Jedro

Ob ugotovitvi, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker tožniku ni mogoče očitati kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, je utemeljen tudi reintegracijski tožbeni zahtevek. V okviru tega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo, da tožnika pozove nazaj na delovno mesto direktorja, ampak je odločilo le o tem, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika, ki ima pri njej sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom, nazaj na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2009 nezakonita (1. točka izreka) in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati vse prejemke iz delovnega razmerja, kot da bi delal ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.387,56 EUR, v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevke tožnika v celoti zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožniku naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji kršeno načelo kontradiktornosti, saj sodišče ni zaslišalo M.Č. in S.O., ki ju je kot priči predlagala tožena stranka. Tožena stranka je o navedeni kršitvi takoj opozorila sodišče, ki bi po zaslišanju navedenih dveh prič lahko zakonito odločilo o zahtevkih tožnika. Priči bi izpovedali, da je bil tožnik zadolžen za nepremičnine družbe P., d.d., med katere sodi tudi nepremičnina, po kateri je potekala občinska cesta. Kot članici komisije bi lahko izpovedali tudi glede ostalih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in o tem, kako sta sami izračunali znesek škode v zvezi z nepremičninami v višini 21.906,34 EUR, nastale zaradi opustitve tožnika pri opravljanju funkcije. Poudarja, da je bila na podlagi sklepa uprave družbe P. z dne 9. 3. 2009 izvedena primopredaja dokumentacije in dela v zvezi z nepremičninami v lasti P.. Slednja je vsa leta preveč in neupravičeno plačevala nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, kar bi moral urediti tožnik. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. III Ips 12/2003 z dne 2. 3. 2004, ki pravi, da kršitev načela kontradiktornosti pomeni bistveno kršitev določb postopka, če se ta nanaša na dokazovanje odločilnih dejstev, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnik je bil zadolžen za tekoče urejanje zadev glede nepremičnin družbe P., za kar je tožena stranka predložila obsežno listinsko dokumentacijo. Za sam postopek pa ni relevantna časovna komponenta, saj iz navedb tožene stranke jasno izhaja, da je tožnik dobil najprej zadolžitev, šele nato pa je moral svojo nalogo opraviti. Glede navedenega bi lahko izpovedali priči M.Č. in S.O.. Ne drži ugotovitev sodišča, da s tem, ko je tožnik opustil obveznosti v zvezi z nepremičninami v lasti družbe P., ni mogla nastati materialna škoda toženi stranki. Sodišče pri tem pozablja, da sta družba P. in tožena stranka povezani družbi, zato je toženi stranki škoda nastala posredno. V zvezi s VI. točko obrazložitve izredne odpovedi navaja, da je tekom postopka zatrjevala in dokazala vse znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ. Sodišče ne poda obrazložitve, zakaj meni, da niso izkazani znaki kaznivega dejanja. V zvezi s II. točko obrazložitve izredne odpovedi navaja, da tožnik ni imel pooblastila za likvidacijo računa št. 22/05 in odobritev plačila. Tožnik je zlorabil pooblastila za likvidacijo računa in odobritev plačila. S tem je prekoračil pooblastila. Toženi stranki je zato nastala škoda, predsednica uprave družbe P. pa o likvidaciji navedenega računa ni bila seznanjena, niti ni dala nobene odobritve in ni bila takrat odsotna. Sodišče je samo ugotavljalo dejstva, ki jih tožnik sploh ni zatrjeval. Zaključek sodišča, ki ni verjelo predsednici uprave P., ker naj bi družba P. v zvezi z navedenim javnim razpisom prejela določena sredstva s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, je protizakonit in nepravilen, saj sta to izpovedovala tožnik in priča A.U.. Ker tožnik tega ni navajal, se tožena stranka tekom postopka do navedenega ni mogla opredeliti. Tožena stranka v zvezi z navedenim razpisom ni nikoli prejela nobenih sredstev. Glede izplačila 13. plače sodišče ni ugotovilo, kdo je preveril izplačila po seznamu, ki ga je predložil tožnik, čeprav bi to lahko storilo. To okoliščino bi moralo sodišče razjasniti, saj je ključnega pomena za presojo zakonitosti odpovedi v III. točki. V ta namen je tožena stranka predlagala zaslišanje S.O., ki ga sodišče ni izvedlo. Tudi glede izplačevanja stimulacije delavkama S.O. in I.K. je sodišče napačno sklepalo, da za navedeno ne more biti odgovoren tožnik, ker naj bi bil operativni izračun plač stvar računovodstva. Tožnik je bil tisti, ki je dal navodilo za izplačevanje plače tudi v času letnega dopusta, medtem ko je računovodska služba tista, ki je zgolj izvrševala navodila tožnika kot direktorja tožene stranke. Iz navedenega izhaja, da je sodišče nepravilno prevalilo odgovornost izplačevanja stimulacije na računovodstvo, čeprav je v skladu z ZGD za poslovanje družbe odgovoren tožnik. V primeru zaposlene delavke I.K. je tožnik nezakonito podelil stimulacijo za povečan obseg del, čeprav je imela že v pogodbi o zaposlitvi zajeto delo, ki je bilo razlog za stimulacijo. Tega sodišče ni ugotavljalo. Tožnik je pri toženi stranki opravljal funkcijo direktorja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 11. 2005, ki po svoji vsebini predstavlja managersko pogodbo, s katero sta stranki uredili pravice in obveznosti tožnika. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da ponovna zaposlitev tožnika na delovnem mestu direktorja pri toženi stranki ni možna, saj ima tožena stranka od 1. 10. 2009 novega direktorja. Tožnik je bil s 25. 8. 2009 razrešen z mesta direktorja, tako da mu je s tem dnem prenehal mandat. Reintegracijski zahtevek tožnika glede na potek mandata direktorja nima nikakršne podlage, zato je neutemeljen in neizvršljiv. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba uvodoma sodišču prve stopnje očita, da je kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo M.Č. in S.O., ki ju je kot priči predlagala tožena stranka. Iz 287. člena ZPP izhaja, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Zavrnitev ostalih dokaznih predlogov je sodišče ustrezno obrazložilo, pri čemer pa ni dolžno izvesti (vseh) dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Tožena stranka je zaslišanje navedenih oseb predlagala v pripravljalni vlogi 9. 12. 2009 v zvezi z delom komisije, ki naj bi po proučitvi dokumentacije družbe ugotovila kršitve in o tem izdala zapisnik z dne 3. 6. 2009 (B/7). Ker o delu komisije obstaja zapisnik, sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju zaslišalo tudi člana komisije J.L., ki se je v izpovedi tudi opredelil do zadolžitev tožnika glede nepremičnin v lasti družbe P., d.d., in glede ostalih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče, ki si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter onemogočiti zlorabo procesnih pravic (11. člen ZPP), utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju ostalih članic komisije. Zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti zato ni podana.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je po prvem odstavku 110. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) zakonita, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja. Ob obstoju enega od zakonskih razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR, je potreben še nadaljnji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (82. čl. ZDR). Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR) in zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR).

Ob pravilnem materialnopravnem zaključku, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR podana prepozno, odpoved iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR pa ne, ker jo mogoče podati ves čas, ko je možen kazenski pregon, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je obstajal utemeljen odpovedni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Glede prve očitane kršitve (podpis naročilnice in računa s strani tožnika, ki se nanašata na C., d.o.o.) je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi pooblastila z dne 1. 7. 2005 (A/12) pooblaščen tudi za podpisovanje naročilnic za družbo P.. Izpovedi tožnika in priče U.M., takratne direktorice finančno – računovodskega sektorja pri družbi P., da se je naročilnica z dne 16. 8. 2005 (A/2), ki jo je priča U.M. podpisala, nanašala tudi na svetovanje v zvezi z javnim razpisom, za katerega je nameravala kandidirati družba P., projekt pa se je nanašal tudi na toženo stranko, sta prepričljivi, zaradi česar jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Družba C. d.o.o. je delo korektno opravila, zato je tožnik s svojim podpisom likvidiral račun z dne 24. 10. 2005. Pritožbene navedbe, da tožnik ni imel pooblastila za likvidacijo računa št. 22/05 in odobritev plačila ter da predsednica uprave P., d.d, o tem ni bila seznanjena, so zato neutemeljene. Enako velja za pritožbene navedbe, da tožena stranka ni nikoli prejela nobenih sredstev s strani ministrstva. Da je tožena stranka v zvezi z navedenim javnim razpisom prejela določena sredstva s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve sta skladno izpovedala tožnik in priča U.M., pri čemer pa sodišče tega dejstva ni samo ugotavljalo, ampak je do dejanskega zaključka prišlo na podlagi dokaznega predloga tožnika v zvezi z njegovimi navedbami o neutemeljenosti očitka glede nepooblaščenega podpisovanja naročilnice in likvidiranja računa, zaradi česar ni podana kršitev 7. člena ZPP. Sicer pa tudi v primeru, če bi bila prva očitana kršitev ugotovljena, ne bi mogla predstavljati razloga za odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 11. 2005 (A/1), saj se očitek tožene stranke v II. točki izredne odpovedi nanaša na čas pred njeno sklenitvijo oziroma začetkom njene veljavnosti (1. 12. 2005). Ravnanje tožnika po obrazloženem ne predstavlja kršitve pogodbenih obveznosti in iz njega ne izhajajo znaki kaznivega dejanja po 3. točki 1. odstavka 257. člena in 244. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ - Ur. l. RS, št. 63/1994).

V zvezi z drugim očitanim ravnanjem (odločitev o izplačilu 13. plače v višini 380,00 EUR, ki je bila izplačana tudi tožniku) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik sklep o izplačilu (A/4) sprejel na poziv predsednice uprave družbe P. v sklepu z dne 18. 12. 2008 (A/3). Pred sprejetjem sklepa o izplačilu se je tožnik posvetoval še z V.O., ki je povedala, da je na prošnjo tožnika in drugega direktorja hčerinske družbe poklicala predsednico uprave P., slednja pa je odgovorila, da naj se direktorja odločita sama. Izplačilo 13. plače je bilo predvideno tudi za vodilne delavce P., iz izvedenih dokazov pa izhaja, da si jo je izplačala tudi predsednica uprave P.. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik sprejel in spisek delavcev (A/5) pripravil v skladu s pozivom, ki ga je dobil in na podlagi pooblastil, ki jih je imel kot direktor tožene stranke, zato ne držijo navedbe, da si je tožnik v letu 2008 nezakonito izplačal 13. plačo. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče razjasniti, kdo je izplačal 13. plačo po seznamu. Iz pripisa „OK“ pod spiskom delavcev, ki ga je pripravil tožnik, izhaja, da je bil seznam upravičencev do izplačila odobren in je skupna računovodska služba izplačilo realizirala, na podlagi izvedenih dokazov pa ni bilo mogoče ugotoviti, katera oseba je s kljukicami za pripisi za imeni preverila upravičenost do izplačila. Tožena stranka je zaslišanje S.O. v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2009 utemeljevala z ugotovitvami strokovne komisije, ne pa glede očitka v III. točki izredne odpovedi – dokaznega predloga v tej smeri ni substancirala, zato ga sodišče za dokazovanje navedenega dejstva ni bilo dolžno izvesti niti ni bilo to glede na vse navedene ugotovitve potrebno. Iz opisanega ravnanja tožnika ne izhaja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi izpolnjevala znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 1. odstavku 240. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ -1, Ur. l. RS, št. 55/2008).

Očitka iz IV. in V. točke izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se nanašata na izplačilo stimulacije delavkama B.S. in I.K.. Sodišče je v zvezi s tem sledilo tožnikovi izpovedi, da je delavka I.K. dobila dodatno stimulacijo, ker je bila vestna pri delu in je delo opravljala celo popoldne po izteku delovnega časa, delavka B.S. pa je kot delovni invalid delala veliko doma, vendar si vseh ur ni mogla obračunati, njeno delo pa je tožnik vseskozi spremljal. To je potrdila tudi priča U.M., obenem pa izpovedala, da je izplačilo dodatne stimulacije zanju predlagal tožnik v dogovoru s predsednico uprave P.. Četudi je bila tožena stranka pravna oseba, brez vednosti predsednice uprave P. ni nič šlo, razen če je bilo predhodno dogovorjeno. Odgovornost za izplačilo stimulacije delavkama v času letnega dopusta ne more bremeniti tožnika, zlasti ne zato, ker je odločitev o izplačevanju dela plače v pristojnosti vodstva tožene stranke – torej tudi tožnika, sprejetem po predhodnem dogovoru s predsednico uprave P., medtem ko je sam operativni obračun stvar računovodske službe. Tožnik, ki je prepričljivo pojasnil razloge za odločitev o izplačilu dodatne stimulacije, v individualni pogodbi o zaposlitvi tudi sicer ni imel kakršnih koli omejitev. Ker so merila za določitev plače na podlagi delovne uspešnosti delavca, opredeljena v 2. odstavku 127. člena ZDR, povezana z delom, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, niso jasna pritožbena naziranja, da delavka I.K. za dela, ki so zajeta v njeni pogodbi o zaposlitvi, ne bi smela prejemati stimulacije. Pritožbeno sodišče se glede na obrazloženo strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v zvezi z očitki iz IV. in V. točke izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ni dokazala kršitve delovnih obveznosti tožnika z znaki kaznivega dejanja zloraba položaja in pravic po 244. členu KZ RS.

Zadnji očitek tožene stranke se nanaša na obdobje od 2004 do 2008, ko naj bi zaradi tožnikove opustitve (neusklajenega zemljiškoknjižnega stanja zemljišča, preko katerega je potekala občinska cesta) toženi stranki nastala škoda v višini 21.905,34 EUR. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik po individualni pogodbi o zaposlitvi ni imel nobenih obveznosti v zvezi z nepremičninami v lasti družbe P.. Določene zadolžitve za urejanje zadev v zvezi s stanovanji v lasti P. in poslovnimi prostori (prodajalnami) po Sloveniji in v tujini, je po pooblastilu oziroma nalogu predsednice uprave P. tožnik imel, vendar o datumu nastanka in obsegu tovrstnih zadolžitev tožena stranka ni predložila dokazov. Iz obsežne listinske dokumentacije (A/12 do A/27) ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnik izključno zadolžen za urejanje zadev z Občino ... v zvezi zemljišči, preko katerih poteka občinska cesta in niso bila v lasti tožene stranke. Poleg tega iz tožnikovih navedb, da naj občinska cesta preko spornega dela zemljišča do danes ni bila odmerjena, ni mogoče zanesljivo sklepati na to, da je bila tožniku dodeljena naloga tudi glede konkretnih nepremičnin. Sicer pa tudi če je družba P. več let plačevala nadomestilo za zemljišča, preko katerih je potekala občinska cesta, to samo po sebi še ne pomeni, da je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pritrditi zato velja zaključku sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik odgovoren za samostojno in celovito urejanje nepremičnin v lasti P. oziroma spornih zemljišč, zaradi česar ni podana kršitev delovnih obveznosti, ki bi imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic. Ob takem zaključku so za odločitev nepomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj in višino zatrjevane škode ter o njenem dokazovanju z zaslišanjem M.Č. in S.O..

Glede na obrazloženo je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz 111. člena ZDR. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, da ponovna zaposlitev tožnika na delovnem mestu direktorja pri toženi stranki ni možna, ker ima tožena stranka od 1. 10. 2009 novega direktorja, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku za vrnitev nazaj na mesto direktorja, temveč le o tem, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika, ki ima pri njej sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, nazaj na delo. Za vrnitev tožnika nazaj na delo direktorja tožene stranke sodišče tudi sicer nima pravne podlage.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje stroške postopka, pa tudi sicer v pritožbenem postopku ni uspela.