Jedro

Strokovna razlaga razlike med stabiliziranim zdravstvenim stanjem in zaključkom zdravljenja ni bila potrebna, ker je bil za odločitev o tožbenem zahtevku pomemben le trenutek zaključka zdravljenja, od katerega je sodišče štelo pričetek subjektivnega zastaralnega roka, po ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je bilo zdravstveno stanje tožnika stabilizirano pred zaključkom njegovega zdravljenja ali najpozneje ob zaključenem zdravljenju. Poleg tega sta pojma zaključek zdravljenja in stabiliziranje zdravstvenega stanja splošno znani dejstvi in jih izvedencu ni potrebno strokovno opredeljevati in razlagati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 21.954,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2007 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.302,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami. Navaja, da je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 11.7.2014 zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja, česar sodišče prve stopnje ni izvedlo, niti se ni v izpodbijani sodbi opredelilo do neizvedbe tega dokaza. To kršitev določb postopka je pritožnik na naroku grajal, a se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kljub tej graji ni opredelilo do neizvedbe dokaza, kar je še nadaljnja kršitev določb postopka. Enako velja za dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem izvedencev medicinske stroke. Poleg predhodno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče zagrešilo tudi relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka s kršitvijo določb tretjega odstavka 253. člena in drugega odstavka 254. člena ZPP. V vlogi z dne 11.7.2014 je namreč tožnik argumentirano utemeljil, zakaj zahteva dopolnitev izvedenskega mnenja, in je obenem dal pripombe na izvedensko mnenje. O vsem tem se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo, po ustaljeni sodni praksi pa se sodišče do pripomb na izvedensko mnenje mora opredeliti in navesti, zakaj pripombe niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje. Ker izvedensko mnenje ni bilo dopolnjeno, je ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, navaja, da je sodišče prve stopnje v 6. točki izpodbijane sodbe utemeljilo, zakaj predlogu po dopolnitvi dokaza z izvedencem ni ugodilo, ko je pojasnilo, da je tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja. Pripombe tožeče stranke v njeni vlogi z dne 11.7.2014 so bile pavšalne, nerelevantne, delno pa so nanje dani odgovori že v izvedenskem mnenju. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tudi sicer potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v svoji pisni vlogi z dne 11.7.2014 „Izjava o izvedenskem mnenju“ res podala dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma po neposrednem zaslišanju izvedenca in sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, njegove zavrnitve pa v izpodbijani sodbi ni neposredno in izrecno utemeljilo. Vendar s tem ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka. Razlog zavrnitve tega dokaznega predloga je namreč nedvomno ugotoviti posredno, iz preostalih razlogov v izpodbijani sodbi, ko sodišče prve stopnje utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Tako v prvem odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe navede, kdaj je bilo zdravljenje tožnika končano, in pojasni, da je zdravstveno stanje običajno vedno najprej stabilizirano in šele nato je končano zdravljenje, včasih pa se to zgodi tudi na isti dan, pri čemer je glede na potek časa od zaključenega zdravljenja do vložitve tožbe v tej pravdi potekel subjektivni zastaralni rok, torej je terjatev za vtoževano škodo zastarala. S temi razlogi je posredno pojasnjeno, da dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja ni utemeljen, ker je zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi zastaranja relevantna le nedvoumna ugotovitev izvedenca medicinske stroke o zaključenem zdravljenju tožnika zaradi posledic poškodb v obravnavani nesreči. Da je najpozneje z zaključkom zdravljenja pričel teči subjektivni zastaralni rok, kot ugotovi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa pritožba ne izpodbija. Iz pojasnjenega sledi, da so bile vse preostale pripombe na izvedensko mnenje iz vloge tožeče stranke z dne 11.7.2014 irelevantne, neupoštevne in se zato sodišču prve stopnje o njih niti ni bilo potrebno opredeljevati. Če namreč izvedenec v svojem mnenju ni podal odgovorov na druga vprašanja, ki bi se pokazala za pomembna, kar mu je bilo naloženo v sklepu o imenovanju za izvedenca, tega očitno ni storil iz razloga, ker takšnih drugih vprašanj ni ugotovil. Strokovna razlaga razlike med stabiliziranim zdravstvenim stanjem in zaključkom zdravljenja ni bila potrebna, ker je bil za odločitev o tožbenem zahtevku pomemben le trenutek zaključka zdravljenja, od katerega je sodišče štelo pričetek subjektivnega zastaralnega roka, po (neizpodbijani) ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je bilo zdravstveno stanje tožnika stabilizirano pred zaključkom njegovega zdravljenja ali najpozneje ob zaključenem zdravljenju. Poleg tega sta pojma zaključek zdravljenja in stabiliziranje zdravstvenega stanja splošno znani dejstvi in jih izvedencu ni potrebno strokovno opredeljevati in razlagati. Četudi bi bilo zdravljenje v V. do 17.4.2008 posledica poškodbe v tu obravnavani nesreči, je tudi, glede na vložitev tožbe, ob takem zaključenem zdravljenju terjatev iz tožbenega zahtevka zastarala. Zlasti pa je v izvedenskem mnenju odgovorjeno, da to zdravljenje ni posledica poškodbe iz tu obravnavane nesreče, posredno, ko so utemeljevane in argumentirane posledice obravnavanega škodnega dogodka. Izvedencu medicinske stroke se ni bilo potrebno opredeljevati o mnenju dveh zdravnikov iz A., ker je sodišče ti mnenji (pravilno) upoštevalo kot navedbe stranke, ne kot izvedenski mnenji. Da bi se moral izvedenec opredeljevati o prav vsaki navedbe stranke izrecno, pa ni materialnopravne niti katerekoli druge podlage ali zahteve. Ko tožeča stranka še vedno zatrjuje zdravljenje do konca leta 2011, jo je vprašati, kako je potem lahko zahtevala odškodnino iz te iste nesreče od Zavarovalnice ... že leta 2008, pri čemer ne zatrjuje, da bi bilo njeno zdravstveno stanje stabilizirano že leta 2008. 6. Ker sodišče ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, pritožbi ni možno slediti nit v zatrjevani zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja kot posledici teh kršitev.

7. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Te stroške sta stranki dolžni kriti vsaka svoje, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej ta njen strošek za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.