Jedro

Sankcija za opustitev sodelovalne dolžnosti zavarovalnice bi bila v tem, da bi bila kljub temu, da je že potekel rok za plačilo premije, dolžna izplačati zavarovalnino v primeru nastanka zavarovalnega primera. Ne glede na obvestilo pa obveznost zavarovalnice plačati zavarovalnino velja le do izteka enega leta od zapadlosti premije. Po izteku tega roka zavarovalna pogodba neha veljati v vsakem primeru po samem zakonu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 27.248,88 EUR (prej 6.529.922,16 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delu za plačilo 5.074,03 EUR (prej 1.215.939,43 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki.

Relevantno dejansko stanje

3. Pravdni stranki sta dne 10. 6. 1996 sklenili zavarovalno pogodbo po polici št. 3107812 za zavarovalni riziko vloma. Pogodba je bila sklenjena za obdobje od 10. 6. 1996 do 10. 6. 2006, premije pa bi se plačevale vsako leto. Plačana je bila prva zavarovalna premija za obdobje od 10. 6. 1996 do 10. 6. 1997, nadaljnje premije pa niso bile plačane. Dne 28. 4. 2000 je v zlatarni tožeče stranke K. v N. m. prišlo do vloma, zaradi katerega je tožeča stranka utrpela škodo, povračilo katere zahteva s tožbo.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

4. Tožeča stranka uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Po mnenju tožeče stranke obveznost plačila premije ni zapadla zato, ker tožena stranka ni izdala računa za njeno plačilo. Pogodba pa pred zapadlostjo premije ni mogla nehati veljati. Tudi za eventualno zamudo tožeče stranke naj bi bila odgovorna tožena stranka, ki naj bi z neizdajo računa preprečila izpolnitev pogodbenih obveznosti tožeči stranki.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

Razlogi za zavrnitev revizije

7. Zavarovalna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je bila sklenjena za obdobje desetih let, tako da se je zavarovanje vsako leto obnavljalo s plačilom premije in obnovo zavarovalne police. Plačana je bila le prva premija za obdobje od 10. 6. 1996 do 10. 6. 1997. Ker nadaljnje premije niso bile plačane, je treba uporabiti določbo četrtega odstavka 913. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami), po kateri zavarovalna pogodba v vsakem primeru neha veljati po samem zakonu, če premija ni plačana v letu dni od njene zapadlosti. Revidentka zatrjuje, da premija ni zapadla, ker tožena stranka ni izstavila računa za njeno plačilo oziroma tožeče stranke ni pozvala k plačilu. Vendar iz zavarovalne police jasno izhaja, da je bila prva premija plačana za obdobje enega leta, od 10. 6. 1996 do 10. 6. 1997. Zapadlost nadaljnjih premij pa je označena z datumom 10. 6. brez navedbe letnice. Na podlagi tega je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da je drugi obrok premije zapadel dne 10. 6. 1997. Sodišče druge stopnje je to lahko ugotovilo tudi brez opravljene obravnave, saj gre za podatek, ki izhaja iz listine, na katero se sklicujeta obe pravdni stranki, ugotovitev pa tudi ni v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je prav tako navedlo, da je pogodba nehala veljati po enem letu od zapadlosti premije, to je dne 10. 6. 1998. 8. Vrhovno sodišče sprejema navedbe tožeče stranke, da bi skladno z vzpostavljeno prakso morala tožena stranka tožeči stranki ob izteku enoletnega zavarovalnega obdobja izstaviti račun oziroma jo pozvati k plačilu drugega obroka premije. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da je zavarovalna premija po izrecni zakonski določbi iskovina (tretji odstavek 912. člena ZOR). Z opustitvijo takega ravnanja je tožena stranka kršila svojo sodelovalno dolžnost. Sankcija za opustitev sodelovalne dolžnosti tožene stranke pa bi bila v tem, da bi bila tožena stranka kljub temu, da je že potekel rok za plačilo premije, dolžna izplačati zavarovalnino v primeru nastanka zavarovalnega primera. Zavarovalnica se lahko te obveznosti razbremeni tako, da pozove zavarovalca s priporočenim pismom in v tridesetih dneh od dneva, ko je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, preneha zavarovalna pogodba po samem zakonu (tretji odstavek 913. člena ZOR). Ne glede na obvestilo pa obveznost zavarovalnice plačati zavarovalnino velja le do izteka enega leta od zapadlosti premije. Po izteku tega roka zavarovalna pogodba neha veljati v vsakem primeru po samem zakonu (četrti odstavek 913. člena ZOR). Smisel navedene določbe je v tem, da je rok enega leta dovolj dolg, da lahko v tem času zavarovalec tudi brez obvestila zavarovalnice ugotovi, da je plačilo premije zapadlo. Po poteku dovolj dolgega roka je namreč tudi zavarovalcu mogoče očitati pomanjkanje skrbnosti, zato obveznost zavarovalnice plačati odškodnino v primeru nastanka zavarovalnega primera preneha. Tudi peti odstavek 13. člena splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje Zavarovalnice VL-95, na katerega se sklicuje tožeča stranka, odgovornosti tožene stranke ne ureja drugače. Zavarovalnica odgovarja za zavarovalni primer, ki je nastal do dneva prenehanja veljavnosti pogodbe, v takem primeru pa mora zavarovalec plačati celotno premijo za tekoče zavarovalno leto. Zavarovalni primer je v obravnavani zadevi nastopil dne 28. 4. 2000, kar je skoraj tri leta po zapadlosti premije. Tožena stranka takrat ni bila več vezana z zavarovalno pogodbo, ki je nehala veljati dne 10. 6. 1998. 9. Kršitev sodelovalne dolžnosti načeloma pomeni, da pride upnik v zamudo, glede na prvi odstavek 325. člena ZOR. Vendar pa je skladno s četrtim odstavkom 913. člena ZOR zavarovalna pogodba nehala veljati po poteku enega leta od zapadlosti premije, in sicer ne glede na to, katera stranka je odgovorna za to, da premija ni bila plačana (tako tudi Cigoj, S.: Komentar obligacijskih razmerij, četrta knjiga, Uradni list SRS, Ljubljana 1986, str. 2437). S prenehanjem pogodbe je prenehala tudi zamuda upnika. Zato tožena stranka tudi na podlagi tretjega odstavka 326. člena ZOR ne odgovarja tožeči stranki za škodo zaradi nastanka zavarovalnega primera dne 28. 4. 2000, kot to izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Na podlagi navedene določbe je namreč upnik odgovoren dolžniku le za škodo, ki bi mu nastala v času trajanja zamude. Škoda, ki je nastala kasneje, pa ni več v vzročni zvezi z zamudo upnika. Do enakega rezultata vodi tudi ureditev na podlagi 913. člena ZOR, le da gre za drugo pravno podlago, namesto odškodninske odgovornosti je zavarovalnica v enoletnem roku dolžna izplačati pogodbeno dogovorjeno zavarovalnino. Zahtevek tožeče stranke torej tudi na podlagi odškodninske odgovornosti zaradi zamude upnika ni utemeljen.

10. Uveljavljani revizijski razlogi glede na navedeno niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev pravnega sredstva vsebuje tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov v zvezi z njim.