Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ukinitev tožnikovega delovnega mesta predstavlja organizacijski razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
ZDR-1 ne opredeljuje kroga oseb, ki lahko nastopajo kot pooblaščenec delodajalca. V zvezi s pooblastitvijo oz. pooblastilom ne določa drugih omejitev, razen da mora biti pisno. To velja tudi za izvedbo postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalčev pooblaščenec ni dolžan predložiti delavcu pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se razveljavi obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2013, ki ga je za toženo stranko podpisal tajnik banke A.A.; zavrnilo je zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe z dne 30. 9. 2013, ki jo je za toženo stranko podpisal tajnik banke A.A.; zavrnilo je zahtevek, da se razveljavi sklep o čakanju na delo z dne 30. 9. 2013, ki ga je za toženo stranko podpisal tajnik banke A.A.; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika nemudoma pozvati nazaj na opravljanje del in nalog, ki jih je opravljal po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2010 vse do 1. 10. 2013 oz. na druga dela in naloge, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, usposobljenosti in zmožnostim tožnika, tožnika ponovno prijaviti v zavarovanje po poteku odpovednega roka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2013 ter mu od tistega dne dalje obračunati vse izostale mesečne plače, od njih odvesti ustrezne davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoče neto plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posamezne mesečne plače, tj. od 20. dne v tekočem mesecu za plačo iz preteklega meseca dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da se razveljavi obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2013, ki ga je za toženo stranko podpisal tajnik banke A.A.; da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2013, ki jo je za toženo stranko podpisal tajnik banke A.A.; da se razveljavi sklep o čakanju na delo doma z dne 30. 9. 2013, ki ga je za toženo stranko podpisal tajnik banke A.A.; da se ugotovi trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2010 do izdaje sodbe tega sodišča, ko ta pogodba na podlagi te sodbe preneha; da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 3. 2010 od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne prenehanja na podlagi te sodbe, ter ga ponovno prijaviti v vsa zavarovanja od dne, ko ga je odjavila iz zavarovanja, ter mu za isto obdobje obračunati vse izostale mesečne plače, od njih odvesti ustrezne davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoče neto plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posamezne mesečne plače, tj. od 20. dne v tekočem mesecu za plačo iz preteklega meseca dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2010, na podlagi te sodbe v bruto znesku 73.051,30 EUR in mu izplačati neto znesek po odvodu ustreznih prispevkov ter akontacije davka, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v bruto znesku 5.558,10 EUR ter mu po odvodu vseh ustreznih prispevkov in davkov izplačati neto znesek odpravnine, najkasneje na dan prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe; in da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno nadomestilo zaradi konkurenčne klavzule za čas od meseca januarja do decembra 2014 v posameznih mesečnih zneskih in z zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).
Tožnik se je pritožil zoper sodbo (razen glede odločitve o stroških v III. točki izreka, ki se nanašajo na toženo stranko) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do tožbenih trditev, da je bil edini razlog za sporno odpoved to, da so bile zoper tožnika vložene odškodninske tožbe, zaradi česar ni podan noben od razlogov za redno odpoved iz določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Izvleček sklepa, s katerim je uprava tožene stranke pooblastila tajnika A.A. za podpis odpovedi in dopis tajništva banke z dne 25. 9. 2003 sta napravljena za potrebe delovnega spora. Sklep št. ... z dne 24. 9. 2013 je tožena stranka vložila tik pred koncem glavne obravnave, zaradi česar ga sodišče skladno z določbo 286. člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Nesprejemljiv je razlog, da je sklep vseboval zaupne podatke o odpuščenih delavcih. Sodba ni obrazložena glede obveznosti prezaposlitve tožnika, saj bi lahko po odpovedi opravljal dela, za katera je bil usposobljen. Tožena stranka ni imela podlage, da je zaposlovala nove delavce. V njegovem primeru je bil zlorabljen zakonski institut odpovedi, tožena stranka pa je prikrila dejanske razloge odpovedi, ki niso bili v reorganizaciji banke. Tožnik je predlagal izvedbo več dokazov in zaslišanje prič, vendar se sodišče o njih ni opredelilo. Zavrnitev dokazov je pavšalno obrazložena. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje o pooblastilih in pristojnostih tajnika tožene stranke A.A.. Dejansko stanje v zvezi z vsebino in datumom izdaje sklepa z dne 25. 9. 2013 ni popolno ugotovljeno. Predloženi sklep ni originalen, saj ni bil predložen v celotni vsebini. Če je tajnik banke pripravil sklep o sporni odpovedi, uprava banke pa je s tem soglašala, potem je bil predlog tajnika dejansko odločilen pri tem, koga od odvečnih izvršilnih direktorjev se naj odpusti. Iz predloga sklepa z dne 23. 9. 2013 izhaja, da je bil vnaprej pripravljen in v tej zvezi deloma izpolnjen obrazec z naslovom - predlog za odločanje uprave banka B.. Tajnik banke je tako pripravil izbor tistih delavcev, ki so postali nepotrebni, podrejeni pa so bili samo upravi tožene stranke. Izvršilnega direktorja za področje zahodne ali vzhodne Slovenije ni v internih aktih, saj obstaja le delovno mesto izvršilni direktor brez navedbe geografskega območja. Pritožba na široko obrazlaga izvirni sklep in predlog sklepa z dne 23. 9. 2013, ki ga je dal tajnik banke predložil v podpis upravi tožene stranke. Ko je tožnik zahteval pooblastilo, s katerim bi banka dokazala obstoj pooblastila za tajnika banke, je tožena stranka predložila izvleček sklepa. Dejansko je izvlečke sklepa pripravil tajnik banke, izdelani pa so bili samo za potrebe postopka. Sodišče bi moralo zaslišati predsednika uprave C.C. in člana uprave D.D., poleg tega pa tudi predsednika nadzornega sveta E.E.. Zadnji bi lahko izpovedal, da je tožena stranka odstranila vse tiste, zoper katere je vložila odškodninske tožbe. Tožniku je bilo najprej obljubljena, da bo po reorganizaciji banke ohranil zaposlitev, nato pa sta mu C.C. in D.D. povedala, da mora banko zapustiti. Da je bil tožnik predviden za izvršilnega direktorja tudi po reorganizaciji banke, je razvidno iz zapisnika seje kolegija uprave z dne 7. 5. 2013, temu pa kaže tudi dejstvo, da se je udeležil mednarodne konference na Nizozemskem. Tožena stranka se je lotila kadrovskih čist med vodilnimi in vodstvenimi delavci z razlogom reorganizacije banke, dejansko pa so se čistke nanašale na delavce, zoper katere so bile vložene odškodninske tožbe. O vsem tem so pisali in sporočali časopisni, radijski in televizijski mediji. V spornem času je bilo odpuščeno okrog 40 delavcev, ki pa so bili nadomeščeni z drugimi izvajalci, kar pomeni, da potrebe po dejanskem odpuščanju ni bilo. Tožnik je imel glede na pridobljeno strokovno izobrazbo in delovne izkušnje možnost, da bi nadaljeval z delom pri toženi stranki na področju poslovanja s prebivalstvom. Področje dela, ki ga je pokrival pred odpovedjo pogodbe, je imelo pozitivne rezultate. Področje Vzhodne Slovenije je po novi reorganizaciji prešlo pod okrilje izvršilnega direktorja za poslovno mrežo. To pomeni, da delovno mesto izvršilnega direktorja ni bilo ukinjeno, saj je ostalo isto tako v stari kot novi reorganizaciji, spremenila se je le šifra pri nazivu. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede zahtevane odpravnine. Tožnik se sklicuje na pogodbo o zaposlitvi, da mu v primeru razrešitve pripada odpravnina v višini 6-kratnika njegove zadnje mesečne plače. Odpoved pogodbe pomeni dejansko razrešitev s funkcije izvršilnega direktorja uprave. Odpovedni razlog dejansko ni obstajal, zaradi česar ni zakonit. Tožena stranka je v konkretnem primeru zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil odpuščen v nasprotju s prepovedjo diskriminacije iz določbe drugega odstavka 6. člena ZDR-1. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da ugodi primarnemu, če pa temu ne, pa podrednemu tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik v dopolnitvi pritožbe (ki jo je vložil že po izteku pritožbenega roka) navaja, da je tožena stranka na svoji spletni strani dne 30. 4. 2014 objavila - razkritja banka B. na podlagi njenega konsolidiranega finančnega položaja za leto 2013. Iz takšnih podatkov je razvidno, da mu je bila dejansko odpovedana pogodba iz krivdnega razloga, saj mu tožena stranka v vloženih odškodninskih tožbah očita protipravno in malomarno ravnanje.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe z odločitvijo o zavrnitvi tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Tožnik bi moral skladno z določbo 286.b člena ZPP do konca naroka glavne obravnave takoj opozoriti na postopkovne kršitve. Zavrnitev dokazov oz. pomanjkanje dokazne ocene v izpodbijani sodbi ni vplivala na ugotovitev dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z izpovedbama prič A.A. in F.F. je dokazano, da razlog odpovedi ni bil diskriminatorne narave. Prav tako objave in sporočila v različnih medijih, ki naj bi jih dajali predsednik in člani uprave, v ničemer ne utemeljujejo dejstva, da bi šlo pri tožniku za fiktivni razlog odpovedi. Cilj tožene stranke je bil zmanjšati stroške poslovanja in reorganizirati delovni proces. Postopek priprave sklepov in njihovih izvlečkov je pojasnil tajnik banke, ki izkazuje ustaljen način in običajno prakso internega poslovanja tožene stranke. Sodišče je obrazložilo, zakaj je upoštevalo sklep št. ... z dne 24. 9. 2013 kot verodostojen dokaz. Kakšna bo nova organizacijska struktura tožene stranke, je bilo določeno s strani uprave banke na podlagi sklepa o spremembi akta o organizaciji banka B.. Pri toženi stranki so bila pred reorganizacijo določena štiri komercialna področja, ki so jih vodili izvršilni direktorji. G.G. je ohranil zaposlitev, ker ima v primerjavi s tožnikom drugačna znanja in izkušnje. Na drugi strani je H.H. prenehalo delovno razmerje, ker je sporazumno zapustila banko. To pomeni, da pri tožniku ni bila podana odpoved iz razloga diskriminacije, kot se to v pritožbi zmotno sklicuje. Določbe ZDR-1 ne predvidevajo več možnosti, da se ob odpovedi preverja možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji. Tožniku je prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga in ne zaradi razrešitve, zaradi česar ni upravičen do odpravnine v višini, določeni v pogodbi o zaposlitvi. Sedaj izvršilni direktor za poslovno mrežo pokriva zgolj poslovanje prebivalstva za celotno Slovenijo, tožnik pa je kot izvršilni direktor vodil tako poslovanje s prebivalstvom kot malim gospodarstvom na območju Vzhodne Slovenije. Dejansko je bila ukinjena navedena organizacijska enota. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.
Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so v sporu pomembni za odločitev (1. odstavek 213. člena ZPP). Sodišče o tem odloči z dokaznim sklepom, s katerim sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj dokaza ni sprejelo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni bistveno kršitev postopka iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oz. ustavno sprejemljivi. Sodišče prve stopnje je v postopku ravnalo v skladu z navedenimi postopkovnimi določbami in v izpodbijani sodbi obrazložilo, katere dokaze je štelo odločilne za presojo oz. katerim dokazom ni poklonilo verodostojnost, pri čemer je pojasnilo, zakaj izvedbo določenih dokazov, predvsem predlaganih prič ni zaslišalo. Tako ne more biti sprejemljiv očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovne določbe, zlasti pa ne načela kontradiktornosti s tem, ko je zavrnilo posamezne tožnikove dokazne predloge. Sodišče prve stopnje je pravilno sprejelo dokazno oceno in obrazložilo, katera odločilna dejstva glede utemeljenih odpovednih razlogov je štelo za dokazana. V tej zvezi pa je potrebno poudariti, da se je o verodostojnosti posameznih dokazov, zlasti pa glede prepričljivosti posameznih izpovedb (A.A., F.F. in nenazadnje tudi tožnika kot stranke) lahko prepričalo tudi z neposrednim vtisom na zaslišanjih in medsebojnem soočenju.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je v tem, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih (fiktivni razlog odpovedi, pooblastilo tajnika A.A., antidatiranost sklepov, možnosti prezaposlitve tožnika in podobno). Prav tako ne morejo biti sprejemljivi pritožbeni očitki o obstoju nasprotij med izpovedbami in konkretnimi listinskimi podatki, ki jih sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Ravno nasprotno, po ugotovitvi pritožbenega sodišča je izpodbijano sodbo mogoče v celoti preizkusiti, razlogi sodbe so logično obrazloženi in niso v nikakršnem medsebojnem nasprotju.
Sicer pa pritožbeno sodišče v zvezi z uveljavljanjem razloga kršitve določb postopka zaradi zavrnitve tožnikovih dokaznih predlogov opozarja na določbo 286.b člena. Tožnik namreč takšne kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavil takoj. Sodišče prve stopnje je namreč že na naroku 20. 2. 2014 zavrnilo še ostale predlagane dokaze, vendar tožnik tega ni grajal neposredno na obravnavi, pa tudi ne v nadaljevanju v pripravljalni vlogi 11. 3. 2014 in niti ne na naroku 18. 3. 2014. Zato je glede takšnega ravnanja sedaj prekludiran. Ne glede na to pa v primeru, če je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da nimajo dokazne vrednosti in sodišče takšnih dokazov ni posebej ocenjevalo, sodišču ni mogoče očitati nobene postopkovne kršitve, v tej zvezi pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 477/2003 z dne 10. 4. 2004). Zato sodišča prve stopnje v tem sporu ni mogoče obremenjevati, da je storilo takšne bistvene postopkovne kršitve, ki bi narekovale nezakonitost sodbe.
Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu izvršilnega direktorja uprave banke področja Vzhodne Slovenije (šifra ...), ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 30. 9. 2013, poleg tega pa tudi presoja zakonitosti obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe, sklepa o čakanju na delo doma in utemeljenosti dajatvenih zahtevkov. Iz pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da jo je po pooblastilu uprave banke izdal tajnik A.A.. Tožena stranka je v odpovedi obrazložila razloge nove organiziranosti banke od 1. 10. 2013 dalje z razdelitvijo poslovnih področij po posameznih organizacijskih enotah, novo sistemizacijo in vrednotenjem delovnih mest. Tožena stranka se je predvsem odločila za drugačno organizacijo dela na področju komercialnih aktivnostih, še posebej glede poslovanja s prebivalstvom in malim gospodarstvom. V tej zvezi se je vsebina dela izvršilnega direktorja uprave banke za področje Vzhodne Slovenije prenesla na vsebino dela novega izvršilnega direktorja uprave banke za področje poslovne mreže. Zato je s 1. 10. 2013 prenehala potreba po tožnikovih zadolžitvah izvršilnega direktorja področja Vzhodna Slovenija, ki jih je imel dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2010. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo s strani tožnika izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da jo je tožena stranka odpovedala po pravilno izvedenem postopku in iz vsebinsko utemeljenih odpovednih razlogov. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja.
V konkretnem primeru je pravna podlaga za odpoved v določbi 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1, po kateri so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca v prenehanju potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Vendar skladno z določbo 2. odstavka 89. člena ZDR-1 delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 v svojih določbah ne predvideva več možnosti zaposlitve delavca na drugih delih oz. pod spremenjenimi pogoji ali s prekvalifikacijo, kot je to določal prejšnji ZDR iz leta 2002. Tožniku je prenehalo delovno razmerje oz. mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju dela pri toženi stranki, to je opravil izvršilnega direktorja uprave banke za področje Vzhodna Slovenija, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato tožnik zmotno enači odpoved pogodbe iz navedenih razlogov z razrešitvijo s funkcije izvršilnega direktorja ter v tej zvezi pravice in obveznosti strank, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi.
Pritožba se zmotno zavzema, da je odpoved pogodbe nezakonita, ker naj bi jo s strani tožene stranke izdala in podpisala nepooblaščena oseba. Sodišče prve stopnje je pri presoji tega vprašanja izhajalo iz določbe prvega odstavka 20. člena ZDR-1, ki določa, da če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost, podružnica tuje družbe ali druge organizacije, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Vendar ZDR-1 ne opredeljuje kroga oseb, ki lahko nastopajo kot pooblaščenec delodajalca. V zvezi s pooblastitvijo oz. pooblastilom tudi ne določa drugih omejitev, razen da mora biti pisno. To velja tudi za izvedbo postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede tega je sodna praksa že zavzela stališče, da delodajalčev pooblaščenec ni dolžan predložiti delavcu pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem (tako tudi sklep in sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 162/2011 z dne 1. 10. 2012 in VIII Ips 73/2011 z dne 19. 3. 2012). Za odločitev torej ni pomembno, ali je delodajalec dokazal, da je izpodbijani odpovedi oz. še pred tem obvestilu o nameravani odpovedi priložil pooblastilo, temveč je pomemben dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med delodajalcem in njegovim pooblaščencem.
V konkretnem primeru je iz izpodbijanega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, same redne odpovedi in sklepa o čakanju na delo doma, vse datirano z dnem 30. 9. 2013, razvidno, da je te listine in akte na strani tožene stranke izdal in podpisal tajnik A.A.. Tožena stranka je njegovo pristojnost za podpis navedenih dokumentov dokazala s predložitvijo pisnega pooblastila z dne 24. 9. 2013, ki sta ga podpisala predsednik uprave C.C. in član uprave tožene stranke D.D.. Iz navedenega pooblastila, ki je vsebovano v predlogu za odločanje uprave tožene stranke z dne 23. 9. 2013, jasno izhaja, da je uprava sprejela sklep št. ..., da se določenim zaposlenim, med njimi tudi tožniku, odpovejo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za podpis odpovedi in ostale dokumentacije pa se pooblašča tajnika A.A.. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka s takšnim ravnanjem podelila tajniku tožene stranke pooblastilo, da je v njenem imenu izvajal postopek ter izdal in podpisal navedene listine in akte, ki so predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Zato glede tega kakršnokoli pritožbeno uveljavljanje, da tajnik banke ni bil pooblaščen za izvedbo postopka odpovedi, in na spornost izdaje sklepa oz. njegovega izvlečka o podelitvi pooblastila, ne more biti sprejemljivo, saj je za presojo tega vprašanja pomemben dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med upravo tožene stranke in njenim tajnikom.
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka pravilno odpovedala tožniku pogodbo na delovnem mestu izvršilnega direktorja tudi iz vsebinskih odpovednih razlogov. Sodišče prve stopnje je z izpovedbama prič tajnika A.A. in direktorice sektorja za poslovne procese F.F. štelo za dokazano, da je uprava tožene stranke zaradi optimizacije in racionalizacije delovnih postopkov in stroškov ter s ciljem večje učinkovitosti poslovanja sprejela sklep o novi organiziranosti banke in načrt aktivnosti, kar je uveljavila s 1. 10. 2013. V tej zvezi je sprejela Pravilnik o sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest ter Sistemizacijo delovnih mest po organizacijskih enotah in ustrezne organizacijske sheme, vse takšne akte z namenom racionalizacije in zmanjšanja stroškov poslovanja. Vse to je imelo za posledico ukinitev določenih podružnic in v tej zvezi ukinitev delovnih mest na tistih področjih, ki jih nova organizacija ni več predvidela. Tako je bilo med ukinjenimi delovnimi mesti tudi delovno mesto izvršilnega direktorja uprave tožene stranke za področje Vzhodne Slovenije (tožnikovo delovno mesto), Osrednje Slovenije, Zahodne Slovenije in področje gospodarskih družb. Zadolžitve in opravila izvršilnih direktorjev iz navedenih področij so se prenesla na novega izvršilnega direktorja uprave banke za področje poslovne mreže. Takšne zadolžitve je prevzel izvršilni direktor G.G. glede na pridobljena strokovna znanja in dolgoletne izkušnje, odločitev o tem, pa je bila sama v domeni uprave tožene stranke.
Neutemeljena je pritožba, da so bili akti o novi organizaciji in sistemizaciji delovnih mesti pri toženi stranki ustrezno prirejeni oz. da je bil razlog tožnikove odpovedi v vloženih odškodninskih tožbah. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja nobene kršitve pri sprejemanju navedenih aktov, saj veljavnost Pravilnika o novi organizaciji poslovanja oz. Pravilnika o spremenjeni sistemizaciji ne predstavljata odločilnega dejstva v sporu o presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tej zvezi je potrebo izhajati predvsem iz potrebnosti opravljanja del iz delavčeve pogodbe o zaposlitvi, v konkretnem primeru tožnika na vodilnem delovnem mestu izvršilnega direktorja.
Prav tako za presojo zakonitosti podane odpovedi niso pomembne obljube predsednika uprave, da bo tožnik lahko ohranil zaposlitev, pa kasneje do tega ni prišlo, saj ustna obljuba glede tega v ničemer ne zavezuje in ne more vplivati na dokončne organizacijske odločitve, ki so samo v pristojnosti delodajalca. Če tudi je tožena stranka v spornem času zaradi optimizacije delovnega procesa ustrezno razporejala delavce in jih lahko tudi na novo zaposlovala, to nima vpliva na utemeljenost prenehanja potreb po tožnikovem delu iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tožena stranka ni bila dolžna, da bi tožnika, kot se sam zmotno zavzema, po odpovedi zaposlila pod spremenjenimi pogoji na drugih delih, saj določbe ZDR-1 takšne možnosti več ne predvidevajo. Poleg tega je tožena stranka v sporu dokazala, da tožnik v zvezi z odpovedjo pogodbe ni bil v ničemer drugače obravnavan kot ostali delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba, oz. je bil v primerjavi z drugimi kakorkoli diskriminiran.
Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, za drugačno presojo niso pomembni (prvi odstavek 360. člena ZPP). Gre predvsem za uveljavljanje tožnika, da ga je tožena stranka s tem, ko mu je podala redno odpoved, tudi razrešila z mesta izvršilnega direktorja, kar pomeni, da je iz objektivnih razlogov upravičen do odpravnine po pogodbi o zaposlitvi. Vendar takšno uveljavljanje tožnika ne more biti upoštevno, saj v njegovem primeru ni šlo za vprašanje razrešitve, temveč za obstoj poslovnega razloga, na podlagi katerega mu je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa na podlagi določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe) krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.