Jedro

Pravica do nakupa stanovanja po pogojih iz 117. člena SZ gre tožniku ne glede na to, kdaj se je tožena stranka olastninila. Kajti lastninjenje stanovanj pred SZ samo po sebi ni moglo vplivati na obstoj stanovanjske pravice. Stanovanjsko pravico bi lahko tožnik izgubil le na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Tožnik bi lahko izgubil pravico do nakupa le, če bi obstajal kateri od pogojev iz SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke po temelju. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku prodati stanovanje v hiši. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bila ustanovljena s sredstvi vlagateljev v zasebni lastnini in sredstvi vlagatelja v mešani lastnini, vse kot delniški kapital ter da ni imela med ustanoviteljskim kapitalom in ne pozneje nobenih sredstev, premoženja ali stvari v družbeni lastnini. Trdi tudi, da je prodajalec kot družbenopravna oseba lahko prenesel le trajno pravico uporabe in razpolaganja zato, ker je imel le takšna sredstva. Vendar je dovolil, da se na kupca, tj. toženo stranko, vknjiži lastninska pravica. Stečajni zakon je dovoljeval prehod iz družbene lastnine v zasebno z nakupom pravne osebe v stečaju, pod pogoji stečajnega zakona. Izpodbijana sodba, ki se opira na 112. in 117. člen stanovanjskega zakona, je zato napačna. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožena stranka ni dolžna prodati spornega stanovanja tožeči stranki ter da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta toženo stranko obvezali, da je s tožnikom dolžna skleniti prodajno pogodbo za sporno stanovanje.

Bistveno za razsojo v tej pravdni zadevi je vprašanje, ali je tožnik, ki je bil nesporno imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v Ljubljani, lahko to pravico izgubil s prodajo stanovanja toženi stranki. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne. Stanovanjsko pravico je tožnik pridobil na podlagi zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 18/84), in ta je trajala do uveljavitve stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91). SZ je pri urejanju stanovanjskih razmerij pridobljene pravice upošteval in prejšnjim imetnikom dal pravice, med katere sodi tudi pravica do nakupa stanovanja pod pogoji iz 117. in naslednjih členov SZ. Ta pravica gre tožniku ne glede na to, kdaj se je tožena stranka olastninila. Kajti lastninjenje stanovanj pred SZ samo po sebi ni moglo vplivati na obstoj stanovanjske pravice. Stanovanjsko pravico bi lahko tožnik izgubil le na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Prodajo stanovanj v družbeni lastnini je pred SZ urejal zakon o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini (Ur.l. SRS, št. 38/86 in 46/88). Stanovanje je bilo po tem zakonu mogoče prodati iz družbene lastnine le imetniku stanovanjske pravice. S tem je zakon varoval imetnike stanovanjske pravice pred izgubo te pravice s prodajo v last tretji osebi. Pač pa je bil dovoljen promet v družbenolastninski sferi, ker se s tem prometom status imetnika stanovanjske pravice ni spremenil. Pogodba z dne 8.7.1991, v kateri je navedeno, da G. prenaša na toženo stranko trajno pravico uporabe in razpolaganja, je povsem v skladu z navedeno zakonodajo.

Če pa je tako, bi tožnik lahko izgubil pravico do nakupa le, če bi obstajal kateri od pogojev iz SZ. Vendar pa je tožena stranka, kot je že bilo navedeno, tožniku ves čas priznavala status imetnika stanovanjske pravice.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka kupila nepremičnino v stečajnem postopku. Obveznost prodaje stanovanj po določilih SZ je zakonska obveznost lastnikov stanovanj po 1. odstavku 117. člena tega zakona. Zato imajo upravičenci do nakupa stanovanj pravico kupiti stanovanja pod pogoji, ki jih določa SZ, tudi takrat, ko se zoper zavezanca vodi stečajni postopek.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).