Jedro

Določba prvega odstavka 395. člena ZKP zahteva, da je iz obrazložitve drugostopenjske odločbe jasno, da je pritožbeno sodišče relevantno pritožbeno navedbo upoštevalo, o njeni utemeljenosti pa se lahko sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki jih sicer sprejema.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih I.O. in T.L. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni I.O. je dolžan plačati 1.500 EUR, obsojeni T.L. pa 1.200 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila izrečena obsojenemu I.O. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ kazen šest let zapora in 1.200.000 SIT denarne kazni in odvzeta mu je bila protipravna premoženjska korist v višini 7.237.770 SIT, T.L. pa za kaznivi dejanji po prvem odstavku 196. člena in prvem odstavku 197. člena KZ enotna kazen štiri leta zapora in 500.000 SIT denarne kazni, odvzeta mu je bila protipravna premoženjska korist v znesku 135.000 SIT, obsojencema pa so bila odvzeta tudi zasežena mamila. V izrečeno kazen zapora se obsojencema všteje čas pripora, dolžna pa sta plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo so zagovorniki obsojenega I.O. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navajajo, da dokazi ne zadoščajo za obsodbo. Glede dejanja pod točko B. sodbe se v razlogih napačno navaja vsebina prestreženega telefonskega pogovora med obsojencem in D.F. in se jo neutemeljeno ocenjuje kot obremenilen dokaz. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo, ki je uveljavljala to napako, zgolj z navedbo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo pomen tega dokaza, pritožbeno navedbo, da priči P.R. in D.I. nista obremenili obsojenca, pa je zavrnilo z navedbo, da je ta očitek pavšalen, namesto z vsebinskimi razlogi. Glede dejanja pod točko E. je pritožba uveljavljala, da obsodba nasprotuje zagovoru J.P., da se je za mamilo dogovarjal z obsojenim M.N. ne pa z obsojenim O. in da za obsodbo ni nobenega dokaza, pritožbeno sodišče pa je to navedbo zavrnilo s svojo domnevo, ne pa z dejstvi. Tudi pritožbene navedbe v zvezi z dejanjem pod točko F. je pritožbeno sodišče neutemeljeno zavrnilo, ker da so nepomembne. Obe sodbi imata za zavrnitev zagovora in pritožbenih navedb tako pomanjkljive razloge, da to predstavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita.

Zagovornik obsojenega T.L. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je bil obsojenec pri prvem zaslišanju v tako hudi abstinenčni krizi in pod vplivom zdravila Tramal, da ni bil sposoben razumeti svojih izjav oziroma jih ne bi dal, zato bi moral preiskovalni sodnik zaslišanje odložiti. Državni tožilec je iz prestreženih telefonskih pogovorov med obsojenima O. in L. zmotno sklepal, da sta se pogovarjala o prodaji mamila, čeprav je bil govor o prodaji motornega kolesa. Priči L.G. in A.S. obsojenca nista obremenjevali, priča D.I. pa je povedala le za en primer, ko je obsojenec prinesel mamilo. Sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti niti najmanjše količine heroina, ki naj bi ga obsojeni L. prodal oziroma kupil z namenom prodaje. Iz izpovedb M.Š. in D.K. izhaja le to, da sta skupaj z obsojenim L. uživala mamila. Tudi P.R., ki je sicer neverodostojna priča in druge priče niso potrdile obtožbe. Kazen je previsoka glede na razmeroma majhno količino mamila (46,84 gramov heroina), ker sodišči nista upoštevali olajševalnih okoliščin. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita.

Vrhovni državni tožilec je na navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti odgovoril, da obe zahtevi uveljavljata kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa zatrjevano kršitev utemeljujeta z razlogi, s katerimi se izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencema in zagovornikom, izjavili pa so se o njem samo zagovorniki obsojenega I.O. Navajajo, da njihova zahteva uveljavlja kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče ugotovilo dejstva, za katera ni imelo prav nobenega dokaza.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in primernosti izrečene kazni glede na olajševalne in obteževalne okoliščine zahteve ni mogoče vložiti.

Glede prestreženega telefonskega pogovora sodba sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 19 strani in predzadnjem odstavku na 21. strani navaja, da je D.F. dne 23.2.2005 ob 18.43 uri poklical obsojenega O. in se predstavil kot "D., tisti iz L.". Hotel je priti do O., vendar mu je ta naročil, naj pokliče "prijatelja" (N.) na številko ... Zahteva ne pojasnjuje, kateri del prestreženega telefonskega pogovora je v tem povzetku v razlogih sodbe nepravilen, primerjava z zapisom pogovora na strani 155 in 156 v priloženi mapi zapisov prestreženih pogovorov pa pokaže, da je povzetek vsebine zapisa v sodbi pravilen tako glede časa pogovora, identitete klicatelja in klicanega in vsebine pogovora. Vrhovno sodišče zato ne pritrjuje zahtevi, da glede prestreženega pogovora obstaja nasprotje med njim in njegovim povzetkom v razlogih sodbe v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Če pa zahteva uveljavlja, da je sodišče temu pogovoru dalo drugačen pomen, kot ga je po mnenju zahteve imel, s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona.

O uveljavljanih napakah sodbe pritožbenega sodišča pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane. Zagovornikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje je trdila, da obtožba temelji na zmotnem razumevanju vsebine prestreženega telefonskega pogovora, kar naj bi bilo "ugotovljeno v dokaznem postopku". Pritožbeno sodišče je to navedbo zavrnilo in obrazložilo v zadnjem odstavku na 6. strani ter prvem in drugem odstavku na 7. strani svoje sodbe, namreč, da je pomembno, kakšne so ugotovitve sodišča, ne pa tožilstva, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo vsebino tega pogovora in ga ovrednotilo tudi v povezavi z drugimi dokazi. Vrhovno sodišče šteje, da je bila presoja pritožbene navedbe pravilno in razumno obrazložena in ne pritrjuje zahtevi, da so razlogi o zavrnitvi te pritožbene navedbe tako pomanjkljivi, da pomenijo kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pritožbena trditev, da ni nobenih dokazov za obsodbo, da je obsojeni O. prodal heroin obsojenemu L., ker tega nista potrdili priči P.R. in D.I., je pritožbeno sodišče zavrnilo z obrazložitvijo v zadnjem odstavku na 4. strani in tretjem odstavku na 6. strani svoje sodbe, da v tem delu obsodba temelji na vrsti dokazov, zlasti zagovoru obsojenega L., telefonskih pogovorih med obema obsojencema in drugih dokazih, ki jih sodba sodišča prve stopnje navaja in analizira na straneh 14 do 16. Med temi sta tudi izpovedbi prič P.R. in D.I., ki ju pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje kot obremenilni za obsojenega O., zato ju pavšalna pritožbena navedba "ne more omajati". Po mnenju Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče tudi to pritožbeno navedbo utemeljeno zavrnilo in odločitev obrazložilo z razumnimi, sprejemljivimi razlogi in ne le zato, ker bi bila pritožbena navedba "pavšalna", kot to trdi zahteva.

Enako velja glede zavrnitve pritožbene navedbe, da dejanje pod točko E ni dokazano, ker obsojeni J.P. ni obremenil obsojenega O., ampak obsojenega M.N. Pritožbeno sodišče je v predzadnjem in zadnjem odstavku na 10. strani, na 11. strani in prvem odstavku na 12. strani navedlo razloge in dejstva, na katera je oprlo krivdo, čeprav obsojeni P. v zagovoru ni potrdil, da je mamilo prevzemal od obsojenega O. Tudi v tem primeru Vrhovno sodišče ne vidi nobene pomanjkljivosti v obrazložitvi odločitve pritožbenega sodišča v takšnem smislu, kot jih vidi zahteva. Sicer pa zahteva v tem delu po vsebini utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja v obeh izpodbijanih sodbah, namreč zmotno presojo dokazov in dokaznih zaključkov, česar se po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pritožbene navedbe v zvezi z obsojenčevim dejanjem pod točko F. je pritožbeno sodišče presodilo v tretjem do petega odstavka na 14. strani svoje sodbe, med razlogi pa je tudi ta, da pritrjuje dokazni oceni in zaključkom sodišča prve stopnje na straneh 35 do 39. Stališče zahteve, da se pritožbeno sodišče ne sme sklicevati na razloge (obširne in izčrpne) sodišča prve stopnje, ki jih sicer sprejema, je zmotno. Določbe prvega odstavka 395. člena ZKP takega načina obrazložitve presoje pritožbenih navedb ne izključuje, pomembno je, da je iz obrazložitve jasno, da je pritožbeno sodišče relevantno pritožbeno navedbo upoštevalo, o njeni utemeljenosti pa se lahko sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje, če je pritožbena navedba zgolj ponovitev zagovora, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno in obrazloženo zavrnilo.

Obrazložitev zahteve zagovornika obsojenega L. je prepis obrazložitve njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je vložil "zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava". Izpuščen je le zadnji odstavek, ki predlaga odpravo pripora. Zahteva je torej pritožbene navedbe, s katerimi je utemeljevala zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, samo "prekvalificirala" v kršitve postopka.

Pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče presodilo in nanje odgovorilo:- glede trditve, da sodba temelji na prepovedanem dokazu v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, namreč na zapisniku o zagovoru obsojenega L., ki bi moral biti izločen, ker da je bil obsojenec zaradi abstinenčne krize in vpliva pomirjeval nesposoben za zagovor, v prvem odstavku na 5. strani sodbe; - glede tožilčeve napačne razlage prestreženih telefonskih pogovorov med obsojenima L. in O. v drugem odstavku na 5. strani; - glede dokazne vrednosti prič L.G., A.S., A.F., V.E., D.I. in drugih v tretjem odstavku na 5. strani sodbe; - glede nedokazanosti količine heroina, ki naj bi ga obsojeni L. kupil v zadnjem odstavku na 5. strani; - glede vsebine izpovedbe priče M.Š. v četrtem odstavku na 6. strani sodbe.

Zahteva presoje in obrazložitve pritožbenega sodišča ne izpodbija, golo ponavljanje pritožbenih navedb, ki v bistvu pomenijo le izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji ali celo v obtožnici, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uspešno uveljavljati.

Zahteva ponavlja tudi pritožbeno navedbo, ki je pritožbeno sodišče sicer ni izrecno presodilo, namreč, da državni tožilec omenja 1.100 gramov heroina, čeprav je bilo obsojencu zaseženih le 47,10 gramov mamila in da predlog državnega tožilca v zaključni besedi o višini kazni ni obrazložen. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se ne more izpodbijati stališč državnega tožilca, ampak nezakonitost sodne odločbe, zato te navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti niso relevantne.

Po določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine obsojencema je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere vsakega od obsojencev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, njuno delovno sposobnost in zamotanost zahtev za varstvo zakonitosti.