datumov dejanskih plačil. Če je pri denarni obveznosti nekdo v zamudi pri obveznost plačila so tudi obresti po Zakonu o zakonskih zamudnih obrestih nekaj samoumevnega. Ne strinja se s tem, da ni napadel same odločitve toženke, saj se je v okviru zahtevka za izplačilo nasprotovalo sami odločitvi tožene stranke in tudi, če so se kasneje določali končni roki za saniranje tako očitne nepravilnosti se s tem ni moglo poseči v samo pripadajočo pravico in posledice zamude to je v obresti. V kolikor pa je namen, da se v saniranju posledic obresti ne priznavajo, gre za novo protiustavnost. Pri zadevi ne gre za odmerjenje nekih novih pravic ali šele prvo odmerjanje pokojnine ali neke druge socialne pravice, katere zapadlost bi nastopila šele z odobritvijo same pravice, saj je bila pravica in zapadlost že določena, neizplačilo se je zgodilo z zamudo. Tožnik ima 49 let in 6 dni priznanega delovnega staža in je pridobil pravico do tekočih mesečnih zneskov, kot so bili določeni in potem sproti revalorizirani. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmetni spor se nanaša na to, ali tožniku gredo zakonske zamudne obresti od razlik izplačanih pokojnin v mesecu juniju oziroma ob izplačilu pokojnine za mesec maj 2014. 6. Iz dejanskega stanja, ki izhaja iz spisa, je razvidno, da je bila tožniku z ugotovitveno odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012 znižana pokojnina za 343,34 EUR mesečno. Z odločbo št. ... z dne 24. 6. 2013 je bila ugotovljena višina starostne pokojnine tožnika za čas od 23. 3. 2013 dalje in sicer v višini 1.610,98 EUR na mesec. Odločeno je bilo, da se tožniku izplača pripadajoča razlika v znesku 666,92 EUR z izplačilom pokojnine za mesec junij 2014, pripadajoča razlika v znesku 2.667,72 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Zoper takšno odločitev se je tožnik pritožil, pritožba je bila z odločbo tožene stranke z dne 16. 12. 2013 zavrnjena. Tožnik je 10. 1. 2014 vložil tožbo zaradi plačila zakonitih zamudnih obresti na nepravočasno oziroma zamudno izplačilo razlike mesečnih pokojninskih zneskov po 343,34 EUR od meseca junija 2012 naprej, do izplačila teh zneskov.

7. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

8. Drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju: ZUJF) so vplivali na tiste pokojninske prejemke, ki so bili višji od 622,00 EUR in za plačilo katerih RS v skladu s prvim odstavkom 232. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) zagotavlja sredstva iz državnega proračuna, ker so bile pravice priznane ali odmerjene pod posebnimi pogoji. Znižanje je, po podatkih toženke, prizadelo 28.253 upravičencev, ki so prejemali pokojnino v znesku nad 622,00 EUR.

9. Po sprejetju ZUJF je toženec zavarovance, katerim je znižal pokojninske prejemke, z dopisom obvestil, da se jim na podlagi 143. člena ZUJF pokojnina zniža z veljavnostjo od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi ZUJF (za mesec junij). Glede navedenega dopisa toženke je Ustavno sodišče RS v obrazložitvi sklepa št. U-I-162/2012 z dne 12. 7. 2012 navedlo, da mora odločanje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pokojnine in njeni odmeri, kar pomeni oblastno dejanje nosilca javnega pooblastila, s katerim se odloča o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, biti odločeno v predpisanem postopku z upravno odločbo in zato mora pristojni organ ob ustavno skladni razlagi ZUJF, na njegovi podlagi, o višini pokojnine odločiti z upravno odločbo, čeprav ZUJF izdaje nove odločbe izrecno ne določa, oziroma navedeno spremembo imenuje „usklajevanje pokojnin in drugih nadomestil ter prejemkov“. Nadalje je Ustavno sodišče RS menilo, da dopisa toženke ni mogoče šteti za konkretni, posamični akt, ki se nanaša na določen primer s ciljem, da povzroči neposredni učinek v pravicah in obveznostih posameznika, zato ni pravno upoštevan izraz oblastvene volje pristojnega organa.

10. Toženec je nato izdal ugotovitvene odločbe, kakor je bilo navedeno tudi tožniku, s katero je odločil, koliko znaša od 1. 6. 2012 njegova pokojninska dajatev.

11. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF. Toženki je naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila odmerjena pokojnina na podlagi razveljavljenih določb, izda nove odločbe o odmeri pokojnine, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF. Pri tem je Ustavno sodišče RS navedlo, da tako opredeljeni način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da zakonsko uredi odpravo posledic razveljavljene ureditve za nazaj.

12. Zakonodajalec je na podlagi zgoraj navedenega sprejel ZOPRZUJF. Za vse uživalce pokojnin, ki so bile usklajene po določbah razveljavljenega drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF, se je določil način odprave posledic razveljavitve navedenih določb ter roki in način poračuna razlike in sicer na takšen način, da so vsem uživalcem pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb, usklajenih po določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF, izplača razlika med zneskom pokojnin, ki bi jim pripadal za posamezni mesec brez uskladitve po ZUJF in zneski pokojnin, usklajenih po ZUJF, za obdobje do 22. marca 2014. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije izplača razliko v dveh obrokih, in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Zavod je dolžan uživalcem izdati odločbe najpozneje do konca junija 2014. Ta odločba se šteje za odločbo, s katero je ta organ ugodil pritožbi uživalca za izplačilo pokojnine brez uskladitve po ZUJF, če o njej še ni odločil. 13. Tožniku je toženka 24. 6. 2014 izdala odločbo, s katero je, kakor to izhaja iz obrazložitve te odločbe, odločila glede višine pokojnine in izplačila pripadajoče razlike pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013 in v skladu z določbami ZOPRZUJF-a. Odločila je, koliko znaša starostna pokojnina, ki jo prejema tožnik od 23. marca 2013, da se tožniku izplača pripadajoča razlika v znesku 666,92 EUR z izplačilom pokojnine za mesec junij 2013 in pripadajoča razlika v znesku 2.667,72 EUR z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. 14. Tožnik v tožbi zahteva obresti od neizplačanih zneskov pokojnin, od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF navedeno vprašanje rešil na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF). Na podoben način je nominalizen zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-A, Ur. l. RS, št. 118/06). Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

15. Pritožbeno sodišče meni, da je tako navedeno stališče v prejšnji točki pravilno uporabilo tudi prvostopenjsko sodišče, ko je upoštevalo določila ZOPRZUJF-a glede izplačila razlik v dveh obrokih in da je tožeča stranka upravičena zgolj do nominalnih zneskov, brez zakonskih zamudnih obresti. Z ZOPRZUJF-om se je zagotovila odprava posledic nesorazmernega posega v pokojnine. Z njim je v celoti bil urejen način in višina vračila neizplačanih delov pokojnine za vse upravičence, ne glede na to, ali je bil njihov postopek pravnomočno že zaključen ali ne. Prvostopenjsko sodišče pravilno obrazlaga, da obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti ZOPRZUJF ni določal, v tretjem odstavku 3. člena je izrecno določil, da Republika Slovenija potrebna sredstva za izplačilo razlik iz prvega in drugega odstavka tega člena - torej brez obresti - zagotovi iz državnega proračuna. Zakonodajalec je tako s posebnim, specialnim zakonom, vprašanje obresti uredil drugače, kakor to ureja Obligacijski zakonik. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče sodišču prve stopnje očitati, da je kršilo tožnikove pravice do lastnine.

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, sam krije stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP).