Jedro

Sodišče je bralo zapisnike o prejšnjih izpovedbah prič v soglasju s strankami, zato ni kršilo 340. člena ZKP, tudi če bi ga, pa bi šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP in ne iz 8. točke 1. odstavka istega člena.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 400 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.10.2004 obsojenega M.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ ter mu izreklo kazen osem mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, odločilo pa, da je dolžan povrniti potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanega K.K. Oškodovanca je po določbi 2. odstavka 105. člena ZKP s premoženjsko pravnim zahtevkom v znesku 6.100.000 SIT napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15.9.2006 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 3. točke 43. člena KZ izreklo kazen štiri mesece zapora. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje oziroma za izrek pogojne obsodbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Meni, da gre v obsegu, v katerem zahteva uveljavlja kršitev 11. člena KZ za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za navedbe glede nezanesljivosti priče Š. in glede odsotnosti obsojenčevega motiva za dejanje. Po oceni Vrhovnega državnega tožilca sodišče tudi ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izpovedbe v zahtevi navedenih prič na glavni obravnavi prebralo v soglasju s strankami.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve je sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v silobranu ali v prekoračenem silobranu. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je konkretno ne opredeli, naj bi sodišče storilo s tem, ko je brez "eksplicitno" podanega soglasja prebralo na glavni obravnavi izpovedbe prič T., Š. in B. Sodišču druge stopnje pa zahteva očita, da ni utemeljilo, zakaj niso podani pogoji za izrek pogojne obsodbe.

Iz razlogov pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je N.T., ko ji oškodovani K.K. ni hotel pokazati svoje izkaznice, izza hrbta potegnila večji nož in z njim zamahnila proti oškodovancu. Slednji je zamah blokiral in ji izbil iz rok nož, ki je padel na tla. Nož je s tal pobral obsojenec in z njim zamahnil proti oškodovancu, ki se je pri tem branil ter še uspel obsojenca s pestjo udariti v predel ust, za tem pa je že začutil ostro bolečino v prsih ter je nato preko avtomobila padel na tla. Na tleh ležečega je obsojenec z nožem porezal še po obrazu. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišče ni sprejelo obsojenčevega zagovora, da ga je napadel oškodovanec. Utemeljeno je sklepalo, da je obsojenec napadel oškodovanca, da je njegova reakcija pomenila obrambo pred takim napadom in da ni mogoče govoriti o protipravnosti oškodovančevega napada na obsojenca ter da je silobran izključen.

Vložnik zahteve v zvezi s trditvijo, da je sodišče zmotno presodilo, da v obravnavanem primeru ne gre za silobran, izhaja iz okoliščin, da je obsojenec skušal razdvojiti N.T. in oškodovanca ter da ga je slednji takrat udaril s pestjo v obraz in po udarcu je oškodovancu v hrbet skočil pes. Iz teh navedb in tudi nadaljnjih sledi, da pri utemeljitvi silobrana oziroma prekoračenega silobrana izhaja vložnik zahteve iz drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče. S tem pa v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Dejstva, ki so podlaga za sprejeto odločitev sodišča, ne omogočajo sklepanja, da je bil obsojenec napaden in da je s svojim ravnanjem odvračal od sebe istočasen protipraven napad in tudi ne, da je pri tem prekoračil meje silobrana (1. in 2. odstavek 11. člena KZ). V takem položaju zahteva neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP).

Tudi z navedbami, da poškodbe na obrazu oškodovanca zaradi pomanjkanja dokazov ne gre pripisati obsojencu iz razloga, ker je priča Š. nezanesljiva in neverodostojna in ker ni razjasnjeno, kaj in kje je v tistem trenutku bila in počela T., ki je za poškodbo na tleh ležečega oškodovanca imela več motiva kot obsojenec, pomenijo grajo dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe. To velja tudi za nadaljnje navedbe, s katerimi zahteva ponuja lastno oceno obsojenčevega zagovora in ostalih izvedenih dokazov, predvsem izpovedbe priče Š.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27.9.2004, ki jo je sodišče začelo znova, sledi, da je v dokaznem postopku v soglasju s strankami, to je tudi v soglasju z navzočima obsojencem in zagovornikom prebralo izpovedbe prič N.T., E.Š. ter R.B. in da stranke na prebrane izpovedbe niso imele pripomb.

V 2. odstavku 340. člena ZKP je predpisana izjema, ko sme senat na glavni obravnavi odločiti, naj se zapisniki o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta tudi, če priča oziroma izvedenec nista navzoča, ne glede na to, ali sta bila povabljena na glavno obravnavo ali ne. Temeljni pogoj za takšno postopanje sodišča je soglasje, ki ga dajo stranke. V obravnavani zadevi je soglasje strank bilo dano. Zato je senat sodišča prve stopnje smel prebrati zapisnike o prejšnjem zaslišanju navedenih prič in nanje tudi opreti sodbo. Sodišče ni kršilo določbe 2. odstavka 340. člena ZKP. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, tudi sicer v takem primeru ne more biti podana, ker kršitev določb 340. člena ZKP, če bi obstajala, pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP in ne kršitev 8. točke 1. odstavka istega člena, s katero se varujejo ekskluzijska pravila o nedovoljenih dokazih oziroma dokazne prepovedi (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004). V zvezi z relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka pa se v postopku, v katerem se pravnomočna sodba izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, vselej ugotavlja, ali je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Po določbi 1. odstavka 374. člena ZKP se sme s pritožbo sodba izpodbijati tudi zaradi odločbe o kazni, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena ZKP), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in zaradi tega, ker je sodišče uporabilo določbe o omilitvi kazni, o odpustitvi kazni, o pogojni obsodbi ali o sodnem opominu ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji. Glede na takšno določbo in določbe 420. člena ZKP, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe zaradi nepravilno odmerjene kazni ali zaradi tega, ker sodišče ni izbralo primerne sankcije, pač pa le, če izrečena kazen ni zakonita. V zvezi z odločbo o kazni sodišče krši kazenski zakon, če prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. Prekoračitev je podana predvsem takrat, če sodišče izreče kazen zunaj zakonskih mejah ali kazensko sankcijo oziroma kazen, ki je zakon sploh ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Zahteva sodišču takšne prekoračitve ne očita, pač pa po eni strani meni, da izrečena kazen ni primerna, po drugi strani pa trdi, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj niso podani pogoji za izrek pogojne obsodbe. Primernosti izrečene kazni vložnik zahteve glede na obrazloženo ne more izpodbijati, sodišče druge stopnje pa je v obrazložitvi sodbe izrecno navedlo, da niso podani pogoji za izrek pogojne obsodbe obsojencu po 3. odstavku 51. člena KZ. Iz tega sledi, da je ob upoštevanju ostalih razlogov, ki se nanašajo na utemeljitev odločbe o kazni, presodilo pritožbene navedbe tudi v tem obsegu (1. odstavek 395. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).