Jedro

Izvedeniškemu mnenju grafologa ni mogoče očitati pomanjkljivosti, vendar pa izvedenec ni podal uporabnega odgovora na vprašanje, ki mu ga je sodišče zastavilo v zvezi s pristnostjo podpisa. V ponovljenem postopku bi po oceni pritožbenega sodišča toženki, na kateri je dokazno breme, da izkaže, da podpis na pogodbi ni pristen, morali omogočiti izvedbo predlaganega dokaza s postavitvijo novega izvedenca grafološke stroke.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. in v prvem odstavku V. točke izreka (glede stroškov, ki se nanašajo na drugo toženo stranko) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, sicer pa se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prve tožene stranke zavrneta ter se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 828,48 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Odločitev o stroških tožnice v zvezi s pritožbo zoper sodbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvemu tožencu naložilo, da je dolžan tožnici iz naslova leasing pogodbe plačati znesek 14.003,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 do plačila. V preostanku je tožbeni zahtevek tožnice do prvega toženca zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevek tožnice do druge toženke, saj je ocenilo, da se slednja za plačilo obveznosti prvega toženca ni zavezala kot porok. Tožnici je zato naložilo, da je dolžna drugi toženki povrniti njene stroške postopka v višini 2.039,36 EUR, prvi toženec pa je dolžan plačati tožnici 70,64 EUR stroškov izvršilnega postopka in 651,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo tožnica in prvi toženec.

3. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko v celoti ugodi. Sodišče je napačno interpretiralo mnenje izvedenca grafologa, ki se ni mogel opredeliti do vprašanja, ali je poroštveno izjavo podpisala druga toženka. Tožnica je v spis predložila poroštveno izjavo, kjer je pod tiskanim imenom in priimkom druge tožene stranke tudi podpis, za katerega sodni izvedenec ni potrdil, da ne bi bil njen. Druga toženka, ki je torej zatrjevala, da navedeni podpis ni njen, svojih navedb ni dokazala, čeprav je na njej dokazno breme. Glede vprašanja podpisa poroka ne gre za negativno dejstvo, saj med strankama ni sporno, da podpis na poroštveni izjavi obstoji, zato ne gre za dokazovanje (ne)obstoja dejstva. Druga toženka smiselno zatrjuje, da je izjavo podpisal nekdo drug, teh svojih navedb pa ji ni uspelo dokazati. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev v delu, ko je sodišče naložilo plačilo določenega zneska zgolj prvemu tožencu.

4. Prvi toženec pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka v 13. točki sodbe, ko je zavrnilo dokazni predlog z izvedencem finančne stroke. Prvi toženec je pravočasno prerekal višino stroškov iz naslova odvzema vozila, stroškov avtovleke, cenitve vozila, odjave vozila iz prometa, skladiščenja vozila in pridobitve podatkov iz evidenc AMZS. Izvedenec bi se lahko izrekel, ali je tožnica v sferi teh stroškov delovala v skladu s 6. členom OZ, torej kot dober gospodar. Tožnica priloženih računov ni obrazložila, sodišče pa je tudi zmotno upoštevalo njen lastni račun za skladiščenje. Napačno je odločilo tudi o dejanski vrednosti vozila na dan odvzema. Izvedenec J. V. je pri izdelavi mnenja mimo sklepa sodišča opravljal razgovore z osebami, ki jih nobena od strank ni predlagala kot priče. Navajanja kupca se ne da preveriti, saj izvedenec ni predložil avtorizirane izjave ali računa o domnevni nabavi motorja v Nemčiji. Iz cenitve B. K. prvi toženec ne more razbrati, kje je bila z njegove strani ugotovljena škoda na polmotorju. Tožnica bi škodo kot dober gospodar morala popisati, jo oceniti in temu prilagoditi vrednost ob prodaji. Prvi toženec je izvedencu še pred narokom 5. 10. 2012 postavil vprašanje, ali bi bilo pri zamenjavi ležajev glavne gredi motorja potrebno le-tega in menjalnik izgraditi iz avtomobila ter koliko bi znašal strošek takega popravila. Vprašanje je podal na podlagi predložene fotografije, ki jo je upošteval izvedenec. Tožnica ni v ničemer izkazala škode na motorju, čeprav bi v skladu z določilom 6. člena OZ morala predložiti natančen cenilni zapisnik, podkrepljen s fotografijami. Sodišče ni v zadostni meri ugotovilo dejanskega stanja, saj je s tem, ko ni dovolilo dopolnitve izvedeniškega mnenja, pomanjkljivo raziskalo okoliščine škode na motorju. Tožbeni zahtevek bi bilo treba v celoti zavrniti. Napačna je tudi odločitev sodišča glede upoštevanja faktorjev zastarelosti modela in amortizacije. Izvedenec je vozilo kar dvakrat amortiziral, saj je najprej upošteval 15 % zmanjšanje vrednosti zaradi zastarelosti modela, nato pa še 70 % amortizacijo zaradi starosti. V obravnavani zadevi bi bila relevantna vrednost vozila, torej 32.000,00 EUR.

5. Tožnica je odgovorila na pritožbo prvega toženca in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba prvega toženca pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnice

7. Tožnica je tožbo zoper drugo toženko (v nadaljevanju toženko) vložila na podlagi poroštvene izjave z dne 1. 9. 2008 (prilogi A6 in A23 spisa), s katero se je toženka zavezala leasingodajalki, da bo kot porok in plačnik na prvi poziv plačala vsak znesek, ki ga leasingojemalec – prvi toženec (v nadaljevanju toženec) ne bo poravnal ob zapadlosti po pogodbi. Toženka je v postopku zatrjevala, da omenjene poroštvene izjave ni podpisala in da ni v pogodbenem razmerju s tožnico, kar je izkazovala z izvedencem grafologom. Slednji v svojem mnenju ni ne potrdil ne ovrgel njenih trditev, saj je ocenil, da je nedokazljivo, ali je toženka poroštveno izjavo podpisala. Navedel je, da je med spornimi in primerjalnimi podpisi nekaj razlik in nekaj podobnosti, podpisi pa so tako enostavni, da ni mogoče ugotoviti pristnosti spornega podpisa. Napačen je zato zaključek prvostopnega sodišča, da je s tem izvedeniškim mnenjem toženka uspela zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in izpodbiti trditev tožnice, da je poslovno listino podpisala kot porok. Posledično je preuranjena odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper toženko, saj ta zaenkrat še ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, da ni podpisala poroštvene izjave, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo glede toženke (IV. in prvi odstavek V. točke izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP). Izvedeniškemu mnenju grafologa sicer res ni mogoče očitati pomanjkljivosti, vendar pa izvedenec ni podal uporabnega odgovora na vprašanje, ki mu ga je sodišče zastavilo v zvezi s pristnostjo podpisa. V ponovljenem postopku bi po oceni pritožbenega sodišča toženki, na kateri je dokazno breme, da izkaže, da podpis na pogodbi ni pristen, morali omogočiti izvedbo predlaganega dokaza s postavitvijo novega izvedenca grafološke stroke. V primeru, če se tudi drugi izvedenec ne bo mogel opredeliti do vprašanja pristnosti podpisa, pa bo sodišče moralo ovrednotiti ta dokaz v povezavi z drugimi dokazi glede okoliščin ob podpisovanju poroštvene izjave, ki sta jih izpostavili stranki (vodenje predkazenskih in kazenskih postopkov zoper K, d.o.o., prek katerega je bila pogodbe sklenjena, izpovedi tožencev, priče B. P.) ter šele nato ob izdelavi celotne dokazne ocene v smislu 8. člena ZPP o tožbenem zahtevku zoper toženko ponovno odločiti.

8. Tožnica v pritožbi sicer navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, vendar pa pritožbenih razlogov glede delne zavrnitve tožbenega zahtevka zoper toženca ne navaja. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu preizkusilo zgolj v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ker slednjih ni našlo, pa je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

O pritožbi toženca

9. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica v celoti izkazala stroške iz naslova odvzema vozila. Stroški avtovleke, cenitve vozila, odjave vozila in pridobitve podatkov iz evidence so bili izkazani s predloženimi računi (priloge A19, A11, A35, A18), ki potrjujejo njihov nastanek in višino. Toženec, ki je po 2. točki XIV. člena leasing pogodbe ob razvezi pogodbe te stroške dolžan povrniti, se zato plačilu ne more upirati s pavšalnimi navedbami, da so slednji previsoki. Enako velja tudi za stroške hrambe vozila, ki je bilo 124 dni v skladišču tožnice. Ta je upravičena, da omenjeni strošek obračuna po sami leasing pogodbi, toženec pa ni podal konkretnih trditev, zakaj naj bi znesek 10,00 EUR dnevno predstavljal previsoko ceno skladiščenja. Zgolj pavšalno sklicevanje, da gre za previsok strošek glede na druge ponudbe na trgu, ne da bi ob tem toženec ponudil vsaj en drugačen obračun tovrstnih stroškov, tudi ne more biti zadostna podlaga za postavitev izvedenca finančne stroke. Gre za neprimeren dokaz, ki toženca plačila tega stroška ne more razbremeniti. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je strošek skladiščenja, kot ga je obračunala tožnica, ustrezen tudi ob uporabi 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede odločanja po prostem preudarku.

10. Sodišče prve stopnje se je glede vrednosti vozila ob odvzemu oprlo na cenitev sodnega izvedenca J. V. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je izvedenec mnenje podal tudi po razgovoru z osebo, ki v postopku ni bila zaslišana kot priča (kupec vozila), saj gre za pripombo, ki predstavlja pritožbeno novoto in ni bila podana v roku, ki ga je sodišče določilo za podajo pripomb na izvedeniško mnenje. Poleg tega je izvedenec svoje stališče, zakaj šteje, da je bil motor poškodovan v obsegu, kot ga je opisal v cenitvi, utemeljil še z drugimi s strani tožnice predloženimi dokazi (fotografija razstavljenega motorja, cenitev B. K.). Da je avto pripeljal na servis zaradi okvare motorja, pa je izpovedal tudi sam toženec. Pripombam na mnenje izvedenca v smeri, da ta ni ugotovil obsega okvar na motorju, zato pritožbeno sodišče ni moglo slediti in se v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje iz 16. točke obrazložitve sodbe. Sodišče tudi ni kršilo določil ZPP, s tem, ko ni dopustilo dodatnih pripomb na izvedeniško mnenje. Sodišče je namreč izvedencu posredovalo vse pravočasne pripombe obeh pravdnih strank, na katere je izvedenec odgovoril v dopolnilnem mnenju z dne 31. 5. 2012. Pripravljalna vloga toženca z dne 5. 10. 2012 je bila podana po izteku roka za postavitev vprašanj izvedencu, pri čemer se dodatna vprašanja ne nanašajo na kasnejše odgovore izvedenca iz njegove dopolnitve, temveč bi jih lahko toženec postavil že ob prejemu osnovnega mnenja. Po določilu petega odstavka 286. a člena ZPP lahko sodišče vloge in listine, ki jih stranki predložita po izteku roka, ki ga je določilo sodišče, kar velja tudi za rok glede izjave o izvedeniškem mnenju (prvi odstavek citiranega člena), upošteva le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, tega pa toženec niti ne zatrjuje. Zato je bil glede omenjenih dodatnih pripomb prekludiran.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izvedenec dvakrat upošteval amortizacijo vozila. Iz mnenja, ki ga je povzelo sodišče v 14. točki obrazložitve sodbe, jasno izhaja, da je zmanjšanje vrednosti vozila na račun zastarelosti modela nekaj drugega, kot upoštevanje amortizacije zaradi njegove starosti. Splošno znano dejstvo je, da tudi novo vozilo starega modela dosega nižjo tržno vrednost kot prenovljeni model, čeprav gre za isto znamko vozilo. Zato laičnim navedbam toženca o dvojnem znižanju vrednosti vozila ni mogoče pritrditi.

12. Ker toženčevi pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo toženca zavrnilo in v tem delu v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je na toženčevo pritožbo obrazloženo odgovorila, zato ji je toženec dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave tega pravnega sredstva, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost. Stroške je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožnice pa je zaradi razveljavitve sodbe v tem delu sodišče pridržalo za končno odločbo.