Jedro

Glede na 1. odst. 282. čl. ZPP je pogoj za izdajo sodbe na podlagi odpovedi neprihod tožeče stranke na prvi narok za glavno obravnavo, ne pa (že) prihod z zamudo. Vendar pa v obravnavanem primeru ni šlo niti za eno in niti za drugo, ampak za prihod po zaključenem naroku, torej za neprihod.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr.št. Ig 1 z dne 12.6.2007, v točkah 1 in 3 v celoti razveljavilo ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Slednji je naložilo, da mora v 8 dneh plačati toženi stranki 1.110,89 EUR stroškov spora.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da v danem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi odpovedi. Besedilo člena 282/1 ZPP določa, da sodišče izda sodbo zaradi oz. na podlagi odpovedi, če razpiše glavno obravnavo in tožeča stranka ne pride na narok. Pogoj za izdajo takšne sodbe torej je, da tožeča stranka, kljub pravilnemu vabljenju, ne pride na narok. Takšen zaključek podpira tudi sklep Višjega sodišča v Kopru, opr.št. I Cpg 216/2006. V predmetni zadevi je tožeča stranka, zaradi prometnih razmer na poti do sodišča, na sodišče prispela šele ob 9. uri, torej ob uri, ko bi kot stranka morala biti prisotna v razpravni dvorani na naroku. Ker pa se je ob 9. uri glavna obravnava že začela, tožeča stranka ni pravočasno pristopila na narok, oziroma ni pravočasno vstopila v razpravno dvorano. Vsekakor je tožeča stranka pristopila na glavno obravnavo ob 9.08. uri. V razpravni dvorani so bili prisotni dodeljeni sodnik, pooblaščenec nasprotne stranke ter zapisnikarica. Kljub njenemu prihodu je sodnik tožečo stranko obvestil, da bo zaradi njenega neprihoda na glavno obravnavo točno ob oklicu ob 9. uri, izdana sodba na podlagi odpovedi. Prihod tožeče stranke na glavno obravnavo dokazuje tudi njen podpis zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 16.12.2008. Kot dokaz predlaga zaslišanje pooblaščenca nasprotne stranke, odv. S.Č., zapisnikarice N.V. in vpogled v spis.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Stranka pravočasno ali z zamudo pristopi na narok za glavno obravnavo takrat, ko pride nanj v času njegovega trajanja (tj. od razglasitve do zaključka). V obravnavanem primeru je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.12.2008 razvidno, da je bil pričetek naroka razglašen ob 9. uri, zaključek pa ob 9,10. uri. Glede tožeče stranke je navedeno, da zanjo na narok ni pristopil nihče. Da bi tožeča stranka pristopila na navedeni narok ob 9,08. uri in da naj bi podpisala zapisnik o opravljeni glavni obravnavi z dne 16.12.2008, že iz zapisnika samega ne izhaja, zato so pritožbene trditve, ki to uveljavljajo, neutemeljene; ker so neutemeljene že v tem delu, izvedba preostalih v pritožbi predlaganih dokazov z zaslišanjem tam navedenih, ne prihaja v poštev, glede na to, da tožeča stranka niti ne izpodbija verodostojnosti zapisnika z naroka za glavno obravnavo. Tudi izjava razpravljajočega sodnika oz. njegovo poročilo po 3. odst. 346. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, vključno z novelo ZPP-D), navedene ugotovitve potrjujejo, saj je v njej navedel, da je tožeča stranka pristopila šele potem, ko je bil zapisnik že sestavljen, natiskan in podpisan, torej očitno po zaključenem naroku (1. odst. 291. čl. ZPP). Tožeča stranka sicer pravilno opozarja, da je glede na 1. odst. 282. čl. ZPP pogoj za izdajo sodbe na podlagi odpovedi neprihod tožeče stranke na prvi narok za glavno obravnavo, ne pa (že) prihod z zamudo. Vendar pa v obravnavanem primeru ni šlo niti za eno in niti za drugo, ampak za prihod po zaključenem naroku, torej za neprihod, kar pomeni, da je bil izpolnjen pogoj za izdajo izpodbijane sodbe. Primerjava z zadevo I Cpg 216/2006 tega pritožbenega sodišča pa tudi ni možna, ker je tam šlo za drugačne dejanske okoliščine kot v obravnavani zadevi.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.