Jedro

Oškodovanec kot tožilec je lahko samo tisti, ki je v opisu kaznivega dejanja naveden, da mu je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica, ki pa mora predstavljati tudi znake kaznivega dejanja ali objektivni pogoj kaznivosti. Če je v prometni nesreči (kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odst. 325. člena KZ) kdo od udeležencev le lahko telesno poškodovan ali če je utrpel le premoženjsko škodo, je lahko le oškodovanec, ki je upravičen v odškodninskem postopku uveljavljati premoženjskopravni zahtevek, ni pa upravičen prevzeti pregona po tistem, ko je državni tožilec zavrgel njegovo kazensko ovadbo, ampak lahko vloži obtožni predlog le tisti udeleženec, ki je bil v prometni nesreči hudo telesno poškodovan.

Izrek

s k l e n i l : Pritožbi oškodovanke kot tožilke M. Š. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba oškodovanca kot tožilca D. Š. se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Škofji Loki iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obdolženega M. D. kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odst. 325. člena KZ. V odločbi o stroških je odločilo, da morata oškodovanca kot tožilca M. Š. in D. Š. povrniti tiste stroške kazenskega postopka, ki so opredeljeni iz 1. do 6. točke II. odst. 92. člena ZKP, kakor tudi potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

Pritožbo sta vložila iz razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka M. in D. Š.. Predlagala sta, da se prvostopenjska sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba oškodovanke kot tožilke M. Š. je utemeljena, pritožba oškodovanca kot tožilca D. Š. pa je nedovoljena.

K pritožbi oškodovanke kot tožilke M. Š.: Pritožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko je zavrnilo dokazne predloge, ki jih je pritožnica predlagala v dokaznem postopku in ki jih ponavlja v pritožbi. Predvsem je iz obravnavane kazenske zadeve ugotoviti, da Okrajno sodišče v Škofji Loki obravnava ločeno kazenski zadevi in sicer kazensko zadevo po obtožnemu predlogu oškodovancev kot tožilcev D. in M. Š. zoper obdolženega M. D. in kazensko zadevo po obtožnem predlogu okrožnega državnega tožilca zoper obdolženega D. Š. in to v obeh primerih zaradi iste prometne nesreče. Bistveno je, kar opozarja pritožnica, da sodišče prve stopnje ni v dokaznem postopku ugotavljalo dejanskega stanja s pribavo kazenskega spisa opr. št. K , ki se vodi zoper D. Š. Ravno tako utemeljeno opozarja pritožnica še, da je v obeh kazenskih zadevah izvedensko mnenje izdelal isti izvedenec inženir J. P. in da se mnenji v obeh kazenskih zadevah tudi razlikujeta.

Obdolženemu M. D. se po obtožnem predlogu oškodovancev očita, med drugim tudi kršitev I. odst. 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), da zaradi neprilagojene hitrosti ni mogel ustaviti pred pričakovano oviro, ki je v izreku izpodbijane sodbe opisana kot vozilo, s katerim se je skupaj z M. Š. D. Š. pripeljal vzvratno iz kolovozne poti na vozišče, po katerem je vozil obdolženi. Zato, ker se je potem Š. vozilo na vozišču nahajalo dalj časa in ker je imelo prižgane utripajoče luči, bi po prepričanju pritožbe lahko obdolženi, če ne bi občutno prekoračil hitrosti svoje vožnje, vozilo pravočasno ustavil. Koliko časa se je Š. na vozišču zadrževal, pa bi lahko pritožnica dokazovala s predlaganimi pričami.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na str. 4 zaključilo, da je nevarno situacijo z vzvratno vožnjo povzročil voznik D. Š., ker naj bi na zanj neprednostno cesto zapeljal tik pred obdolžencem. Do takšnih ugotovitev pa bi lahko prišlo sodišče prve stopnje šele po tistem, ko bi bolj natančno ugotovilo dejansko stanje v nakazani smeri in to z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala pritožnica. Iz izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke ing. J. P. (list. št. 38 in naslednje) sicer izhaja, da naj bi voznik D. Š. na cesto pripeljal izredno hitro, vendar pa je istočasno za izvedenca tudi neznanka, kako in kdaj ter posledično koliko časa se je Š. na cesti pred trčenjem tudi zadrževal. Izvedenec je pri tem celo dopustil, da če bi bilo Š. vozilo na vozišču tri sekunde, da bi lahko obdolženi kljub hitrosti 111 km/uro, če bi vozil z dolgimi lučmi, svoje vozilo tudi ustavil. Zato je čas zadrževanja voznika Š. na vozišču bistveno vprašanje, do katerega pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, s tem pa tudi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Ravno tako pa je tudi pomembna okoliščina, ali se je D. Š. pripeljal na vozišče pravokotno ali poševno glede na oškodovančevo zatrjevanje, da je imel prižgane vse štiri utripalke.

Glede tega vprašanja se je izvedenec sicer opredelil in izpovedal, da tudi če bi bilo vozilo Š. osvetljeno, bi bila možnost zaznave obdolženca zmanjšana zaradi Š. položaja na vozišču. Vendar pa se lahko pokaže, da je v tem delu mnenje izvedenca samo s seboj v nasprotju in sicer s tistim mnenjem, ko je isti izvedenec v zadevi, ki pa se vodi zoper obdolženega D. Š. ugotovil, da naj bi se D. Š. nahajal na vozišču pod kotom približno 55 stopinj. Zato je vprašljiva ugotovitev in zaključek izvedenca v postopku zoper obdolženega D., da obdolženi kljub prižganim utripalkam ne bi mogel vozila Š. zaznati že preje.

Čeprav pritožba ne izpostavlja zaslišanja policistov V. M. in R. M., pa kljub temu pritožbeno sodišče vseeno opozarja na izpovedbo priče V. M., ki je sodeloval kot policist ob ogledu. Iz njegove izpovedbe celo izhaja (list. št. 36), da naj bi bili v tej prometni nesreči udeležena celo tri vozila. Ker sodišče prve stopnje tudi ni pribavilo zapisnika o ogledu, ravno tako tudi ne skice prometne nesreče, predvsem pa ne kazenskega spisa K , pri čemer se obdolženi v svojem zagovoru nenazadnje sklicuje na izpovedbo, ki jo je dal kot priča v citirani kazenski zadevi, je zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, da odpravi v ponovljenem postopku nakazane pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v tej odločbi.

K pritožbi oškodovanca kot tožilca D. Š.: Oškodovanec v kazenskem postopku je tisti, ki mu je s kaznivim dejanjem kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica prekršena ali je ogrožena (6. alinea 144. člena ZKP). Vendar pa zakon, enako pa tudi sodna praksa ne enači oškodovanca kot tožilca v smislu upravičenca prevzema pregona z oškodovancem, ki lahko postavlja premoženjskopravne zahtevke v kazenskem postopku. Zato tisti oškodovanec, ki je bil samo eden od udeležencev v prometni nesreči in ki je bil samo lahko telesno poškodovan ali pa če je utrpel samo premoženjsko škodo, ne more imeti zato tudi status oškodovanca kot tožilca. Pri tem je nepomembno, ali so v isti nesreči drugi udeleženci, pa čeprav kot sopotniki, v istem vozilu utrpeli hudo telesno poškodbo. Podlaga za presojo lastnosti oškodovanca kot tožilca je po prepričanju pritožbenega sodišča lahko samo dejstveni opis kaznivega dejanja.

V obtožnem predlogu D. Š. in M. Š. se zatrjuje, da naj bi kazenskopravna posledica v smislu I. odst. 325. člena KZ (huda telesna poškodba) nastala le pri M. Š., ne pa tudi, da je bil zaradi prometne nesreče hudo telesno poškodovan D. Š. Ker se mora status oškodovanca kot tožilca presojati na podlagi materialnopravne norme in ker je potrebno ugotoviti, ali je bila določeni osebi s kaznivim dejanjem prekršena kazenskopravna varovana dobrina in ker se je mora kršitev rezultirati tudi v posledici, ki je predpisana v dispoziciji kazenskopravne določbe kot znak kaznivega dejanja ali objektivni pogoj kaznivosti (pri kaznivem dejanju prometne nesreče iz malomarnosti po I. odst. 325. člena KZ je objektivni pogoj kaznivosti nastanek hude telesne poškodbe pri udeležencu v prometu), je evidentno, da ima v tem kazenskem postopku status oškodovanke kot tožilke lahko le M. Š. Ker je okrožni državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo D. in M. Š., je zato na podlagi opisanih pogojev upravičenka prevzema pregona le M. Š., pa čeprav je okrožni državni tožilec v sklepu opr. št. Kt (0) z dne 31.7.2001 napačno poučil oba oškodovanca o pravici do prevzema pregona, kakor tudi, ko je Okrajno sodišče v Škofji Loki obema oškodovancema dopustilo, da nastopata kot oškodovanca kot tožilca. Takšno nepravilno postopanje ne more vplivati na odločitev, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče (člen 390 ZKP). Zato je bilo potrebno pritožbo D. Š. kot nedovoljeno zavreči (II. odst. 375. člena ZKP).