Jedro

Iz 9a člena ZDen izhaja, da so upravičene do denacionalizacije tiste pravne osebe, ki so imele ob podržavljenju status pravne osebe. Če je pravna oseba zaradi likvidacije prenehala obstajati, tožnica ne more biti njena pravna naslednica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.2000. Z njo je tožena stranka ob reševanju pritožb Gospodarske zbornice Slovenije, Območne enote C. in Območne obrtne zbornice C. odpravila sklep Upravne enote C. z dne 4.11.1999, zahtevo obeh pritožnic za denacionalizacijo premoženja, v času podržavljenja vpisanega pri vl. št. 29 k.o. C., sedaj parc.

štev. 2080, 2079, 2081/1 in 2078, vse k.o. C., s poslovno stavbo V., vl. št. 1547 k.o. C., pa zavrnila. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da pritožnici po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) nista upravičeni do denacionalizacije premoženja bivše Zbornice za ... Upravičena do denacionalizacije je le pravna oseba, ki je imela ob podržavljenju status pravne osebe in je ta pravna oseba ob uveljavitvi ZDen še vedno delovala na območju Republike Slovenije, oziroma je delovala njena pravna naslednica. V času ko je premoženje bivše Zbornice za ... prešlo v družbeno last, v upravljanje občine, pa ta pravna oseba ni več imela lastnosti pravne osebe, ker je zaradi likvidacije prenehala obstajati. Tudi sedanja zbornica ni pravna naslednica bivše zbornice, saj je prejšnja zbornica likvidirana in ni statusno preoblikovana v kakšno drugo zbornico. V primeru likvidacije zbornice zato ne gre za primer iz 3.ali 4. člena ZDen. Ker je bil v tej zadevi postopek že uveden, prvostopni upravni organ ne bi smel denacionalizacijskih zahtev s sklepom zavreči, ampak bi moral o zahtevah pritožnic odločiti po vsebini. Zato je bilo treba ob reševanju pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 242. člena ZUP/86, zaradi bistvene kršitve pravil postopka sklep prvostopnega organa odpraviti, denacionalizacijsko zahtevo obeh pritožnic pa zavrniti.

Upravno sodišče se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na razloge, ki jih je v svoji odločbi pravilno navedla že tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS). Zavrača tožbeni ugovor, da bi lahko pridobitev likvidacijskega spisa Zbornice za ... v L., vplivala na drugačno odločitev v tej zadevi. V tej zadevi je namreč za odločitev bistvenega pomena dejstvo, da je bila navedena zbornica likvidirana po predpisu, ki ni naštet v 3. členu ZDen, za denacionalizacijo pa tudi ni podlage v 4. členu ZDen. Upravni organ je imel v listinah, priloženih k zahtevi za denacionalizacijo zadostno podlago za ugotovitev, da tožeča stranka ni denacionalizacijska upravičenka, zato za izvajanje dokaznega postopka ni bilo nikakršne potrebe.

Tožeča stranka vlaga zoper izpodbijano sodbo pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je pravna naslednica Zbornice za ..., ki je bila zaradi splošno poznanih okoliščin leta 1948 nasilno likvidirana, njeno premoženje pa porazdeljeno med republiške organe LRS. Šlo je za splošno znano dejstvo planskega in centralno vodenega gospodarstva, v katerem ni bilo prostora za delovanje navedene zbornice. Bil je to ukrep države, da se zbornično premoženje podržavi, s čimer pa je podana pravna podlaga za vrnitev zborničnega premoženja njej kot denacionalizacijski upravičenki.

Tožeča stranka zato meni, da je upravno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o denacionalizacijskem zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v postopku, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev upravnega sodišča, da za denacionalizacijo premoženja bivše Zbornice za ... v L., v določbah ZDen ni pravne podlage. Iz spisov je razvidno, da je bila navedena zbornica likvidirana z Uredbo, objavljeno v Uradnem listu LRS, št. 21/48 z dne 11.5.1948, njeno premoženje pa je postalo splošno ljudsko premoženje in je prešlo v upravo LRS (1. člen citirane uredbe). Iz 9.a člena ZDen izhaja, da so upravičene do denacionalizacije tiste pravne osebe, ki so imele ob podržavljenju status pravne osebe. V času, ko je premoženje bivše Zbornice ... prešlo v splošno ljudsko premoženje, pa ta pravna oseba ni imela lastnosti pravne osebe, ker je zaradi likvidacije prenehala obstajati. Tožeča stranka tako ni pravna naslednica navedene zbornice, saj nanjo zaradi likvidacije niso prešle njene pravice in obveznosti. Kot je pravilno navedla v svoji odločbi že tožena stranka, ZDen ni uredil vračanja premoženja bivših zbornic, ki je prešlo neodplačno na druge uporabnike in ni določil, da je sedanja zbornica upravičena do vložitve denacionalizacijskega zahtevka tako, kot je to določil Zakon o zadrugah za zadružne zveze v primeru zadružnega premoženja.

Ker je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podani razlogi, na katere mora vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo upravnega sodišča.