Jedro

Ker je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje uspela glede zahtevka za plačilo zneska 230.287,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku treh mesecev (vsebinsko gre pri tem le za sklep, s katerim se določi rok plačila ugotovljene terjatve), saj je sodišče prve stopnje ta del tožbe zavrglo, in boljše odločitve niti ne more doseči, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka je le spremenila in dopolnila posamezne navedbe (glede na navedbe tožene stranke), zaradi česar tožbeni zahtevek ni bil spremenjen. Predpostavke iz drugega odstavka 184. člena ZPP tako niso izpolnjene in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP dovolj jasno navedlo, od kod je ugotovilo dejstva v zvezi z zahtevkom (ta niti niso bila sporna, ker jih tožena stranka ni prerekala), pojasnilo pa je tudi, zakaj ni izvedlo zaslišanj, ki jih je predlagala tožena stranka.

Glasovanje o prisilni poravnavi taki osebi prepoveduje četrti odstavek 200. člena ZFPPIPP, ki se smiselno uporablja tudi za poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi šestnajste alineje 221.b člena ZFPPIPP.

Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja, da preprečitev stečaja družbe – tožene stranke – (načeloma) ni v nasprotju z zakonom, je pa v nasprotju z zakonom, če je ta preprečen le z namenom škodovanja upnikom, ne pa z resnim namenom ohranitve podjema in vzpostavitve solventnosti ter čim boljšega poplačila upnikov. Prisilna poravnava je sprejeta na goljufiv način, če se njena potrditev doseže s sredstvi, ki so sicer načeloma dopustna, razen če je njihov namen v nasprotju z zakonskim namenom prisilne poravnave – čim boljše poplačilo upnikov, vsekakor boljše kot v stečaju, hkrati pa tudi ohranitev podjema dolžnika. Tega pa ni dopustno doseči s "podelitvijo" glasovalnih pravic upniku, ki, vsaj na prvi pogled, ni povezan z dolžnikom, medtem ko prvotni upnik ne bi mogel glasovati, kar se je zameglilo tudi s pomanjkljivim posodobljenim seznamom terjatev. Ob tem se je vse izvajalo med poslovno in zasebno povezanimi osebami.

Sodišče prve stopnje bo po pravnomočnosti sklepa višjega sodišča po uradni dolžnosti moralo izdati še sklep o višini stroškov postopka.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v I. in III. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu tega sklepa do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2017 z dne 7. 9. 2017 o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave nad toženko, (II.) zavrglo tožbo glede zahtevka, da mora toženka tožnici plačati 230.287,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 25. 4. 2017 do plačila in (III.) toženki naložilo povračilo potrebnih pravdnih stroškov tožnice v 15 dneh, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa naj ga razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

**Glede II. točke izreka izpodbijanega sklepa**

5. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da izpodbija sklep z dne 24. 6. 2021 v celoti, tudi v pritožbenem predlogu je predlagala, da se sklep v celoti razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe ni navedla nobenih razlogov glede II. točke sklepa, v tem delu pa je v postopku na prvi stopnji tudi uspela (tožba je bila v tem delu zavržena, kar sicer v pritožbenem predlogu predlaga za celotno tožbo, čeprav je vsaj glede tega dela zahtevka to že dosegla).

6. Pravico do pritožbe ima le oseba, ki ima pravni interes zanjo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). To pa pomeni, da ima pravico do pritožbe le tista stranka, katere pravni položaj se s sodno odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljša glede njenega konkretnega zahtevka. Ker je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje uspela glede zahtevka za plačilo zneska 230.287,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku treh mesecev (vsebinsko gre pri tem le za sklep, s katerim se določi rok plačila ugotovljene terjatve), saj je sodišče prve stopnje ta del tožbe zavrglo, in boljše odločitve niti ne more doseči, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

**Glede I. točke izreka izpodbijanega sklepa**

7. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2017 z dne 7. 9. 2017, ki je postal pravnomočen 23. 9. 2017, je bila potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad toženo stranko. Tožeča stranka s tožbo zahteva njeno razveljavitev, ker je bila ta nepošteno oziroma goljufivo izposlovana.

8. V skladu s tretjim odstavkom 219. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ki se smiselno uporablja tudi za poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi devetnajste alineje drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP, lahko vsak upnik, za terjatev katerega učinkuje potrjena prisilna poravnava (velja tudi za poenostavljeno prisilno poravnavo), od sodišča zahteva, da razveljavi potrjeno prisilno poravnavo, če je bila sprejeta na goljufiv način. Tožbo je treba vložiti v dveh letih po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave (četrti odstavek 219. člena ZFPPIPP), o tožbi pa sodišče odloči s sklepom (220. člen ZFPPIPP).

9. Tožena stranka ima sicer prav, da v primeru, ko zakon določa rok, v katerem je treba tožbo vložiti, sicer je prepozna, niso dopustne spremembe tožbe zunaj tega roka. Vendar pa se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka v obravnavani zadevi tožbe ni spreminjala. Zahtevek, ki ni denarni, je bil ves čas usmerjen na razveljavitev potrjene poenostavljene prisilne poravnave. Tožeča stranka je ves čas trdila, da je bila ta sprejeta na goljufiv način, svoje navedbe pa je tožeča stranka le prilagajala glede na, kot se strinja tudi višje sodišče, postopoma dozirana skopa pojasnila tožene stranke. Upoštevati pa je tudi treba, da nastanek terjatve in njen prenos oziroma prodaja niti ni bil v spoznavnem območju tožeče stranke, tožena stranka pa je (v nasprotju s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP) v posodobljenem seznamu terjatev navedla le, da je temelj nastanka terjatve odstop terjatve, kar pa ni pravni temelj nastanka same terjatve in seveda pomeni vsaj zameglevanje relevantnih dejstev.

10. Ne gre torej za spremembo tožbe, s katero bi se spremenila istovetnost tožbenega zahtevka (ta je ves čas enak – razveljavitev sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave), ne gre za povečanje obstoječega zahtevka, uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega pa se nanaša le na zavrženi del tožbe, ki tožbe za razveljavitev potrjene poenostavljene prisilne poravnave, kar tu presoja višje sodišče, v ničemer ne spreminja. Tožeča stranka je le spremenila in dopolnila posamezne navedbe (glede na navedbe tožene stranke), zaradi česar tožbeni zahtevek ni bil spremenjen. Predpostavke iz drugega odstavka 184. člena ZPP tako niso izpolnjene in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

11. Tožena stranka izpodbijanemu sklepu tudi očita, da ta ne vsebuje dokaznega sklepa. Dokazni sklep se sprejme na naroku, ne pa v sodbi. Sodišče prve stopnje je vpogledalo in prebralo listine, ki sta jih predložili pravdni stranki, kar izhaja iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP dovolj jasno navedlo, od kod je ugotovilo dejstva v zvezi z zahtevkom (ta niti niso bila sporna, ker jih tožena stranka ni prerekala), pojasnilo pa je tudi, zakaj ni izvedlo zaslišanj, ki jih je predlagala tožena stranka. Na morebitno zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke se tožena stranka tudi sicer ne more sklicevati. Res izpodbijani sklep ni sestavljen tako, kot so običajno sodne odločbe, ko sodišče prve stopnje po povzemanju navedb strank zapiše: V dokaznem postopku je sodišče izvedlo naslednje dokaze in nato na istem mestu običajno še pojasni, zakaj drugih dokazov ni izvedlo. Vendar pa to na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ne bo izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke in A. A. Ko, kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, niti ni pomembno, kdaj je bila pogodba o odstopu terjatve sklenjena, ni nobene potrebe, da bi se o tem nerelevantnem dejstvu zasliševalo predlagane stranke in priče. Načina knjiženja terjatve pri B., d. o. o. kot prevzemniku terjatve, ki jo je imela družba C., d. o. o. do tožene stranke, sodišče prve stopnje prav tako ni štelo za pravno relevantnega (s čimer se strinja tudi višje sodišče), zato prav tako ni bilo razlogov za zaslišanja. Da katerega drugega dokaza sodišče prve stopnje ne bi izvedlo in ocenilo, pa tožena stranka konkretizirano niti ne navaja, saj ne navaja, katera listina naj bi bila prezrta in kako naj bi to vplivalo na pravilnost ugotovljenih dejstev ter odločitev. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati niti kršitve pravice tožene stranke do izjave.

13. Tožena stranka ne izpodbija obrazložitve sodišča prve stopnje, da družba C., d. o. o. (kot imetnica terjatve do tožene stranke v višini več kot 7 milijonov EUR skupaj z obrestmi) ne bi imela pravice do glasovanja o sprejetju poenostavljene prisilne poravnave, ker je bila s toženo stranko v razmerju koncerna zaradi povezanosti z enotnim vodstvom. Direktor obeh je bil isti – D. D., ki je bil hkrati tudi direktor oziroma poslovodja družbe E.; pri tem je bil D. D. tudi nesporno družbenik z deležem 50 % v družbi E., ta družba pa je bila edina družbenica družbe C., d. o. o. (odstopnice terjatve) in obenem skoraj 100 % družbenica tožene stranke (F., d. o. o.). Glasovanje o prisilni poravnavi taki osebi prepoveduje četrti odstavek 200. člena ZFPPIPP, ki se smiselno uporablja tudi za poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi šestnajste alineje 221.b člena ZFPPIPP.

14. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil odstop terjatve, ki jo je imela družba C., d. o. o. do tožene stranke družbi B., d. o. o. zaigran in je bila družba B., d. o. o. le fiktivna imetnica terjatve.

15. Na to je sklepalo iz dejstva, da je bila pogodba o odstopu terjatev z dne 12. 12. 2016 dejansko podpisana, dejanski datum sklenitve pogodbe pa bi sicer morala dokazati tožena stranka, vendar pa je pomembna prava volja podpisnikov. Upoštevalo je tudi dejstvo, da je bila terjatev v višini 6,911.941,54 EUR (gre za vrednost brez obresti) prodana le za znesek 150.000,00 EUR, torej za manj kot 2,2 % njene velikosti, pa še ta znesek naj bi zapadel v plačilo šele 31. 12. 2017. S sklepom z dne 7. 9. 2017 je bila poenostavljena prisilna poravnava potrjena, družba B., d. o. o. pa je glede na (nominalno) vrednost terjatve imela 52,6 % glasov, torej je odločilno prispevala k izglasovanju prisilne poravnave. Ob tem tožeča stranka niti do zaključka glavne obravnave, čeprav je plačilo po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi že zapadlo (dne 21. 12. 2020), ni prejela ničesar, torej niti 10 % plačila, kot se je tožena stranka zavezala. Pri tem višje sodišče še dodaja, da so navedbe, da naj tožena stranka tožeči ne bi plačala ničesar, dokler ne bo odločeno v tem gospodarskem sporu, najmanj neresne. Ugoditev ali zavrnitev zahtevka za razveljavitev potrjene poenostavljene prisilne poravnave na 10 % poplačilo terjatve namreč v ničemer ne more vplivati.

16. Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo tudi dejstvo, ki ga tožena stranka ne prereka, da ima tožena stranka račun blokiran že od oktobra 2017 (kar je takoj po pravnomočnosti potrjene poenostavljene prisilne poravnave) in da ne posluje.

17. Upoštevalo je tudi dejstvo, ki ga tožena stranka ne prereka niti v pritožbi, da je družbo B., d. o. o. ustanovila tedanja zunajzakonska partnerka direktorja tožene stranke G. G., leta 2012 pa je poslovni delež prenesla na A. A., ki je postal tudi direktor te družbe. A. A. je bil leta 2013 imenovan še za direktorja družbe H., v kateri je imela tožena stranka preko 90 % glasovalnih pravic, A. A. pa je tudi partner J. J., sestrične toženkinega direktorja. S tem ko tožena stranka vseh zgoraj navedenih dejstev niti ni prerekala, gre za priznana dejstva, ne pa zgolj za "tabloidne novičke".

18. Nadalje je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da je bila terjatev prodana za dobra 2 % nominalne vrednosti. Ob tem je upoštevalo, da je bila tožena stranka očitno že v decembru 2016 insolventna (tega tožena stranka niti ni prerekala), gre pa za zasebne in poslovne povezave vseh udeleženih družb, pri čemer je osnovna dejavnost družbe B., d. o. o. lepotni salon, take družbe pa se navadno ne ukvarjajo z nakupom finančnih terjatev.

19. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da do sklenitve pogodbe o odkupu terjatev ni prišlo iz deklariranih ali domnevanih normalnih poslovnih razlogov (zmanjševanje tveganj pri prodajalki terjatev in prevzemanju tveganj pri kupovalki terjatev z obetom zaslužka, če bi bilo za terjatev mogoče iztržiti več kot 150.000,00 EUR), razlog pa je bil v cilju, da se prepreči toženkin stečaj. Pri tem je upoštevalo tudi, da je bila toženka tista, ki je bila dolžna pojasniti stvarne poslovne razloge za prodajo oziroma nakup take terjatve, ki so ji bili zaradi personalnih povezav v celoti znani, podala pa ni nikakršnih konkretnih navedb. Dejstvo, da toženka niti ni sporočila naslova A. A., kar sicer ni bilo razlog za neizvedbo tega zaslišanja (in so zato tudi neutemeljene trditve, da naj tožena stranka ne bi bila opozorjena na prekluzijo tega dokaznega predloga), je sodišče prve stopnje le še utrdilo v njegovih zaključkih.

20. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da vse navedeno, kar niti ni prerekano, kaže na to, da je bila prodaja terjatve izvedena le zato, da bi njen imetnik lahko glasoval o sprejetju poenostavljene prisilne poravnave, saj prvotni imetnik (C., d. o. o.) tega ne bi mogel. Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja, da preprečitev stečaja družbe – tožene stranke – (načeloma) ni v nasprotju z zakonom, je pa v nasprotju z zakonom, če je ta preprečen le z namenom škodovanja upnikom, ne pa z resnim namenom ohranitve podjema in vzpostavitve solventnosti ter čim boljšega poplačila upnikov. Prisilna poravnava je sprejeta na goljufiv način, če se njena potrditev doseže s sredstvi, ki so sicer načeloma dopustna, razen če je njihov namen v nasprotju z zakonskim namenom prisilne poravnave – čim boljše poplačilo upnikov, vsekakor boljše kot v stečaju, hkrati pa tudi ohranitev podjema dolžnika. Tega pa ni dopustno doseči s "podelitvijo" glasovalnih pravic upniku, ki, vsaj na prvi pogled, ni povezan z dolžnikom, medtem ko prvotni upnik ne bi mogel glasovati, kar se je zameglilo tudi s pomanjkljivim posodobljenim seznamom terjatev. Ob tem se je vse izvajalo med poslovno in zasebno povezanimi osebami.

21. Sodišče prve stopnje je tako presojalo celoten sklop dejanj in dejstev (in vse to je tožeča stranka tudi zatrjevala, zato so neutemeljeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje odločalo izven navedb), ki so pokazala, da namen prodaje teh terjatev ni bil tak, kot ga je (sicer pavšalno) zatrjevala tožena stranka, temveč je bil ta namen le navidezen, da bi se doseglo preprečitev stečaja z zelo velikim zmanjšanjem terjatev (tožena stranka naj bi poplačala le 10 % terjatev v več kot treh letih); o sprejetju poenostavljene prisilne poravnave niti niso mogli učinkovito glasovati upniki, ki jih je ta najbolj prizadela, saj je imel več kot 52 % glasovalnih pravic upnik terjatve, katere osnovni upnik o prisilni poravnavi niti ne bi mogel glasovati, pa še ta je do terjatve prišel le z zavezo plačila v višini dobrih 2 % njene nominalne vrednosti, dejansko plačilo pa naj bi bilo šele dobro leto kasneje (ali je bilo izvedeno ali ne, tožena stranka ni pojasnila). Taka prisilna poravnava je tudi po oceni višjega sodišča sprejeta na goljufiv način in ji sodišče ne sme nuditi pravnega varstva.

22. Ob tem višje sodišče še poudarja, da kake usklajene sodne prakse o razveljavitvi prisilne poravnave zaradi njenega sprejetja na goljufiv način niti ni, zato sodišče prve stopnje ni moglo odločati v nasprotju z usklajeno sodno prakso. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožena stranka, je bila sprejeta glede navideznih pravnih poslov, ki vplivajo na njihovo učinkovitost, tu pa gre za nekaj drugega, kar v samo učinkovitost sklenjene pogodbe ne posega in ta niti ni izpodbijana.

23. Tožena stranka ima sicer prav, ko trdi, da se o vsebini potrjene prisilne poravnave in o podanih pogojih za njeno sklenitev ne more več odločati. Vendar pa se v obravnavani zadevi o čem takem niti ne odloča. Dejstvo, da je bila (poenostavljena) prisilna poravnava pravnomočno potrjena, je po zgoraj navedenem zakonskem določilu predpostavka za obravnavanje tožbe iz 219. člena ZFPPIPP. Zakon pa dopušča, da se tudi tak pravnomočen sklep razveljavi, če je bila prisilna poravnava sprejeta na goljufiv način.

24. Tožeča stranka je tako uspela z dokazom o goljufivem namenu sprejetja poenostavljene prisilne poravnave, tožena stranka pa relevantnih dejstev, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, niti ni izpodbijala, vsekakor pa niti ni navedla nobenega konkretnega razloga, ki bi to izpodbil. Izpodbijani sklep o razveljavitvi sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave je tako pravilen, izpodbijani sklep je dovolj obrazložen, zato je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s s 366. členom ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

**Glede III. točke izreka izpodbijanega sklepa**

25. Glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje višje sodišče ugotavlja, da je ta pravilna, čeprav na drugi pravni podlagi, delno pa so napačni razlogi. Peti odstavek 163. člena ZPP se nanaša le na primere, ko sodišče ustno razglasi sodbo (oziroma v konkretnem primeru gre za sklep), do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

26. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi storilo. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (tretji stavek četrtega odstavka 163. člena ZPP). To pa pomeni, da bo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sklepa višjega sodišča po uradni dolžnosti moralo izdati še sklep o višini stroškov postopka.

27. Tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenih razlogov, s katerimi bi izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavrženi del tožbe ni povzročil posebnih stroškov (posledica tega je tudi, da mora tožena stranka tožeči povrniti vse njene potrebne stroške, kar tudi pomeni, da mora svoje stroške nositi sama); v pritožbi glede tega dela izreka sicer ni navedla prav ničesar. Ob upoštevanju (tudi v pritožbi neprerekanega) dejstva, da zavrženi del zahtevka ni povzročil posebnih stroškov (nobeni od strank postopka), je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka toženi povrniti vse njene potrebne stroške postopka, v skladu s 154. členom ZPP pravilna. Zato je višje sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo.

**O stroških pritožbenega postopka**

28. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP bo morala tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka in tožeči stranki povrniti njene stroške, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.