Jedro

Podlago za ugotovitev, ali je enostavni objekt, kot ga je postavil tožnik, dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, je treba iskati v občinskih prostorskih aktih. Toženka ni v celoti ugotovila niti vrste objekta, ki ga je postavil tožnik, niti iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali ta objekt stoji na delu parcele, ki je po namenski rabi kmetijsko ali gozdno zemljišče (ali oboje). Zgolj na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bi bilo namreč mogoče zaključiti, ali je objekt, ki ga je postavil tožnik, (ne)dovoljen v skladu z določbami občinskih prostorskih aktov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Kmetijske inšpekcije, Območna enota Koper, Izpostava Postojna, št. 0611-580/2019-7 z dne 13. 5. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Kmetijska inšpekcija, Območna enota Koper, Izpostava Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 0611-580/2019-7 z dne 13. 5. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožniku kot uporabniku kmetijskega zemljišča s parc. št. ... k.o. 2490 Postojna naložil, da mora to zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje, in sicer tako, da mora odstraniti lesen skelet objekta, točkovne temelje, na katerih je skelet postavljen in tampon iz lomljenca, celotno površino trase, na kateri stoji objekt, nasuti z rodovitno zemljo in jo zatraviti, kmetijsko zemljišče pa v tem delu uporabljati v skladu z njegovim namenom, to je za kmetijsko proizvodnjo. Za del parcele, na katerem je urejena dostopna pot, je prvostopenjski organ od tožnika zahteval, da tla nasuje z rodovitno zemljo in jo zatravi ter tudi ta del uporablja v skladu z njegovim namenom, torej za kmetijsko proizvodnjo.

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je kmetijska inšpekcija opravila pregled namenske rabe zemljišča s parc. št. ... k.o. Postojna po uradni dolžnosti. Zemljišče je v lasti A. A., uporablja pa ga njegov sin, to je tožnik, in je zato v zadevi inšpekcijski zavezanec. Ob pregledu je bilo ugotovljeno, da se na vzhodnem delu zemljišča opravljajo obsežna gradbena dela, in sicer izravnava terena z zemeljskim izkopom, ureditev dostopne poti s peščene ceste ter gradnja objekta, po navedbah tožnika dimenzij 5 x 8 m in višine 6 m. V času ogleda je bil postavljen lesen skelet objekta, teren pod njim pa je bil nasut in utrjen z lomljencem. Objekt stoji na štirih točkovnih temeljih, postavljen pa je na najnižjo od treh urejenih teras na zemljišču. Na srednji, najmanjši terasi je urejeno zajetje za deževnico, za zgornji pa urejen manjši sadovnjak in izdelana vrtina za zajem podtalne vode. Dostopna pot do objekta je speljana po severni strani parcele in po vzhodnem delu nasutja.

3. Tožnik je v svoji izjavi na zapisnik pojasnil, da je bil teren parcele nagnjen, porasel z grmičevjem in posameznimi drevesi. Z namenom izravnave terena je bil izveden zemeljski izkop, za kar je pridobil potrebno dovoljenje, zaradi dostopa pa je uredil dostopno pot. V lopi namerava rediti drobnico, perutnino in kunce, zaradi njihovega varovanja pa bo imel tudi psa. Pred izvedbo posega je pridobil soglasje ZGS, Območna enota Postojna, naravovarstveno soglasje ARSO, mnenje Kmetijsko svetovalne službe - Izpostava Postojna, soglasje Občine Postojna k postavitvi začasne ograje ter odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano z dne 15. 9. 2009. Pripravljalna dela so se začela takoj po prejemu te dokumentacije, in sicer s postavitvijo točkovnih temeljev, poseg pa je izvajal v dobri veri in se držal vseh njemu znanih smernic.

4. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je, da bi preveril dovoljenost tožnikovih posegov na kmetijsko zemljišče, pri Občini Postojna pridobil pojasnilo, iz katerega izhaja, da zemljišče sodi v krajinsko enoto KE-10, kjer na kmetijskih zemljiščih gradnja ni dovoljena. Dovoljeno je sekanje drevesnih živic in otokov strnjenega gozdnega drevja, in to v obsegu, ki ne spreminja bistveno prostorske in ekološke pestrosti. Dovoljena je zaščita kmetijskih površin pred divjadjo s postavitvijo električnega pastirja za varstvo goveda in drobnice na paši, ki pa ne sme prekiniti ustaljenih migracijskih poti prostoživečih divjih živali. Dovoljena je tudi zasaditev protiveternih zaščit in živih mej iz iglavcev, ni pa dovoljena zasaditev neavtohtonega drevja in grmovja, prav tako ni dovoljeno postavljati visokih žičnatih ograj.

5. Skladno s tem pojasnilom prvostopenjski organ zaključuje, da utrditev dostopne poti do objekta v gradnji, utrditev terena s tamponom iz lomljenca v delu, kjer se izvaja gradnja in sama gradnja lesenega objekta na predmetnem kmetijskem zemljišču niso dovoljeni posegi, rast rastlin pa na tem delu zemljišča ni mogoča niti ni zagotovljena ohranitev oziroma izboljšanje rodovitnosti tal. Prvostopenjski organ je zato na podlagi 1. in 2. alineje B) točke 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki jih citira, tožniku izrekel ukrep, kot je opisan v 1. točki te obrazložitve.

6. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve opisuje potek postopka in se pridružuje utemeljitvi odločitve prvostopenjskega organa, ki jo smiselno povzema. Drugostopenjski organ meni, da je v postopku sporno, ali je objekt, ki ga je pričel graditi tožnik, skladen z določbami Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Postojna (Uradni list RS, št. 84/10, 79/12, 27/16, 9/17, 27/18 in 48/18, v nadaljevanju Odlok). Zemljišče s parc. št. ... k.o. Postojna je po občinskem prostorskem planu po namenski rabi gozdno zemljišče (G) v izmeri 31 m2 in drugo kmetijsko zemljišče (K2) v izmeri 69 m2. Iz 17. točke Priloge 3 k temu odloku izhaja, da se smejo na zemljiščih z namensko rabo K2 postavljati le premični čebelnjaki, na delu parcele z namensko rabo G pa so ti objekti lahko postavljeni le s soglasjem oziroma dovoljenjem javne gozdarske službe. V 5. alineji 112. člena Odloka, ki ga je pritožbi priložil tožnik, je določeno, da je na območju zemljišč K2 sicer dovoljena gradnja enostavnih in nezahtevnih objektov, vendar pa le takih, ki so v skladu s Prilogo 3. Ta pa postavitve takih objektov, kot ga je zgradil tožnik, ne dopušča. 7. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik v pritožbi pravilno ugovarjal, da mu prvostopenjski organ pred odločitvijo ni poslal mnenja Občine Postojna v izjasnitev. Zato je to napako odpravil tako, da je to mnenje poslal tožniku in mu dal možnost, da se o njem izjavi, vendar pa tega tožnik ni storil. 8. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Sodišču tudi predlaga, naj ob odpravi odločbe prvostopenjski organ napoti, da ugotovi kateri prostorski načrt Občine Postojna je treba uporabiti v konkretnem primeru za presojo skladnosti gradnje in naj ponovno preuči vse priloge prostorskega akta.

9. Po tem, ko tožnik strnjeno povzame vsebino izpodbijane odločbe, pritožbe in drugostopenjske odločbe, poudarja, da je v pritožbi opozarjal, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, saj iz javno dostopnih podatkov ne izhaja, da na območju, kjer je predmetno zemljišče, ne bi bila dovoljena nobena gradnja. Zemljišče se nahaja v krajinski enoti KE-10 in ima oznako namenske rabe zemljišča K2. Po določbi 112. člena Odloka je na tem območju dopustno kmetijstvo in druge dejavnosti, ki služijo tem območjem, iz podrobnejšega opisa pa izhaja, da je dovoljena gradnja enostavnih in nezahtevnih objektov, ob upoštevanju omejitev in skladno s Prilogo 3 Odloka. Objekti morajo biti zgrajeni z upoštevanjem značilnosti tradicionalnih arhitekturnih vzorcev, morajo biti iz lesa, armiranobetonski temelji pa so dovoljeni le pri kozolcih in senikih. Dovoljena je tudi postavitev prostorov za piknike z možnostjo šotorjenja do največ 3 dni. Iz 18. točke Priloge 3 izhaja, da je v rabi K2 dovoljena tudi gradnja pomožnih kmetijsko gozdarskih objektov, namenjenih kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju. Dovoljena je gradnja krmišč in zavetišč za živino, površine do 30 m2 in višine do 4 m. Tožnik je glede na navedeno torej pravilno zatrjeval, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

10. Kmečka lopa, ki jo je postavil tožnik, je namenjena izključno zavetišču za male živali, in sicer kokošim, zajcem in nekaj kozam ter je zato njena postavitev v skladu z namensko rabo zemljišča K2 in s Prilogo 3 k Odloku. Zemljišče je s posegi tožnik uredil in ga vzdržuje, njegova želja pa je pridelovanje hrane za samooskrbo in aktivno preživljanje prostega časa. Kmetijskega zemljišča ne želi degradirati in je zato za gradnjo tudi pridobil soglasja Kmetijsko svetovalne službe, ARSO in Zavoda za gozdove ter je bil v dobri veri, da ravna skrbno, zakonito in kot dober gospodar. Drugostopenjski organ se opira na 17. točko Priloge 3, vendar pa posegi, dopustni po tej točki, niso edini dovoljeni posegi na obravnavanem območju. Spregleda namreč, da so v Prilogi 3 opisani vsi posegi na zemljiščih ter omejitve in pogoji, ki jih je treba upoštevati. Zato ni razumljivo, zakaj je tožena stranka upoštevala le 17., ne pa tudi 18. točko Priloge 3. Tožnik še navaja, da izpodbijani upravni akt nima več veljavne pravne podlage, saj je tožena stranka sama navedla, da je prenehal veljati dne 14. 7. 2018. Presoja skladnosti konkretne gradnje z določbami neveljavnega odloka zato ni dopustna.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Poudarja, da je na območju K2 dovoljena gradnja enostavnih in nezahtevnih objektov skladno s Prilogo 3 k Odloku, iz te priloge pa je v 17. točki razvidno, da se na zemljiščih z namensko rabo K2 in G smejo postavljati le premični čebelnjaki, v območju G s soglasjem javne gozdarske službe. Dodatni pogoji za enostavne in nezahtevne objekte po 112. členu Odloka veljajo le za objekte, ki so dovoljeni po Prilogi 3, ne morejo pa veljati v primerih, ko je v Prilogi 3 točno določeno, kateri objekti se smejo postavljati.

12. Tožnik se je na odgovor tožene stranke odzval v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2019. Navaja, da je iz Priloge 3 k Odloku razvidno, da je na območju K2 in spornem zemljišču poleg premičnih čebelnjakov dopustna tudi gradnja nezahtevnih in enostavnih objektov. Tožena stranka nepravilno povzema vsebino Priloge 3, ki od 11. do 22. točke navaja in opisuje objekte, ki so dopustni po posameznih rabah. Za posamezne nezahtevne in enostavne objekte, ki jih je dopustno graditi po posameznih rabah, je oznaka v razpredelnici "+", oziroma številka pogoja, opredeljenega na koncu priloge. Če v razpredelnici ni oznake in je polje prazno, takšnega objekta ni dovoljeno graditi. Stališče tožene stranke, da je na spornem zemljišču dopustno graditi le premične čebelnjake, ne pa drugih objektov, je torej zmotno.

13. Tožena stranka je v vlogi z dne 28. 5. 2021 ponovno poudarila, da vztraja pri svoji odločitvi. Drži tožnikova navedba, da oznaka "+" v 17. točki Priloge 3 k Odloku pomeni, da je dovoljeno za zemljišču postaviti objekt za rejo živali, vendar pa pri vrstah rabe K2 in G, kamor spada tožnikova parcela, take oznake ni, kar pomeni, da teh objektov ni dovoljeno postaviti.

14. Sodišče je v zadevi dne 9. 6. 2021 v navzočnosti tožnika in njegove pooblaščenke ter v odsotnosti tožene stranke izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo vse listine upravnega spisa ter vpogledalo v dve fotografiji, ki jih je na naroku predložil tožnik in prikazujejo trenutno stanje na nepremičnini s pac. št. ... k.o. Postojna.

15. Pooblaščenka tožnika je prerekala vse navedbe tožene stranke ter vztrajala pri vloženi tožbi. Poudarila je, da je sporni objekt odprta lesena konstrukcija na točkovnih temeljih, površine 32 m2 in višine 5 m, ki po mnenju tožnika v ničemer ne degradira kmetijskega zemljišča ali poslabšuje rodovitnosti tal. Objekt je bil namenjen izključno reji malih živali in hrambi krme in orodja, tožnik pa je že v pritožbi navajal, da je pripravljen objekt prilagoditi, torej zmanjšati površino na 30 m2 in ga znižati na višino 4 m, skladno z omejitvami po Prilogi 3 Odloka. 112. člen Odloka ne prepoveduje vsakršne gradnje na spornem območju, kot to zmotno navaja tožena stranka, saj dovoljuje gradnjo enostavnih in nezahtevnih objektov, in sicer skladno s Prilogo 3. Teh okoliščin ne tožena stranka ne Občina Postojna nista ugotavljali in je zato očitek, da tožnik ni upošteval prostorskih aktov, najmanj preuranjen, zagotovo pa dejansko stanje v tej zvezi sploh ni bilo ugotovljeno. Določbe Priloge 3 Odloka v območju K2 dovoljujejo gradnjo pomožnih kmetijsko gozdarskih objektov, torej objektov, namenjenih kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki niso namenjeni prebivanju, kot tudi krmišč in zavetišč za živino površine do 30 m2 in višine do 4 m. Pogoj je, da so taki objekti v leseni izvedbi na točkovnih temeljih in odprti najmanj z dveh strani, kar tožnikov objekt, kot izhaja iz predloženih fotografij, vsekakor izpolnjuje. Prilagoditve glede površine in višine spornega objekta je tožnik pripravljen izvesti v roku 30 dni, ni pa pripravljen objekta v celoti odstraniti, saj vztraja, da ne gre za nenamensko rabo kmetijskega zemljišča. Rabo kmetijskih zemljišč po ZKZ ne preverja le kmetijska inšpekcija, ampak tudi kmetijsko svetovalna služba, ki je v konkretnem primeru k obravnavanem posegu dala pozitivno mnenje. Za spodnji del zemljišča je bilo pred posegom celo ugotovljeno, da je bila njiva zaraščena in neuporabna za kmetijske namene, tožnik pa je zemljišče uredil in ga ni v ničemer degradiral. 16. Tožnik je še sam pojasnil, da je parcelo urejal v dobri veri. Gre za parcelo, ki je bila najprej last njegovega deda, nato jo je imel njegov oče, sedaj z njo upravlja on sam. Z namenom, da parcelo uredi v skladu s predpisi, je pridobil več soglasij. Pred tem parcela ni bila urejena, na njej pa je bilo več smeti od vojske. Že njegov oče je poskrbel, da se je parcela očistila in zasula s plastjo rodovitne zemlje, nato pa jo je pričel urejati še on sam. Po tem, ko je bil pri njem opravljen inšpekcijski pregled, je lastnik sosednje parcele to razparceliral na šest manjših parcel, do katerih imajo sedanji lastniki bistveno večje dovoze, kot je dovoz na njegove parcele, na teh parcelah pa so postavljene betonske plošče, peči za piknike in podobno. Četudi gre za bistveno večje posege kot je bil njegov, pa se s temi lastniki ne ukvarja nihče. Ve, da to ni predmet tega postopka, vendar pa želi to izpostaviti, saj je sam poskrbel, da bi pridobil vsa potrebna soglasja za poseg, pa tudi skelet objekta je postavil v dobri veri, da ravna pravilno. Na enak način je postavil tudi ograjo, ki je suhi zid, na novo nastalih sosednjih parcelah pa so betonski zidovi oziroma ograje zasidrane v cement. K točki I izreka:

17. Tožba je utemeljena.

18. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala po uradni dolžnosti na podlagi 1. alineje B) točke 107. člena ZKZ, ki določa, da ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, tudi pooblastilo in pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Takemu pooblastilu sledi tudi izrek izpodbijane odločbe. Tožena stranka je namreč od tožnika zahtevala, da kot uporabnik kmetijskega zemljišča s parc. št. ... k.o. Postojna uporablja to zemljišče le za kmetijsko proizvodnjo. Določila je, da mora za dosego tega namena kmetijsko zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje tako, da mora odstraniti lesen skelet objekta, točkovne temelje, na katerih je skelet postavljen in tampon iz lomljenca, celotno površino trase, na kateri stoji objekt, nasuti z rodovitno zemljo in jo zatraviti, kmetijsko zemljišče pa v tem delu uporabljati v skladu z njegovim namenom, to je za kmetijsko proizvodnjo. Za del parcele, na katerem je urejena dostopna pot, je prvostopenjski organ od tožnika zahteval, da tla nasuje z rodovitno zemljo in jo zatravi ter tudi ta del zemljišča uporablja v skladu z njegovim namenom, torej za kmetijsko proizvodnjo.

19. Med strankama ni sporno, da je nepremičnina s parc. št. ... k.o. Postojna kmetijsko zemljišče, da sodi v krajinsko enoto KE-10 in da je po namenski rabi gozdno zemljišče (G) v izmeri 31 m2 in drugo kmetijsko zemljišče (K2) v izmeri 69 m2. Sporno tudi ni, da to parcelo uporablja tožnik, da je na njej postavil sporni objekt ter uredil dostopno pot ter da je objekt glede na svoj obseg enostavni objekt. Sporno pa je, ali je postavitev takega objekta po določbah Odloka dopustna ali ne. Zahtevi tožene stranke, da mora tožnik odstraniti dovozno pot, ta ne oporeka. Sodišče se zato v nadaljevanju opredeljuje le do postavitve spornega objekta.

20. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno izhajala iz določbe 4. člena ZKZ, ki v prvem odstavku določa, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Kmetijska zemljišča je torej treba uporabljati za namen kmetijske proizvodnje. 2. člen ZKZ določa, da se kmetijska zemljišča s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in se razvrščajo v območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območja ostalih kmetijskih zemljišč. Nosilec urejanja prostora za področje kmetijskih zemljišč v postopkih prostorskega načrtovanja v skladu s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje, je ministrstvo, pristojno za kmetijstvo (prvi odstavek 3. člena ZKZ), lokalna skupnost pa lahko v prostorskem aktu lokalne skupnosti na območjih kmetijskih zemljišč dopusti gradnjo nekaterih objektov ali posegov v prostor, med drugim tudi enostavnih in nezahtevnih pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov v skladu z uredbo, ki ureja vrste objektov glede na zahtevnost, razen kleti in vinske kleti (2. alineja prvega odstavka 3.č člena ZKZ). Podlago za ugotovitev, ali je enostavni objekt, kot ga je postavil tožnik, dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču s parc. št. ... k.o. Postojna, je torej treba iskati v občinskih prostorskih aktih.

21. Posebne prostorske izvedbene pogoje za gradnjo in posege na kmetijskih zemljiščih ureja Odlok v 112. členu, za območja gozdnih zemljišč pa v 113. členu. Na drugih kmetijskih zemljiščih, ki so namenjena kmetijski proizvodnji (K2) je dovoljena gradnja enostavnih in nezahtevnih objektov, skladno s Prilogo 3 k Odloku in pod pogoji: 1) postavitev objekta ne sme povzročiti drobljenja kmetijskih zemljišč; 2) gradnja nezahtevnih ter enostavnih pomožnih kmetijsko gozdarskih objektov je dovoljena le v primeru, da na grajenem območju kmetije ter na območjih namenske rabe SK, A in IK ni izvedljiva, pri čemer morajo biti ti objekti zgrajeni z upoštevanjem značilnosti tradicionalnih arhitekturnih vzorcev, določeni so maksimalni tlorisni gabariti takih objektov, morajo biti iz lesa, armiranobetonski pa so lahko samo temelji pri kozolcih in senikih; 3) dovoljena je postavitev prostorov za piknike z možnostjo šotorjenja do največ 3 dni. Na območju gozdnih zemljišč (G) je vse posege dopustno izvajati le z dovoljenjem Zavoda za gozdove Slovenije, med drugim pa je dopustna tudi postavitev enostavnih in nezahtevnih objektov, ki so navedeni v Prilogi 3 Odloka.

22. Po Prilogi 3 Odloka je dopustno na kmetijskem zemljišču, ki je po namenski rabi drugo kmetijsko zemljišče (K2) ali gozdno zemljišče (G) med drugim postaviti tudi objekt za rejo živali (17. točka priloge) in pomožni kmetijsko gozdarski objekt, namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ni pa namenjen prebivanju (18. točka priloge), vendar pa z omejitvami in pogoji, ki jih določajo pripombe k Prilogi 3. Kot objekte za rejo živali je tako dopustno postaviti le čebelnjake do 20 m2, pri čemer so stalni čebelnjaki dovoljeni na območjih, ki so za to predvideni s pašnim redom, sicer pa le premične čebelnjake (28. točka pripomb), na območju gozdnih zemljišč pa še z dodatno omejitvijo, da mora k postavitvi čebelnjakov dati soglasje javna gozdarska služba (13. točka pripomb). Stavbe, ki so pomožni kmetijsko gozdarski objekti, je na območju K2 dovoljeno postaviti z omejitvijo, da se gradijo na robu stavbnih zemljišč oziroma maksimalno 200 m od roba, kolikor znotraj SK ali A ter na grajenem območju kmetije gradnja ni izvedljiva, in sicer tako, da je zagotovljena funkcionalna povezanost s sedežem kmetijskega gospodarstva, pri čemer ne sme biti povzročena fragmentacija zemljišč, investitor pa mora biti vpisan v register kmetijskih gospodarstev. Dovoljena so krmišča in zavetišča za živino površine do 30 m2 in višine do 4 m2 brez priključkov na GJI, v leseni izvedbi na točkovnih temeljih in odprti najmanj z dveh strani (11. in 31. točka pripomb). Pod slednje navedenimi pogoji (31. točka pripomb) je dopustno tak objekt postaviti tudi na zemljiščih, ki so določena za namensko rabo G. 23. Na podlagi izvedenih dokazov sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni v celoti ugotovila niti vrste objekta, ki ga je postavil tožnik niti iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali ta objekt stoji na delu parcele, ki je po namenski rabi kmetijsko ali gozdno zemljišče (ali oboje). Zgolj na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bi bilo namreč mogoče zaključiti, ali je objekt, ki ga je postavil tožnik, (ne)dovoljen v skladu z določbami Odloka (oziroma Priloge 3 s pripombami). Iz obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe je mogoče povzeti, da je tožena stranka izhajala iz stališča, da je tožnik postavljal objekt za rejo živali. Kolikor bi bila ta ugotovitev točna, je zaključek tožene stranke, da takega objekta tožnik na nepremičnini ne sme postavljati, pravilen, saj bi lahko postavil le premični čebelnjak, na delu G s soglasjem javne gozdarske službe. Kolikor pa bi šlo za postavitev pomožnega kmetijsko gozdarskega objekta, pa bi bila postavitev na delu zemljišča, ki je po namenski rabi K2 ali G dopustna pod pogoji, navedenimi v prejšnji točki in je zato ugotovitev, na katerem delu zemljišča je objekt postavljen, prav tako bistvenega pomena.

24. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, ki je bil opravljen med izvajanjem gradnje spornega objekta in drugih del na nepremičnini s parc. št. ... k.o. Postojna, izhaja, da je tožnik takrat povedal, da je njegov namen postaviti objekt za rejo malih živali. Ta izjava bi sicer lahko utemeljevala odločitev tožene stranke, vendar pa takega zaključka zaradi neskladij med soglasji, ki jih je pred postavitvijo spornega objekta pridobil tožnik in jih predložil prvostopenjskemu organu na vpogled (priložil pa tudi tožbi), ni mogoče z gotovostjo sprejeti. Iz naravovarstvenega soglasja ARSO št. 35620-1174/2013-6 z dne 13. 5. 2013 in soglasja Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Postojna št. 3407-17/2013 z dne 24. 4. 2013 namreč izhaja, da sta bili tožniku (oziroma njegovemu očetu kot lastniku zemljišča) izdani soglasji za postavitev kmečke lope, medtem ko iz mnenja Kmetijsko svetovalne službe Izpostava Postojna z dne 29. 5. 2013 izhaja, da je bilo soglasje izdano za postavitev kmečke lope namenjene reji malih živali. Glede na nasprotujoča si soglasja, bi morala tožena stranka ugotoviti, kakšen je namen postavljenega objekta oziroma za kakšen objekt dejansko gre, glede na to, da je bil v času inšpekcijskega pregleda šele v izgradnji. Iz fotografij, ki jih je na glavni obravnavi predložil tožnik in po njegovem zatrjevanju prikazujejo trenutno stanje v naravi, je mogoče razbrati, da je sedaj obstoječi objekt lociran ob robu z drevjem poraslega območja, in sicer kot odprta lesena konstrukcija s streho, tožnik pa je povedal, da ga je zgradil z namenom, da bi služil kot zavetišče za živali. Dejanskega stanja glede narave oziroma vrste spornega objekta torej tožena stranka ni v celoti raziskala, prav tako pa tudi ni pojasnila, v katerem delu namenske rabe parc. št. ... k.o. Postojna je ta objekt lociran, torej ali v območju namenske rabe K2 ali G ali v obeh, kar je, kot je že bilo pojasnjeno v prejšnjih odstavkih, po presoji sodišča prav tako pomembno za ocenjevanje izpolnjevanja pogojev za postavitev objekta. Ker teh okoliščin iz dokazov, ki so bili pridobljeni v upravnem postopku ter dokazov, ki so bili predlagani in izvedeni na glavni obravnavi ni bilo mogoče nesporno ugotoviti niti v predmetnem postopku, sodišče zaključuje, da je za zadevo relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

25. Na podlagi vseh opisanih zaključkov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka dopolniti dokazni postopek z ugotovitvijo dejstev, ki so opisana v prejšnji točki ter na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka v zadevi ponovno sprejeti odločitev in jo ustrezno obrazložiti.

K točki II izreka:

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je zastopala odvetnica.