Jedro

Sprememba procesnih pravil po pravnomočno končanem postopku ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, saj drugačen pravni predpis na materialnem ali procesnem področju ne pomeni možnost predlaganja novih dejstev ali dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je v tej pravdni zadevi odločalo na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010, s katerim je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi prenešena iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog toženih strank za obnovo postopka. Odločilo je, da toženi stranki sami nosita svoje pravdne stroške. Toženi stranki je oprostilo plačila sodnih taks za obnovo postopka.

Proti navedeni odločitvi o zavrženju predloga za obnovo postopka in glede stroškov postopka se pritožujeta toženi stranki in uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. V pritožbi pojasnjujeta, da je bil 2. odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na podlagi katerega je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, ker toženi stranki nista pristopili na prvi narok za glavno obravnavo, razveljavljen. S tem pa je nastopilo novo pravnorelevantno dejstvo, ki ima za pravna razmerja pomembne posledice. V kolikor tožena stranka tega dejstva ne bi mogla uporabiti v svoj prid, bi bila v neenakopravnem položaju z drugimi pravnimi subjekti v podobnih procesnih situacijah, ki pa takšno dejstvo v odprtih pravnih zadevah lahko uporabijo. Tu gre za načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ker mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Tožena stranka ne sme biti v slabšem položaju kot pravdne stranke, katerih zadeve so še v teku in ki jih določba 2. odstavka 282. člena ZPP ne more več doseči, ker je razveljavljena. Zato je izpodbijana odločitev sodišča v tem primeru v nasprotju z 22. členom Ustave, ker toženi stranki odreka enako varstvo pravic v primerjavi z drugimi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti ugotovilo, da ni podan niti uveljavljani pritožbeni razlog, niti ni sklep obremenjen s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP. Odločitev prvostopnega sodišča je materialnopravno in procesno pravilna. Z obširni in pravilnimi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pravilna je presoja prvostopnega sodišča, da sprememba procesnih pravil po pravnomočno končanem postopku ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, saj drugačen pravni predpis na materialnem ali procesnem področju ne pomeni možnost predlaganja novih dejstev ali dokazov. Sodišče samo je namreč dolžno uporabiti tisti procesni ali materialni zakon, ki velja v času odločanja in glede tega ni niti vezano na predloge strank. V času odločanja v tem postopku na prvi in drugi stopnji je veljala določba 2. odstavka 282. člena ZPP, zato je sodišče prve stopnje na njegovi podlagi izdalo zamudno sodbo, ki je bila potrjena v pritožbenem postopku. Okoliščina, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije pozneje razveljavilo to odločbo, na že pravnomočno končane postopke ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se ob upoštevanju določbe 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) zakon oziroma njegov del ne uporablja za razmerja pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, v katerih do razveljavitve še ni pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka. Zakoni se pogosto spreminjajo, bodisi v zakonodajnem postopku, pa tudi zaradi odločitev Ustavnega sodišča, vendar pa glede njihove veljavnosti veljajo določena in vnaprej sprejeta pravila. Vsekakor pa zakon izjemoma neke spremembe v zakonu ni mogoče uporabiti za nazaj in za tiste postopke, ki so bili že pravnomočno končani. Zaradi takšnega ravnanja ni kršeno ustavno varstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kot trdita pritožnika, saj je smisel tega načela, da imajo vsi državljani ob enakih pogojih enake pravice v postopkih pred raznimi organi, ki odločajo o njihovih pravicah. Če bi bilo stališče pritožnikov pravilno, ne bi bilo nobene pravne varnosti, saj stranke tudi po pravnomočnosti neke odločitve ne bi mogle z gotovostjo računati, da je o zadevi odločeno dokončno. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev sodišča po sodnici posameznici temelji na določbi 366.a člena ZPP.