Jedro

Odločilno dejstvo za priznanje temelja zahtevane odškodnine za utrpelo nematerialno škodo je način nastanka poškodbe. V zvezi s tem pa tožnik ves čas zatrjuje in izpoveduje, da je do zloma levega zapestja prišlo, ko je z levo roko udaril ob ograjo stopnic. Res je, da tožnik tudi izpoveduje (ne pa tudi zatrjuje), da je padel, a padcu ne pripisuje vzroka za nastanek poškodbe zapestja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2014 dalje do plačila in da je toženka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožniku plačati vse nastale predpravdne in pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od prejema sodbe toženki povrniti 546,83 EUR nastalih pravdnih stroškov, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa vsakokrat z veljavnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po pooblaščenki vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Bistvo pritožbe je, da je sodišče po izvedenem postopku prišlo do nepravilnega in tudi protispisnega zaključka, da tožnik padca na zapestje v postopku ni zatrjeval, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naj ne bi bilo dokazano, da si je tožnik zapestje leve roke poškodoval na zatrjevan način. Sodišče prve stopnje sicer ne dvomi, da se je pritožnik poškodoval kritičnega dne v hiši zavarovanke toženke, torej v zatrjevanih krajevnih in časovnih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je z namenom ugotovitve mehanizma nastanka poškodovanja postavilo izvedenca medicinske stroke, ki je v izvedenskem mnenju strokovno navedel, da je tožnik pri nenadnem padcu utrpel prelom levega zapestja na tipičnem mestu. Izvedenec je pojasnil, da je do tožnikove poškodbe levega zapestja prišlo pri padcu na dlan oziroma iztegnjeno zapestje. Sodišče prve stopnje pa zmotno navaja, da naj bi pritožnik ves čas postopka zatrjeval, da je z levo roko udaril po ograji stopnic in zato utrpel poškodbo zapestja, da pa naj v postopku ne bi zatrjeval padca na levo roko oziroma iztegnjeno zapestje, kar pa ne drži. Tako tožnik v odškodninskem zahtevku, z dne 12. 8. 2014, navaja: „Oškodovanec je izgubil ravnotežje, padel in se z levo roko močno udaril v ograjo stopnic“, v izjavi o škodnem dogodku, z dne 23. 9. 2014, navaja: „Jaz sem padel nazaj na tla, na ploščice, mislim, da sem z roko udaril ob ograjo stopnic“, na glavni obravnavi, z dne 2. 7. 2015, navaja: „Dodam še, da me je zelo bolela roka in se dejansko danes ne spomnim niti kje sem pristal, ko sem padel, preveč me je bolela roka“, na glavni obravnavi dne 15. 11. 2016 navaja: „Na izrecno vprašanje sodnice povem, da sem po tem, ko sem se obrnil, z roko udaril po ograji, tudi padel“. Tudi fotografija, ki jo je v spis priložila toženka, jasno izkazuje označeno mesto pristanka na ploščicah. Da je tožnik ob samem nastanku škodnega dogodka, poleg tega, da je z levo roko udaril ob ograjo, tudi padal, izhaja tudi iz poškodbenega lista UKC X., z dne 29. 4. 2014. Sodišče prve stopnje je zato, ko je v sodbi navedlo, da tožnik v postopku ni zatrjeval padca na levo roko, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (pravilno) po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik je namreč ves čas postopka zatrjeval, da je ob škodnem dogodku tudi padel. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da se zdi nenavadno, da se tožnik ne spomni natančno, kako je padel, pa je po prepričanju tožnika zelo neprepričljivo, saj je od dogodka do prvih zaslišanj pred sodiščem minilo več kot eno leto. Sodišče prve stopnje je tožnika zaslišalo kar trikrat, tožnik pa je običajen, preprost in sodnih postopkov nevajen človek, ki je v preteklosti imel tudi določene psihične težave, zato je običajno, da se dogodka tudi ne spomni v vseh podrobnostih.

Ker je sodišče prve stopnje izvedenca medicinske stroke angažiralo primarno iz razloga, da bi ugotovilo mehanizem nastanka tožnikove poškodbe, ta pa je potrdil, da se je tožnik brez dvoma poškodoval dne 29. 4. 2014, ko mu je zdrsnilo na stopnicah in se je ob izgubi ravnotežja refleksno skušal ujeti z levo roko, pri tem pa je pri padcu na dlan prišlo do obravnavane poškodbe, in ker tudi ostali izvedeni dokazi potrjujejo, da se je tožnik poškodoval navedenega dne, na navedenem kraju, v navedenih okoliščinah in na naveden način, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, napačna.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje po temelju spremeni tako, da ugotovi, da je toženka v celoti odgovorna za nematerialno škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 29. 4. 2014. Tožnik predlaga, da mu sodišče druge stopnje prizna tudi nastale stroške v tem pritožbenem postopku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, prav tako pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Tudi vse dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen.

6. V obravnavani zadevi tožnik od toženke zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici padca pri sestopu po stopnicah pri zavarovancih toženke. Takrat je v spodnje nadstropje nesel stranico kavča, zadnjo stopnico stopnišča pa je zamajalo in jo nekoliko dvignilo, pri čemer je tožnik izgubil ravnotežje, izpustil stranico in pri lovljenju ravnotežja z levo roko močno udaril ob ograjo stopnic in utrpel zlom levega zapestja. Za nastanek škodnega dogodka krivdno odgovarjata zavarovanca toženke, zato tožnik od toženke zahteva povrnitev nastale nepremoženjske škode v skupni višini 5.500,00 EUR.

7. Pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne obstoja nasprotje o odločilnih dejstvih med vsebino izpovedb tožnika in o tem, kar sodišče prve stopnje glede odločilnih dejstev o tožnikovih izpovedbah navaja v razlogih sodbe. Odločilno dejstvo za priznanje temelja zahtevane odškodnine za utrpelo nematerialno škodo je način nastanka poškodbe. V zvezi s tem pa tožnik ves čas zatrjuje in izpoveduje, da je do zloma levega zapestja prišlo, ko je z levo roko udaril ob ograjo stopnic. Res je, da tožnik tudi izpoveduje (ne pa tudi zatrjuje), da je padel, a padcu ne pripisuje vzroka za nastanek poškodbe zapestja. V pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse dejanske okoliščine pravilno ugotovilo in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da se škodni dogodek ni pripetil na način, kot zatrjuje tožnik v tožbi, zaradi razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje že navedlo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. V postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke je izrecno navedel, da je do poškodbe zapestja prišlo, ko se je tožnik poskušal ujeti z levo roko, pri padcu na dlan, ter v kolikor bi se oškodovanec ujel za ograjo, bi prišlo do zvina zapestja, pri udarcu pa le do obtolčenine z odrgnino. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča v celoti ovrže tožnikove trditve in izpovedbe, da je do poškodbe zapestja leve roke prišlo na način, ko je pri lovljenju ravnotežja na razmajani stopnici z levo roko udaril po kovinski ograji stopnic. Pri tem tudi ni bistveno, da tožnik ni znal izpovedati, kako je padel, bistveno pa je, da kot vzrok poškodovanja zatrjuje in izpoveduje udarec leve roke ob ograjo stopnišča. 9. Dokazno breme glede nastopa škodnega dogodka je na tožniku. Ker ni uspel dokazati, da je poškodbo roke utrpel na tak način, kot je zatrjeval, ni upravičen do odškodnine za nematerialno škodo na podlagi zavarovanja, ki sta ga zavarovanca toženke sklenila s toženko. Tožbeni zahtevek je zato pravilno zavrnjen.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.