Jedro

Imetnik motornega vozila, ki z nerazumno veliko hitrostjo (ki za 1,5 krat presega dovoljeno hitrost) vozi proti mestnemu semaforiziranemu križišču, je izključno odškodninsko odgovoren za škodo iz prometne nesreče, čeprav je imel prednost pred nasproti vozečim vozilom, ki je zavijalo v levo.

Izrek

Revizijama tožene stranke se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženi stranki - zavarovalnica in M. A. sta nerazdelno dolžni plačati tožniku C. L. znesek 12,131.205,60 SIT in sicer od zneska 631.205,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.11.1993 dalje do plačila, od zneska 11,500.000,00 SIT pa od izreka dalje do plačila ter mu povrniti nastale pravdne stroške, vse v 15 dneh pod izvršbo." Revizija tožeče stranke se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za odločanje o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da znaša odškodninska odgovornost tožeče stranke 70% in tožene 30% - za škodo, ki je nastala v prometni nesreči 4.8.1993, ko je toženka, odgovornostno zavarovana pri zavarovalnici, z avtomobilom v križišču zavijala levo in zaprla pot tožniku motoristu, ki je pripeljal njej nasproti naravnost. Na tožnikovi strani je upoštevalo, da je prekoračil dovoljeno najvišjo hitrost 50 km/h kar za 76 km/h in da je njegovo motorno kolo Kawasaki GPZ 900 R terjalo posebno previdnost - izkušnje, obojega pa ni imel, kar je povezano z dejstvom, da ni imel ustreznega vozniškega dovoljenja. Na strani toženke pa, da bi morala računati tudi s prehitro vožnjo drugih udeležencev in tako bi ob dolžni pozornosti lahko opazila tožnika, preden je začela speljevati. Vendar ni bila tista, ki bi ustvarila kritično situacijo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožnika in obeh toženk. Sprejelo je dejanske ugotovitve prvega sodišča kot pravilne in popolne in tudi njegovo pravno sklepanje, le glede tožnikove vožnje je menilo, da velike hitrosti ne gre pripisovati njegovim pomanjkljivim izkušnjam v vožnji.

Proti tej sodbi so vložili revizije tožnik, zavarovalnica in toženka. Tožnik in toženka uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava, zavarovalnica pa le omenjeni drugi razlog. Tožnik predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v zakonit postopek in ponovno odločanje; zavarovalnica, naj sodbi spremeni, tako da je za prometno nezgodo v celoti kriv tožnik sam; toženka pa, naj izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi njeni pritožbi in tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, ali pa sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik navaja v reviziji, da je izvedenec M. izključil možnost da bi priči K. in T. zaznala, da je toženki med zavijanjem ugasnil motor, medtem ko drugi trije izvedenci niso bili vprašani o tej okoliščini. Ocene izvedenca M. zdaj ni mogoče preverjati, ker je pokojni. Toženka je z ustavljenim avtom napravila vtis, da daje prednost tožniku.

Bistvena kršitev procesnih določb je v tem, da se ni kritično preverjala M. ocena z drugimi izvedenci in s tem verodostojnost omenjenih prič. Toženkine kršitve predpisa, ko ni dala prednosti tožniku, ki bi ga lahko opazila, ni mogoče ocenjevati z majhnim prispevkom k nesreči, zlasti ker je imel tožnik v semaforiziranem križišču absolutno prednost. Ni bila izdelana časovno-potna analiza tožnikove variante, ki ni vozil ves čas 126 km/h marveč počasneje, ko pa je videl, da mu daje toženka prednost, je pospešil. Takšna analiza bi odkrila pravo možnost toženke, da bi opazila tožnika.

Zavarovalnica očita nižjima sodiščema, da sta preširokogrudno prevzeli razlago kršitve drugega odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/91 ter Uradni list RS št. 13/91 - ZTVCP). "Notorično je pričakovati od voznikov, da bodo čakali, da se križišču približajo vozila, ki so oddaljena več kot 100 metrov, ter šele potem odločili, kaj storiti." Tudi če bi zanemarili dejstvo, da je toženka videla tožnika 0,8 sekunde pred speljavanjem, so očitki o kršitvi ZTVCP nepravilni. Pričakovati, da se bo voznik v 0,8 sekunde odločil, kaj storiti, je neživljenjsko. Tako sta tudi sodišči razlagali in uporabili pravo.

Toženka opozarja na mnenje izvedencev M. M., V. J. in J. S., da ni ustvarila kritične situacije. Tudi, če bi tožnika zagledala 0,8 sekunde pred zavijanjem, ne bi mogla ugotoviti njegove hitrosti. Ob zavijanju tožnik ni bil v območju križišča. Obe sodišči sta prestrogo obravnavali kriterij skrbnosti povprečnega udeleženca v cestnem prometu. Tudi pri 100-odstotni tožnikovi prekoračitvi hitrosti bi lahko toženka varno prevozila križišče, tožnik pa je hitrost prekoračil 2,5-krat. Na vročene revizije nasprotna stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njih ni izjavilo.

Reviziji tožene stranke sta utemeljeni, tožeče pa ne.

Očitanih procesnih kršitev ni.

Ni bila naloga sodišča, da bi preverjalo ocene izvedenca M. z drugimi izvedenci o zaznavanjih prič K. in T. Bistveno je namreč, kako je tožnik videl in doživljal dogajanje v križišču, ne pa kaj bi lahko o vsem tem sklepal na podlagi kasnejših izpovedi prič. Kot priča zaslišan v kazenskem postopku je povedal, da je videl v križišču rdeč avto, ki je zavijal v levo, imel je prižgan levi smerokaz in stal sredi križišča, "kot je pravilno, če zavijaš na levo". To je tudi skladno z uradnim zaznamkom o njegovi izjavi pooblaščeni uradni osebi ONZ. Izvedenec M. je z vso "gotovostjo zavrgel možnost, da bi avto zaradi zaganjanja s starterjem poskočil naprej za tolikšno dolžino, da bi zaradi tega zaprl pot" tožniku. Ob teh okoliščinah se pokaže, da je nadaljnje raziskovanje v smeri trditev tožeče stranke o nenadnem prenehanju delovanja toženkinega avtomobila odveč. Tako ali tako pa je tožnik z uveljavljanjem očitane procesne kršitve prekludiran, saj je ni uveljavljal v pritožbenem postopku (razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Sicer pa skuša tožnikova revizija nedovoljeno poseči v dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja - da je po postanku "na začetku krivine levega zavoja približno 10 metrov pred mestom trčenja" porabila 3,7 sekunde vožnje do trka.

Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, češ da ni bila opravljena časovno-potna analiza spričo tožnikove trditve, da ni vozil ves čas 126 km/h. K zadevnim razlogom v prvo in drugostopni sodbi ("da elementov pospeševanja hitrosti pred trčenjem ni bilo mogoče upoštevati, ker v spisu izvedenec za to ni imel podlage") velja še dodati, da je toženec, zaslišan kot stranka, ko je omenil, da je pospešil hitrost, vendarle vztrajal pri izpovedi, ki jo je dal kot priča v postopku posameznih preiskovalnih dejanj, da je "vozil 50 km/h, maksimalno 60 km/h". Več kot očitno je torej, da izvedenec na podlagi takšne izpovedi ni mogel opraviti analize, kot je zahteva tožeča stranka.

Ni niti procesne kršitve, ki jo uveljavlja toženka - da je bil kršen postopek s tem, ko je sodišče njeno odgovornost prestrogo ocenilo. Ugotavljanje stopnje krivde na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu sicer toženka ne oporeka, pomeni uporabo materialnega prava. Če to ni pravilno uporabljeno, seveda ne pomeni, da je kršen postopek.

Pač pa nižji sodišči nista v vsem pravilno uporabili materialnega prava. Do prometne nesreče je prišlo podnevi, v mestnem naselju, v semaforiziranem križišču, iz katerega je toženka kot avtomobilistka izpeljavala levo in zaprla pot tožniku motoristu, ki je pripeljal nasproti in vozil naravnost. Predpisano je seveda, da mora voznik, ki zavija na križišču levo, pustiti mimo vozilo, ki prihaja iz nasprotne smeri in ne spreminja svoje smeri (drugi odstavek 50. člena ZTVCP). Vendar se v obravnavanem primeru, ko toženka sploh ni videla prihajati nasproti vozečega motorista, ta pa je vozil s hitrostjo vsaj 126 km/h ob sicer dovoljeni hitrosti 50 km/h ali za 1,5-krat prekoračeno, pojavi ključno vprašanje, ali je voznica morala kot povprečno skrbna voznica pred zavijanjem opazovati cesto na razdaljo 163 metrov (kolikor bi sicer bil motorist viden in opazen), ali ne prihaja kakšno vozilo, in presoditi njegovo hitrost, za kar je imela na voljo 0,8 sekunde pred zavijanjem. Odgovor je - ne. Res v času obravnave nesreče še ni veljal Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS št. 30/98), ki predpisuje izrecno kot vodilo za obnašanje udeležencev v prometu - načelo zaupanja, po katerem sme vsak med temi pričakovati, da bodo vsi udeleženci v cestnem prometu spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa (2. člen). Toda že ZTVCP je, sodeč po njegovem celotnem kontekstu, upošteval postavko, da mora udeleženec v prometu tudi v razmerju do drugih udeležencev ravnati tako, kot lahko v danih razmerah pričakuje, da bodo ravnali tudi drugi (primerjaj prvi odstavek 45. člena ZTVCP). Preneseno na konkretni primer ne gre terjati od voznika, ki zavija v križišču levo, da bo svojo pozornost usmerjal tako daleč naprej, da bo lahko ne le zaznal marveč tudi ocenil hitrost vozila, ki mu pelje nasproti z nerazumno visoko hitrostjo - ki za, kot rečeno, 1,5-krat presega dovoljeno. Gre za vožnjo, ki ne nasprotuje le predpisu iz prvega odstavka 46. člena ZTVCP, po katerem voznik ne sme voziti z večjo hitrostjo, kot jo dovoljuje postavljeni prometni znak. Je v nasprotju tudi z določbo 51. člena ZTVCP, ki nalaga vozniku, ki se približuje križišču, vožnjo z večjo previdnostjo, ki ustreza prometnim razmeram na križišču. Pri tem ima semaforizirano križišče poseben pomen, saj ga morajo vozila, ki zapeljejo vanj, tudi izprazniti, da jih ne prehiti menjava luči na semaforju. Nasprotuje pa tudi splošni določbi o prilagoditvi hitrosti iz prvega odstavka 45. člena ZTVCP, po kateri mora voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako da se lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Skladno s tem mora biti vožnja v naselju (tožnik je vozil s hitrostjo, ki je presegala takrat maksimalno dovoljeno hitrost na avtomobilskih cestah, kjer ni nivojskih križanj cest) prilagojena hitrostim, ki jih dopušča promet v takšnem okolju, ko že med drugim pogosta križanja cest ne dovoljujejo visokih hitrosti. Ob takšnih se promet sploh ne bi mogel odvijati. Tako je, gledano s toženkinega položaja, voznik dolžan računati le s takšno vožnjo drugih udeležencev, ki je skladna s predpisi in danimi razmerami, ne pa z nerazumnim početjem - divjanjem skozi mesto, pa čeprav gre za ravno, pregledno cesto. Voznik lahko pričakuje nerazumno ravnanje, denimo otrok, ki stečejo čez cesto, ali starih ljudi, ki včasih niti ne vedo, kaj pomeni kakšna luč na semaforju, ni pa dolžan pričakovati od drugih voznikov nerazsodne vožnje. Skratka, v danem primeru gre za to, da je bil tožnik v trenutku, ko je toženka želela izprazniti križišče, še zunaj območja njene dolžne pozornosti. Zato njej ni mogoče pripisati nobene krivde. Gre potemtakem za primer iz prvega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, torej za izključno tožnikovo krivdo. Nimata torej prav nižji sodišči, da se od toženke zahteva takšna skrbnost, da bi morala iz ustavljenega položaja opaziti na razdaljo 163 metrov tožnika in mogla oceniti njeg ovo hitrost. Zato je sodišče ugodilo revizijama zavarovalnice in toženke in sodbi nižjih sodišč tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 395. člena ZPP/77). Neutemeljeno revizijo tožeče stranke pa je zavrnilo (393. člen ZPP/77).

O revizijskih stroških toženke bo odločeno hkrati z odločbo o stroških vsega postopka. Ta je bila ob izdaji prve in instančne sodbe pridržana.