Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena, četudi tožnica za odhod v Logarsko dolino, ki se ji očita, ni imela posebne in predhodne odobritve osebnega zdravnika, saj ji je bilo med bolniškim staležem iz zdravstvenih razlogov priporočeno prosto gibanje in sprehodi v naravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana s sklepom tožene stranke z dne 25. 8. 2008 nezakonita, na razveljavitev te odpovedi, na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, na reintegracijo in reparacijo. V 2. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka kršila določbo 8. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Smisel te določbe je namreč v tem, da se prepreči zloraba bolniške odsotnosti in ne v tem, da dobijo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi take osebe kot je tožnica. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo izpoved priče, tožničinega osebnega zdravnika M.J., pa tudi izpoved same tožnice, medtem ko se do pričevanja specialistke psihiatrije N.S. sploh ni opredelilo. Iz pričevanja tožničinega osebnega zdravnika M.J. je razvidno, da ji posebnih navodil v zvezi s priporočenim prostim gibanjem na svežem zraku in sprehodi v naravo ni dal, prav tako tožnice ni opozoril v skladu s svojo pojasnilno dolžnostjo, kot izhaja iz 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pomembna je tudi njegova izpoved, da bi tožnici izdal potrdilo, da se lahko udeleži tabora v Logarski dolini, če bi za to tožnica izrazila željo. Priča N.S., psihiatrinja tožnice pa je izpovedala, da tožnica zelo rada hodi v hribe in se ji v takem primeru bistveno izboljša zdravstveno stanje, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Zaradi tega ji je vedno priporočala sprehode v naravi, udeležba na planinskem taboru je tožnici očitno koristila. Če bi tožnica vprašala za dovoljenje, ali gre lahko na tabor, bi ji to priporočila oziroma dovolila. Glede na izpoved obeh prič je zato razumljivo, da je bila za tožnico uvedba postopka izredne odpovedi presenečenje, saj se ni zavedala očitane kršitve, da bi torej morala poleg že izdanega priporočila o njenem gibanju v naravi zaprositi še za posebno dovoljenje zdravnika za odhod iz kraja bivanja.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin iz 110. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstajajo razlogi določeni v zakonu in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Po prepričanju pritožbe v obravnavanem primeru ni bilo razlogov, da tožnica ne bi mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, saj se glede te določbe ZDR v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni izreklo, sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se tudi ni spuščalo v ugotavljanje razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za toženo stranko je bila namreč očitno moteča tožničina večkratna bolniška odsotnost, zato ji je prišla prav domnevna kršitev 8. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR in s tem možnost izredne odpovedi. O zatrjevani diskriminatornosti tožene stranke do tožnice se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo, čeprav gre za kršitev 6. in 6. a člena ZDR, zato je v tej smeri ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica se je planinskega tabora udeležila z željo, da se izboljša njeno zdravstveno stanje, ne pa zato, da bi škodila svojemu delodajalcu.

Po stališču pritožbe je zmotna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem oziroma zatrjevanjem tožeče stranke, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 30. 7. 2008, oziroma z dne 8. 8. 2008, ko sta to pogodbo podpisali obe pravdni stranki, medtem ko naj bi bila domnevna kršitev storjena že v času od 13. 7. 2008 17. 7. 2008. Po stališču pritožbe ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ki je nastal še pred sklenitvijo pogodbe. Nova pogodba o zaposlitvi velja od datuma, za katerega sta se dogovorili pogodbeni stranki, z novo pogodbe se razveljavi stara. Nove pogodbe ni mogoče odpovedati iz razlogov, ki so nastali, preden je bila ta nova pogodba podpisana.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica je s tem, ko je odpotovala na planinski tabor brez odobritve osebnega zdravnika (in psihiatrinje) hudo zlorabila bolniško odsotnost. Tožena stranka je bila prisiljena izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi tožničine zlorabe bolniške odsotnosti. Zloraba ji je bila dokazana, postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil zakonit. Iz navedenih razlogov tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, naj pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tako vsaj preuranjena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi ugotovitve, da se je tožnica v času bolniške odsotnosti z dela udeležila poletnega planinskega tabora v Logarski dolini brez odobritve osebnega zdravnika, da lahko odide iz kraja bivanja. Po določbi 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 in nasl.) je namreč za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Pri tem po stališču prvostopenjskega sodišča ni pomembno, ali se je tožnica zavedala obveznosti, da pred odhodom iz kraja bivanja tako odobritev potrebuje, ali ne. Za obstoj zakonitega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR zadostuje dejstvo, da tožnica take odobritve osebnega zdravnika pred odhodom v Logarsko dolino ni imela.

Pritožbeno sodišče se z opisanim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Glede na citirane določbe 233. člena Pravil, v zvezi z 8. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR je namreč bistveno ugotoviti, kakšna so bila navodila tožnici v času njene zadržanosti od dela. Po 233. členu Pravil mora namreč osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija dati zavarovancu navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela. Pri tem je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Iz izvedenih dokazov in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje sicer pravilno izhaja, da tožnica za odhod v Logarsko dolino ni imela posebne in predhodne odobritve osebnega zdravnika, vendar to še ne pomeni, da je le zaradi tega utemeljen zaključek, da ni spoštovala navodil osebnega zdravnika, oziroma da je brez njegove odobritve odpotovala iz kraja bivanja. Kot izhaja iz izpovedi tožničinega osebnega zdravnika M.J. in psihiatrije N.S., na katera pravilno opozarja pritožba, tožnici kakšna posebna navodila za čas bolniške odsotnosti z dela niso bila dana, vendar pa iz zdravniškega potrdila z dne 30. 6. 2008 in sporočila za zdravnika z dne 27. 6. 2008 (prilogi A13 in A14) vendarle izhaja, da je bilo tožnici iz zdravstvenih razlogov priporočeno prosto gibanje in sprehodi v naravo. Obe navedeni priči sta na zaslišanju pojasnili, da so bila taka priporočila dana zaradi ugotovitve, da prosto gibanje in sprehodi v naravi ugodno vplivajo na izboljšanje tožničinega zdravstvenega stanja. V zvezi s tem je osebni zdravnik M.J. izpovedal, da ne bi imel pomislekov glede odobritve udeležbe tožnice na planinskem taboru, če bi za to zaprosila. To pa obenem pomeni, da zaradi odsotnosti izrecne predhodne odobritve odhoda na tabor s strani tožničinega osebnega zdravnika ni mogoče ugotoviti nespoštovanja navodil s strani tožnice in obstoja razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na določbo 1. odstavka 110. člena ZDR. Po tej določbi lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom (v obravnavanem sporu torej razlog iz 8. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej potreben obstoj enega od razlogov za odpoved iz 1. odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa morajo biti ugotovljene tudi okoliščine iz 1. odstavka 110. člen ZDR, to so okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo le obstoj zakonitega razloga za izredno odpoved iz 8. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ni pa se ukvarjalo z ugotavljanjem, ali so podani zakoniti razlogi za izredno odpoved tudi v smislu 1. odstavka 110. člena ZDR. V tej smeri ni izvajalo sicer predlaganih dokazov.

Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo z dne 7. 4. 2009, glede na spremembo zakonodaje v zvezi z delovnimi knjižicami, popravil tožbeni zahtevek v 4. alinei 3. točke tožbenega predloga (4. alinea, točke 1/3 izreka).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo potrebno glede na navedeno stališče pritožbenega sodišča v zvezi z obstojem zakonitega razloga za izredno odpoved pogodbe iz 8. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, v okviru predlaganih dokazov ponovno oceniti, ali je tožnica kršila določbo 8. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR s tem, ko se je v dneh od 13. 7. 2008 do 17. 7. 2008 udeležila poletnega tabora Planinskega društva ... v Logarski dolini, ne da bi predhodno pridobila izrecno pisno dovoljenje njenega osebnega zdravnika za odhod izven kraja bivanja. V primeru, da bo ponovno ugotovilo, da je tožnica kršila citirano določbo ZDR, bo moralo v okviru dokaznih predlogov obeh pravdnih strank ugotoviti še, ali obstajajo okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka.

Zmotno pa je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka v primeru obstoja zakonitih razlogov odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ki je veljala v času domnevne kršitve te pogodbe. Odpovedati je namreč mogoče tisto pogodbo o zaposlitvi, ki velja med strankama v času odpovedi. Pritožba pravilno navaja, da s podpisom nove pogodbe stranki razveljavita staro pogodbo. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem ugotavlja, da je tožeča stranka predložila sporno pogodbo o zaposlitvi, skupaj s tožbo (priloga A2), vendar listina ni popolna, saj očitno manjka stran pogodbe, na kateri je zapisan datum sklenitve in podpisa obeh pogodbenih strank. Med postopkom sta stranki navajali kot datum sklenitve pogodbe 30. 7. 2008, enak datum je tudi na izpodbijanem sklepu o odpovedi pogodbe (priloga A7), medtem ko tožeča stranka v pritožbi navaja, da sta obe pravdni stranki pogodbo podpisali 8. 8. 2008. Zaradi tega bo moralo sodišče prve stopnje zahtevati predložitev te pogodbe o zaposlitvi v celotnem tekstu.

Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP.