Jedro

Tožnik je v dokaz svojih trditev, da je za toženo stranko opravljal delo voznika tovornega vozila, predložil tahografske lističe. Sodišče prve stopnje se do teh tahografskih lističev ni opredelilo, ampak je verjelo izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Ker ni ustrezno obrazložilo, zakaj je upoštevalo izpovedbe prič, ne pa predloženih listinskih dokazov, je sprejelo najmanj preuranjeno odločitev, da tožnik pri toženi stranki ni bil zaposlen oziroma da zanjo ni opravljal dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 16. 3. 2009 dalje za nedoločen čas, da je ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2009 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznik tovornega vozila za nedoločen čas od 16. 3. 2009 dalje ter ga od 16. 3. 2009 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in mu v tem obdobju priznati tudi pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter mu omogočiti delo na delovnem mestu voznik tovornega vozila in mu za čas od 16. 3. 2009 dalje obračunati in izplačati plače v pripadajočih neto zneskih, po predhodnem odbitku prispevkov in davkov od obračunanih bruto plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila ter mu od 16. 3. 2009 dalje obračunati in izplačati dnevnice v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2009 dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Navaja, da je iz obrazložitve sodbe razbrati, da sodišče ni v celoti razumelo poteka dela pri toženi stranki – uporabe tahografov, tovornih listov, potnih nalogov. Poleg tega se sodišče v sodbi sploh ni opredelilo do navedb tožnika glede postopka uporabe tahografov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2010 navajal, da elektronski tahografski lističi predstavljajo temeljni dokaz o vožnji kamiona. Elektronski tahografski lističi, ki jih je predložil tožnik so datumsko evidentirani in glasijo na ime in priimek tožnika in jih ni mogoče ponarediti, niti uničiti. Ko voznik vozi, mora biti v vozilu izkaznica oziroma tahograf na njegovo ime in priimek, datum vožnje... sicer je globa lahko celo odvzem vozila. Če je bil tožnik v spornem obdobju 42 dni res le spremljevalec voznikov, potem ne bi mogel razpolagati z elektronskimi tahografskimi lističi, ki jih ni mogoče ponarediti niti prirediti za nazaj. Ni logično, zakaj sodišče daje tak pomen potnim nalogom, saj je jasno, da v primeru dela na črno imena tožnika ne bomo našli nikjer, razen na tahografskih lističih in pa na mednarodnih tovornih listih (CMR). Tožena stranka ni pojasnila, s čim pojasnjuje trditev, da je bilo tožbi priloženih 22 CMR nezakonito odtujenih (kar bi morala dokazati s prijavo kaznivega dejanja). Ti CMR niso bili odtujeni, temveč jih je tožnik shranil iz previdnosti, dokazujejo pa registrske številke tovornega vozila in opravljen prevoz. Datumsko so identični z elektronskimi tahografskimi lističi, na katerih je navedeno ime tožnika, kot voznika tovornjaka, kar znova dokazuje obstoj delovnega razmerja oziroma, da je tožnik opravljal delo za toženca. Navedene trditve sta potrdili celo obe priči, ki jih je predlagala tožena stranka in sicer je zaslišani B.M. izpovedal, da ima vsak voznik svoj tahograf, čeprav peljeta z istim vozilom, da vozijo po evropskih standardih, vsak zase izpolni tahgraf ali pa imajo digitalne kartice, ki jih vstavijo aparat. Na vprašanje, ali je možno, da bi dal v aparat drugo kartico, je priča odgovorila da ne, da vsak voznik odgovarja za sebe, poleg tega pa je izpovedala tudi, da CMR vozniki dobijo od tožene stranke, preden gredo na vožnjo in da do njih ne more priti nepooblaščena oseba. Iz izpovedbe te priče je sklepati, da ni verjeti izpovedbi direktorja, ko je trdil, da lahko pride do poneverbe in sicer tako, da se v aparaturo vstavi listič z nekim imenom, voznik pa je drugi, kar velja tudi za tahografske vložke in o tem, da CMR-je tožnik ne bi smel imeti in da ne ve, kako je prišel do njih. Direktor tožene stranke se je tudi zapletel, ko je izpovedal, da je bilo že na inšpektoratu ugotovljeno, da se predloženi tahografski lističi ne nanašajo na prevoz z njegovimi vozili, nato pa je na to trditev pozabil oziroma jo spremenil in je na vprašanje pooblaščenke tožnika izjavil, da so na tahografskih lističih registrske številke njegovih vozil. Kljub temu sodišče tako enostavno preverljivega dejstva ni preverilo, niti ni dvomilo v resničnost izpovedb direktorja oziroma se je do njih ni kritično opredelilo. Celo laiku je jasno, da nihče ne more ponarediti 19 tahografskih lističev, pri tem pa razpolagati še z drugimi dokazi o obstoju delovnega razmerja. Tudi druga zaslišana priča tožene stranke N.Č. je očitno lagal, saj je celo dvakrat zanikal, da bi tožnik bil kadarkoli z njim na vožnji in ga naj tudi ne bil nikdar tega prosil, čeprav je tožena stranka sama zapisala v pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2010, da je bil kritičnega dne poleg N.Č. drugi voznik K.V., ki je med drugim dne 22. 4. 2009 tudi plačal kazen v Nemčiji. Tudi ta priča je izpovedala, da da kartico v aparat in ko konča voziti, začne voziti drug voznik, da svojo kartico ven, drugi voznik pa da svojo kartico v aparat. To se vse zabeleži v tahografu. Glede na navedeno ni jasno, kako je lahko sodišče neusklajenim izpovedbam sledilo in je v sodbi celo zapisalo, da je iz potnega naloga razvidno, da je bil dne 21. 4. 2009 napoten v Nemčijo samo N.Č.. Očitno je sodišče celo popravilo napako tožene stranke, ki je sama priznala, da je bil v kamionu kritičnega dne tudi drugi voznik, to je tožnik. Poleg tega pa je zaslišana priča celo izjavila, da ve, da je tožnik prihajal k tožencu, saj naj bi iskal delo in da ga je tam videla najmanj desetkrat. V kolikor tožnik tam ne bi delal, ga tam priča tudi ne bi videla. To pa kaže na neverodostojnost izpovedi direktorja, ki je trdil, da je tožnik prišel k njemu na dvorišče z G.N., ter da so ga poslali naj gre iz firme, saj tam nima kaj iskati. Po izjavi direktorja je bil torej tožnik pri toženi stranki le enkrat. Ni jasno, kako je lahko sodišče zapisalo, da so vse zaslišane priče tožene stranke izpovedale skladno. Po drugi strani pa sodišče neutemeljeno ne verjame priči G.N.. Zaslišani G.N. nikakor ni prijatelj tožnika, vsekakor pa ni nobenih okoliščin, da bi dvomili v resničnost izpovedbe te priče. Ta je potrdil obstoj delovnega razmerja tožnika (videl ga je na dvorišču, ko sta prala kamione, pa tudi v Nemčiji, pa tega tožena stranka niti ni izpodbijala), kot je tudi izjavil, da je osebno videl tožnika in N.Č., ko sta šla skupaj na pot, kar priznava tudi tožena stranka sama, istočasno pa laže N.Č.. Nikakor pa ni izjavil, da se tahografski lističi lahko poljubno izpolnijo in lahko pride do poneverb, kot to navaja sodišče. Na takšen način se je sodišče v celoti postavilo na stran tožene stranke. Drugih in verodostojnejših dokazov, kot so predloženi tahografi, CMR-ji in dve plačani denarni kazni, plačana kazen v prekršku za toženo stranko in nesporno potrjena vožnja v tujino s sovoznikom N.Č., tožnik niti ni mogel predložiti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje) v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik ni storilo, da pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tako da ni mogoče ugotoviti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 16. 3. 2009 dalje, ter da je bila ustna odpoved podana dne 29. 4. 2009 nezakonita.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik v obdobju od 16. 3. 2009 do 29. 4. 2009 ni bil v delovnem razmerju s toženo stranko, zato tudi ni prišlo do ustne odpovedi. Ugotovilo je, da iz listin v spisu in izpovedi prič ne izhaja, da so v konkretnem primeru podani elementi delovnega razmerja, zato je zahtevek v celoti zavrnilo.

Odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena.

Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik pri toženi stranki opravljal delo na delovnem mestu voznik tovornega vozila od 16. 3. 2009 dalje, ne da bi sklenil pogodbo o zaposlitvi, kljub temu, da mu je tožena stranka obljubljala sklenitev pogodbe, do katere pa ni prišlo, ker ga je 29. 4. 2009 z dela odpustila. Tožnik je v dokaz svojih trditev o obstoju delovnega razmerja pri toženi stranki utemeljeval z listinami – tahografskimi lističi, ki se glasijo na ime tožnika in mednarodnimi tovornimi listi (CMR) ter v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2010 izčrpno opisal potek postopka uporabe tahografov. Sodišče prve stopnje se do tožnikovih navedb glede postopka uporabe tahografov ni opredelilo kot pravilno opozarja pritožba, temveč je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič B.M. in N.Č. ter direktorja tožene stranke, ki so izpovedali, da tožnik nikoli ni delal za toženo stranko. Ni verjelo tožniku, da je bil s N.Č. skupaj na vožnji v Nemčiji, čeprav je sam toženec v pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2010 priznal, da je pri kontroli tovornega vozila registrske številke LJ ... z dne 22. 4. 2009 s strani Nemškega zveznega urada za prevoz blaga, tožnik plačal kazen. Res je tožena stranka zapisala, da je bilo pomotoma navedeno, da gre za 2. voznika, vendar pa se listina (A9-B19) nedvomno glasi na ime tožnika in tožene stranke ter na oznako vozila, ki je last tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi priče N.Č., da tožnik ni bil nikoli z njim na vožnji, kljub temu da iz listine A9-B19 nedvomno sledi, da je bil ob kontroli cestnega prometa 22. 4. 2009 voznik tovornega vozila registrske številke LJ ... tožnik, za to vozilo in vožnjo pa je imel potni nalog N.Č..

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb, ki pa so lahko v tem sporu odločilnega pomena. V individualnem delovnem sporu mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, za dokazovanje teh dejstev pa mora predlagati dokaze (7. člen ZPP). Tožnik je v dokaz svojih trditev predložil tahografske lističe. Sodišče se do teh dokazov ni opredelilo, dokazni postopek je izvajalo le glede ugotavljanja, kako se tahograf uporablja. Kot opozarja pritožba, je elektronski tahografski list temeljni dokaz o vožnji kamiona, ki mora biti datumsko evidentiran in mora glasiti na ime in priimek voznika. Obveznost voznika je, da uporabi tahografski vložek, iz katerega je razviden datum in kraj začetka ter prenehanje uporabe tahografskega vložka. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ustrezno obrazložiti, zakaj ni verjelo tožniku, temveč je verjelo pričam in direktorju tožene stranke, ne da bi se opredelilo do dokaznih predlogov tožnika, to je do tahografskih lističev, ki jih je tožnik predložil. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe ter se natančno opredeliti do dejstev in vprašanj, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembne za odločitev (34. člen Zakon o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je vtoževani zahtevek utemeljen.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.