Jedro

Za podaljšanje subsidiarne zaščite so relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal že v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila subsidiarna oblika zaščite priznana, ne zgolj tisti razlogi, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite.

Toženka pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ, ni v zadostni meri obrazložila, upoštevajoč vsa merila v sodbi SEU št. C-465/07 v zadevi Elgafaji. V ponovnem postopku bo tako morala ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje, in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje v skladu s smernicami, ki so se izoblikovale v upravnosodni praksi. Prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite pa bo morala presoditi tudi v luči njegovih osebnih okoliščin, ki jih je tožnik uveljavljal že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča ni nepomembna okoliščina, da je bil tožnik kot mladoletna oseba vpleten, s strani strica, v mrežo preprodaje mamil, v to okolje pa bi se tudi vrnil. Niti ni razvidno, kam bi bil ob vrnitvi v Kabul nastanjen, ali v zbirni center in kakšne so razmere v zbirnih centrih, ali pa morda k stricu, kar bi bilo na ugotovljene okoliščine lahko sporno. Da morda obstajajo druge sorodstvene vezi tožnika v izvorni državi, ni z gotovostjo izkazano.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-71/2011/40 (1312-09) z dne 28. 6. 2013 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da je bil s tožnikom v skladu s prvim odstavkom 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) opravljen osebni razgovor. Tožena stranka je tožniku predočila razloge za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite in ga pozvala naj se izjasni o varnostni situaciji v Kabulu. Tožnik je izjavil, da stikov s komerkoli v Afganistanu v zadnjem času ni imel, glede splošnih razmer v Kabulu pa je povedal, da se je po njegovih informacijah situacija v Kabulu in okolju, kjer je prej živel, poslabšala. Pogosti so bombni samomorilski napadi, razpečevanje mamil se je povečalo, policija je postala bolj koruptivna in Talibani počasi povečujejo svojo prisotnost in moč v Kabulu in drugih krajih. Povedal je še za težave s svojim stricem in razloge, zakaj meni, da bi bilo njegovo življenje v Afganistanu še bolj ogroženo tudi s strani strica. Ogrožen bi bil tudi, ker je še vedno prisotna skupina, s katero je sodeloval pri razpečevanju mamil. Tožena stranka je v nadaljevanju izpostavila, da je pri sprejeti odločitvi v konkretni zadevi bistveno, da je bil tožniku priznan status subsidiarne zaščite zaradi njegove starosti in varnosti v njegovi izvorni državi. Tožnik sedaj ni več mladoleten, zato je za presojo podaljšanja subsidiarne oblike zaščite pomembna le varnostna situacija v njegovi izvorni državi s poudarkom na Kabulu, od koder prihaja. Tožena stranka je nadalje predstavila statistične podatke incidentov, pridobila je tudi informacije o razmerah v Kabulu. Na podlagi pridobljenih informacij je zaključila, da Kabul še vedno ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih desetih let in je sorazmerno miren, kljub temu, da prihaja do osamljenih, tudi hudih incidentov. Glede na trend padanja števila civilnih žrtev lanskem letu je za namen ocene samovoljnega nasilja ocenila, da je treba upoštevati in odmisliti ciljne napade, saj ciljni napadi na civiliste glede na sodbo sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji in Noor Elgafaji z dne 17. 2. 2009 ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine. Glede na preučene informacije o izvorni državi ne izhaja, da bi bila v glavnem mestu stopnja vsesplošnega nasilja tako visoka, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo vlagatelju resno in individualno ogroženo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka se je opredelila tudi do informacij – člankov, ki jih je predložil tožnik. Na koncu je zaključila, da samovoljno nasilje v Kabulu, kamor naj bi se tožnik vrnil, nima razsežnosti, ki jih zahteva poznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZMZ in da vrnitev sama po sebi ne bi pomenila kršitev 3. člena EKČP. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da je interpretacija 106. člena ZMZ tožene stranke nepravilna in vodi do kršitev tožnikove pravice iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Razlogov, ki jih je tožnik navedel kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in katere je tožena stranka v velikem delu sprejela, ni vključila med razloge za priznanje subsidiarne zaščite, temveč je upoštevala zgolj tožnikovo mladoletnost, zaradi katere bi bilo neutemeljeno pričakovati, da se bo v Afganistanu sam preselil in poskrbel zase. Tožnik se s takšnim zaključkom tožene stranke ni strinjal, vendar pravnega interesa za tožbo ni imel, saj mu je bil priznan status subsidiarne zaščite. V konkretni zadevi pa je tožniku ponovno vzeta možnost, da bi ugotovitve in zaključke tožene stranke uveljavljal in bi jih lahko preizkusilo sodišče. Razlog mladoletnosti je odpadel sam od sebe, po preteku enega leta, ko je postal polnoleten, pa je ostal brez možnosti, da bi uveljavljal katerikoli drugi razlog. Tožnik se v tožbi sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije, Sala Hadin Abdulla in drugih proti Nemčiji z dne 2. 3. 2010, na Direktivo 2004/83/ES ter na Poročilo Evropske komisije o implementaciji Direktive 2004/83/ES. Meni tudi, da je zmotno stališče tožene stranke, da iz določb ZMZ izhaja, da so v primeru podaljšanja subsidiarne zaščite relevantni le tisti razlogi, zaradi katerih je bila določeni osebi ta oblika priznana. Poudarja, da je razlog mladoletnosti vsekakor odpadel, še vedno pa ne more živeti s stricem in njegovo družino, kot tudi nima nobenih socialnih stikov, zato bi tožena stranka morala opraviti presojo, ali bi bilo kljub nedavno dopolnjeni polnoletnosti od tožnika utemeljeno pričakovati, da bo kot mlad fant brez družine in prijateljev, ob tem, da je bil v Afganistanu nazadnje v letu 2010 ter v konstantnem strahu pred stricem in njegovo družino, lahko preživel v mestu kot je Kabul. Tožnik je izpostavil že ob osebnem razgovoru, da se njegov stric ukvarja s preprodajo mamil, v katere je vpletel tudi njega, ima pa velike povezave z državnimi organi in policijo, tako da ga lahko izsledi, poišče in ubije. Do teh navedb, ki jih je tožnik izpostavil se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila. Navedbe tožnika v zvezi s stricem in njegovo družino bi tožena stranka morala upoštevati. Kajti zatrjevane okoliščine pomenijo kršitve absolutne pravice iz 2. in 3. člena EKČP oziroma 17. in 18. člena Ustave RS. Nepravilna je tudi ocena tožene stranke, da je varnostna situacija v Kabulu dobra in omogoča tožniku, da bo v njem lahko bival. Bistveno je kršila postopek s tem, da v presojo neupravičeno ni vključila posredovanih objav v obliki „blogov“, saj so lahko tudi v takšnih zapisih relevantne informacije o državah izvora. V zvezi z situacijo izpostavlja, da se prav v tem obdobju mesto sooča s terorističnim nasiljem, kar potrjuje tožnikovo navedbo, da se je zaradi pogostih bombnih napadov situacija v Kabulu in okolju, kjer je prej živel, poslabšala, in sicer predvsem zaradi pogostih bombnih samomorilskih napadov Talibanov, ki povečujejo svojo moč in prisotnost v Kabulu. Tudi v zadnjem času poročajo o nasilnih talibanskih napadih večjih razsežnosti, in sicer od aprila letošnjega leta dalje. Sklicuje se tudi na Poročilo Generalnega sekretarja Združenih narodov in ga v tožbi delno tudi povzema. V zvezi s Poročilom ANSO pa opozarja, da je število 2038 ljudi ubitih v spopadih v letu 2012 še vedno tako visoko, da kljub zmanjšanju v primerjavi z letom 2011 ne opravičuje zaključka, da je tožnikova izvorna država dovolj varna za vrnitev. Predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožnika zasliši, nato pa njegovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, povezala razloge za svojo odločitev in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

ZMZ z določili 106. člena ureja postopek za podaljšanje subsidiarne zaščite. Tako je s 1. odstavkom 106. člena ZMZ glede podaljšanja subsidiarne zaščite določeno, da v postopku opravi pristojni organ osebni razgovor z osebo, za katero se v skladu s 6. odstavkom 105. člena ZMZ ugotovi, da je v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, ter se preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je že bila priznana subsidiarna zaščita. Na podlagi 3. odstavka 106. člena ZMZ pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, za kar gre torej v obravnavani sporni zadevi. Iz citirane določbe 1. odstavka 106. člena ZMZ torej izhaja, da so relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v že prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila subsidiarna oblika zaščite tudi priznana, torej vsi razlogi iz prošnje, ne zgolj tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite. Zakonodajalec je določil razloge za priznanje subsidiarne zaščite (3. odstavek 2. člena ZMZ), kot tudi za podaljšanje subsidiarne zaščite (1. odstavek 106. člena ZMZ) z določili 1. do 3. alineje 28. člena ZMZ.

Tožena stranka se je pri odločitvi v izpodbijani odločbi izrecno oprla na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013, ki pa je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-150/13-21 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS št. 14/2014 z dne 21. 2. 2014), zato je ob upoštevanju določila 3. odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) sodišče izpodbijano odločbo presojalo tudi z vidika citirane odločbe Ustavnega sodišča, v kateri Ustavno sodišče navaja, da mora pristojni organ, med drugim, napolniti vsebino pravnega pojma resne škode, ko gre za vprašanje subsidiarne zaščite, saj mora presoditi, ali v delu izvorne države, kamor naj bi bil prosilec razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo. Nadalje navaja, da so pravni pojmi, ki jih izpostavlja tožnik, bili predmet razlage Sodišča Evropske unije v sodbi št. C-465/07 v zadevi Elgafaji. S to sodbo je Sodišče Evropske unije odločilo, da je treba točko (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s točko (e) 2. člena iste direktive razlagati tako, da: - obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine; - se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, po presoji pristojnih funkcionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo.

Ustavno sodišče je v citirani odločbi dalo navodilo, da je po eni strani treba ugotoviti dejstva, na podlagi katerih pristojni organ (in za njim tudi sodišče) sprejme oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, na drugi strani pa dejstva, na podlagi katerih sprejme oceno o stopnji samovoljnega nasilja, ki bi posamezniku samo zaradi navzočnosti na ozemlju, na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo.

Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča v citirani odločbi sodišče ocenjuje, da tožena stranka pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ, ni v zadostni meri obrazložila, upoštevajoč vsa merila v sodbi Sodišča Evropske unije št. C-465/07 v zadevi Elgafaji (četudi tožena stranka na str. 15 izrecno izpostavlja le 39. odstavek te sodbe), saj po mnenju sodišča ni bilo v zadostni meri pojasnjeno, zakaj v konkretnem primeru niso podani pogoji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ.

Skladno s 3. alinejo 28. člena ZMZ resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V sodbi Sodišča Evropske unije št. C-465/07 v zadevi Elgafaji je v 35. točki navedeno, da je treba izraz „individualno“ razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilna za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč držav članic, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo, ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15 (c) Direktive Sveta 2004/83. V primerljivi zadevi je upravno sodišče v sodbi št. I U 498/2013, pozneje pa še v sodbah št. I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014 in I U 267/2014 z dne 19. 2. 2014 zavzelo stališče, da kar zadeva vprašanje, katere elemente nasilja in kakšna stopnja intenzivnosti tega nasilja mora biti podana za podelitev subsidiarne zaščite, Sodišče Evropske unije v citirani sodbi št. C-465/07 v zadevi Elgafaji ni dalo nobene razlage, ker se je omejilo zgolj na razmerje med individualnostjo in diskriminatornostjo nasilja z vidika dokaznega bremena. Upravno sodišče je v citirani sodbi tudi ugotovilo, da je potrebna določena standardizacija odločanja v primerljivih zadevah v zvezi s subsidiarno zaščito, pri čemer ugotavlja, da iz akademske študije primerjave sodne prakse v članicah EU, in sicer Združenega kraljestva, Francije, Nizozemske in Češke izhajajo najbolj pogosto uporabljeni elementi pri sodiščih držav članic EU: število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter (ne)zmožnost države zagotavljati najosnovnejše storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, preskrbe hrane ali pitne vode.

Tožena stranka je svojo odločitev v dejanskem pogledu oprla na okoliščine, ki jih je med drugim navedla v obrazložitvi, in sicer, da je tako „v konkretnem primeru za presojo podaljšanja subsidiarne oblike zaščite predvsem pomembna le splošna varnostna situacija v vlagateljevi izvorni državi zaradi presoje resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega in oboroženega spopada“ ter ocenila, da je v primerjalnem smislu število civilnih žrtev v Afganistanu relativno majhno ter da sam spopad ni posebej močno uperjen zoper civiliste. Tožena stranka je tako zaključila, da varnostna situacija sama po sebi ni tako pereča, da se tožnik v Kabul ne bi mogel vrniti. Take ocene tožene stranke pa po mnenju sodišča niso v skladu s stališči iz sodbe Sodišča Evropske unije C- 465/07, ki med drugim v že citirani 35. točki navaja, da je individualno grožnjo potrebno razumeti tako, da je stopnja samovoljnega nasilja tolikšna, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ta del sodbe Sodišča Evropske unije je po mnenju sodišča potrebno razlagati tako, kot je sodišče navedlo v primerljivi zadevi v že citirani sodbi št. I U 167/2014 z dne 19. 2. 2014, da čim obstaja na nekem območju možnost, da bi kdorkoli, ki bi se ob napačnem času znašel na napačnem kraju, lahko bil ubit, ker tam poteka oborožen spopad, s tem nahajanje na tem območju ustreza definiciji resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi glede možnosti notranje razselitve v Kabul ocenila tudi razmere v Kabulu in med drugim navaja, da je do rasti nasilja prišlo tudi v Kabulu, kjer je število varnostnih incidentov nekoliko naraslo v primerjavi z letom 2012, vendar pa je teh incidentov še vedno malo. Res je, da ob takšnih napadih včasih prihaja tudi do žrtev med civilisti, ki niso bili tarče, vendar pa je že samo število napadov v Kabulu zelo majhno, zato Kabula ni mogoče oceniti z visoko stopnjo varnostnega tveganja. Nadalje navaja, da gledano s stališča varnostnih razmer, je Kabul precej varno mesto, vendar to po mnenju sodišča še ne pomeni, da je dovolj varen za kateregakoli civilista, ki bi se tam znašel, da ne bi že zgolj zaradi navzočnosti v Kabulu tvegal, da je tudi sam lahko žrtev takega napada, oziroma to po mnenju sodišča še vedno ne pomeni, da bi se lahko vsak civilist, ki bi se znašel v Kabulu, tam nahajal povsem brez tveganja, da se tudi njemu zgodi tak napad in iz tega razloga po mnenju sodišča niso bila dovolj upoštevana stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije C-465/07. Tožena stranka pa bi morala prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite presoditi tudi v luči njegovih osebnih okoliščin, katere je tožnik že uveljavljal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča ni nepomembna okoliščina, da je bil tožnik kot mladoletna oseba vpleten, s strani strica, v mrežo preprodaje mamil, v to okolje pa bi se tudi vrnil. Niti ni razvidno, kam bi bil ob vrnitvi v Kabul nastanjen, ali v zbirni center, in kakšne so razmere v zbirnih centrih, ali pa morda k stricu, kar pa bi bilo na ugotovljene okoliščine lahko sporno. Da obstajajo morda druge sorodstvene vezi tožnika v izvorni državi, ni z gotovostjo izkazano.

Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje v skladu s smernicami, ki so se izoblikovale v upravno sodni praksi (tako tudi v sodbi št. I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014 in I U 267/2014 z dne 19. 2. 2014). Predvsem bo morala tožena stranka upoštevati v tej sodbi poudarjena stališča iz citirane sodbe Sodišča Evropske unije in odločbe Ustavnega sodišča, da je potrebno sprejeti oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj. Sodišče je iz navedenih razlogov moralo tožbi ugoditi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker gre pri nepopolni uporabi sodbe Sodišča Evropske unije, ki je tožena stranka sicer v izpodbijani odločbi v celoti ni spregledala, za napačno uporabo materialnega prava.