Jedro

Sodišče zavrne dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega Z.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni Z.H. je dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v višini 1000 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 14.6.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.11.2007, obsojenega Z.H. spoznalo za krivega pod točko 1 poskusa kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po četrtem in prvem odstavku 152. člena KZ in pod točko 2 kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dva meseca (za kaznivo dejanje pod točko 1) in kazen štiri mesece zapora (za kaznivo dejanje pod točko 2), ter mu nato določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Za vsako kaznivo dejanje mu je določilo stransko kazen izgon tujca iz države za čas dveh let ter mu nato izreklo enotno stransko kazen izgon tujca iz države za čas treh let. V določeno kazen zapora je sodišče vštelo čas prestajanja pripora od 9.11.2006 od 21.30 ure do 16.11.2006 do 11.20 ure. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti po drugi točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in po tretji točki prvega odstavka 420. člena ZKP zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so vplivale na zakonitost sodbe Okrajnega sodišča v Krškem z dne 14.6.2007. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP izda sodbo, s katero naj navedeno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe in odloči, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje drugemu stvarno pristojnemu sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Za celoten kazenski postopek velja načelo proste presoje dokazov, zato je sodišče dolžno ugoditi le dokaznim predlogom za izvedbo relevantnih dokazov, ob predpostavki, da predlagatelj s potrebno stopnjo verjetnosti utemelji obstoj pravne relevantnosti. Sodišče je glede na ostale izvedene dokaze dokazni predlog za postavitev izvedenca forenzične stroke zavrnilo kot nepotreben. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da je sodišče povsem arbitrarno sklepalo, da obstaja možnost, da je obdolženec v času od storitve dejanja pa do prihoda na mejo obuvalo zamenjal. Pri oceni pravne relevantnosti predlaganega dokaza je upoštevalo izpovedbo priče B.B., da je bil obsojeni ob ustavitvi na meji obut v črne športne copate, ki so ga po njegovem opažanju vidno tiščali. Izpodbijani sodbi imata potrebne in zadostno obrazložene razloge, tudi glede zaznav in izpovedbe oškodovanca o telesni konstituciji ter oblačilih obsojenca. Nestrinjanje zahteve za varstvo zakonitosti z zaključki sodišča ter obširna analiza dokazne ocene obeh sodišč glede obuvala, izpovedb prič in izvedenskih mnenj pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v tem postopku ni dovoljeno. Neutemeljena je navedba, da je sodišče oprlo sodbo na prepoznavo, ki je nezakonit dokaz, saj je sodišče oprlo sodbo le na izpovedbo oškodovanca, da je obsojenca prepoznal kot storilca kaznivih dejanj.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti prvostopenjskemu sodišču očita, da je kršilo 27. člen Ustave Republike Slovenije (Ustave), 3., 16., 17. člen ZKP ter sedmi odstavek 364. člena ZKP, ker je zavrnilo dokazne predloge obrambe za postavitev izvedenca forenzične stroke, zaslišanje Z.P., pribavo barvnih fotografij in kazenskih evidenc M., V. in Š. in poizvedbo, ali so te osebe dne 9.11.2006 bile v Republiki Sloveniji oziroma so jo ta dan zapustile.

6. Po načelu domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Povsem enako določa 3. člen ZKP. Iz tega izhaja, da se za ugotovitev krivde zahteva dokazni standard gotovosti, pri čemer gre v prvi vrsti za dejansko vprašanje. Vrhovno sodišče hkrati ugotavlja, da vložnik ni navedel, katero kršitev zakona naj bi predstavljala kršitev domneve nedolžnosti, v tej smeri ugovora zato ni mogoče preizkusiti. V skladu z načelom proste presoje dokazov pa zavrnitev dokaznih predlogov obrambe ne more predstavljati uveljavljane kršitve.

7. Načelo proste presoje dokazov je uzakonjeno v prvem odstavku 18. člena ZKP, po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Po drugi strani pa imajo stranke, torej tudi obdolženec, pravico do izjave, katere osrednji element je ravno pravica do navajanja dejstev oziroma predlaganja dokazov (6. člen EKČP, 22. člen in 3. alineja 29. člena Ustave, 16. člen ZKP in 4. odstavek 329. člena ZKP). Stranke imajo torej pravico predlagati dokaze, dolžnost sodišča pa je, da dokaze izvede. Ta pravica oziroma dolžnost pa ni absolutna. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007 in drugih). Sodišče, ki ga zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se z predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v pravnomočni izpodbijani sodbi zagovora obsojenca ni sprejelo, saj je bil ovržen z ostalimi izvedenimi dokazi in povsem prepričljivo izpovedbo oškodovanca, ki je obdolženca prepoznal. V skladu z navedenimi merili je utemeljeno zavrnilo tudi dokazne predloge obsojenca kot nepotrebne, saj je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev o zadevi in izvedba predlaganih dokazov ne bi prispevala k boljši razjasnitvi dejanskega stanja (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP). Takšno odločitev je v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v sodbi ustrezno obrazložilo (stran 3 in 6 prvostopenjske sodbe).

9. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti večkrat neutemeljeno trdi, da je prvostopenjsko sodišče kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, čeprav vsebinsko uveljavlja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Med drugim navaja, da se prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo do izpovedbe priče S.B., ko je povedal, da se na kraju storitve kaznivega dejanja najdena sled obuvala ne ujema z obuvalom, ki je bilo zaseženo obsojencu. S tem naj bi kršilo sedmi odstavek 364. člena ZKP in drugi odstavek 299. člena ZKP v zvezi s 16., 17. in 3. členom ZKP, kar naj bi vplivalo na zakonitost sodbe; drugostopenjsko sodišče pa 3. alinejo 29. člena Ustave v povezavi s 15. členom Ustave, ker je navedlo, da se do tega prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno opredeliti, saj ni izvedlo analize obuval. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do izpovedi priče S.B. jasno opredelilo, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe, da naj sodišče zasliši izvedenca forenzične stroke, ki bi ugotovil, ali so bila stopala, najdena na kraju, identična z obuvali obdolženca. V skladu s 3. alinejo 29. člena Ustave je odločilo, da analiza, čigava je najdena sled obuvala, ni relevantna za odločitev o zadevi in ugotovljenega dejanskega stanja ne bi spremenila, saj je povsem mogoče, da je obsojenec v času storitve dejanja pa do prihoda na mejo obuvalo zamenjal. Takšna odločitev sodišča prve stopnje nikakor ni bila arbitrarna, kot očita vložnik zahteve, ampak je sodišče sledilo pričanju policista B.B. (na glavni obravnavi z dne 13.3.2007), ko je izpovedal, da je ob ustavitvi obsojenca na meji opazil, da velikost njegovih copat ne ustreza velikosti njegovih nog, saj so prsti kar silili ven.

11. Vložnik sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo glede obvestila Sektorja kriminalistične policije Republike Hrvaške z dne 19.1.2007, iz katerega naj bi izhajalo, da je Z.P. povedal, da si je obsojeni avtomobil sposodil v popoldanskih urah in je bil tako v času izvršitve kaznivega dejanja v Republiki Hrvaški. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je očitek neutemeljen, saj se je sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje Z.P. opredelilo tudi glede navedenega dopisa. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da je že pritožbeno sodišče ocenilo, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje Z.P., saj o samem kaznivem dejanju ne bi mogel povedati ničesar. Dejstvo, da je obdolženec P. klical na telefon popoldan (in ne, da si je takrat sposodil avto, kot navaja vložnik zahteve), namreč ne izključuje možnosti, da je bil obdolženec v RS že okrog 14.00 ure, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje. 12. Vložnik še neutemeljeno navaja, da sta obe sodišči napačno povzeli mnenji izvedencev dr. F.D. in dr. B., saj je Vrhovno sodišče po pregledu izvedenskih mnenj in zapisnikov o zaslišanju izvedencev (z dne 33.3.2007 in 14.6.2007) ugotovilo, da sta mnenji pravilno povzeti v sodbah obeh sodišč, zato očitana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

13. Nadaljnje navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče razbremenilne dokaze, ki jih je predlagal obsojenec, napačno presodilo, pa odražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, zato jih je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP zavrnilo. Tako vložnik ocenjuje, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da motiv, ki naj bi obsojenega vodil k dejanju sploh ni bistven; da se je sodišče napačno opredelilo do izpovedi E.K. glede njegovih težav; da je nezakonito zaključilo, da potrdila cestninske postaje ne potrjujejo, da je bil v V. ravno obsojeni; da je zmotno sprejelo izpovedbo oškodovanca kot prepričljivo in verodostojno, ne da bi se opredelilo o odločilnih dejstvih.

14. Vložnik sodišču prve stopnje očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da se ob tem, ko je zmotno sprejelo izpovedbo oškodovanca kot prepričljivo in verodostojno, ni opredelilo o odločilnih dejstvih. Kot odločilna dejstva navaja, da je imel obsojeni sivkaste lase, ob strani plešo, da ni bil večji od oškodovanca, kot je napačno povedal, in manjša odstopanja glede opisa jakne. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ugotovljena pomanjkljivost ni podana, saj se je sodišče jasno opredelilo, ko je v prvostopenjski sodbi (na 5. strani) navedlo, da je sledilo prepričljivi izpovedbi oškodovanca, kljub temu, da si ni povsem natančno zapomnil vrstnega reda ravnanja obdolženca z njim, velikosti in opisa obdolženca in njegovega vozila, saj se prav gotovo vseh podrobnosti ni mogel natančno spomniti glede na stresno situacijo. Na prepričljivost njegove izpovedbe pa kažejo tudi ostali izvedeni dokazi. Pri tem velja izpostaviti, da tudi v primeru, ko bi bila ugotovljena pomanjkljivost podana, ne bi predstavljala uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, kadar se sodišče v sodbi ne ukvarja s presojo okoliščin, ki predstavljajo odločilna dejstva, to je tista dejstva, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega ali procesnega prava v določeni kazenski zadevi. V konkretnem primeru navedena dejstva niso predstavljala odločilnih dejstev, ampak je šlo za indice. Vsi znaki kaznivega dejanja pa izhajajo iz opisa kaznivega dejanja, glede katerega ima sodba razloge (o tem je Vrhovno sodišče RS že sprejelo stališče v sodbi I Ips 65/2005).

15. Glede očitka, da se je sodišče oprlo na nezakonito prepoznavo in tako kršilo 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen. V prvostopenjski sodbi (na 4. strani) je sodišče navedlo, da nima pomislekov v izpoved oškodovanca, ki opiše, kako je prepoznal obdolženca in tudi potek prepoznave obdolženca na policiji. Pri tem je poudarilo, da zapisnik o prepoznavi osebe po fotografijah na red. št. 15 spisa v tem postopku ni bil uporabljen kot dokaz, temveč kot obvestilo, ki ga je oškodovanec dal policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP. Očitke, da navedena prepoznava ni bila opravljena v skladu s 35a členom Zakona o policiji, je zavrnilo že pritožbeno sodišče, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da v kolikor se vložnik ne strinja s takšno oceno sodišče druge stopnje izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v tem postopku ni dopustno. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi navedbo zahteve, da prepoznava pred sodiščem ni bila opravljena v skladu z 242. členom ZKP. Na glavni obravnavi se prepoznava ne opravlja v smislu 242. člena ZKP, temveč zaslišana priča le izjavi, ali je obdolženec oseba, ki je po njegovih zaznavah storilec (o tem je Vrhovno sodišče RS že sprejelo stališče v sodbi opr. št. I Ips 5/2006). Kot dokaz pa je tako sodišče štelo le izpoved oškodovanca, da je prepričan, da je obdolženi oseba, ki ga je videl pri svoji hiši po izvršenem kaznivem dejanju.

C.

16. Zatrjevane kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega Z.H. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. V skladu z 98a členom ZKP, ob smiselni uporabi 92. in 1. odst. 95. člena ZKP, je Vrhovno sodišče odločilo, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer na 1.000 EUR odmerjeno povprečnino. Višina povprečnine ustreza zahtevnosti zadeve in obsojenčevemu premoženjskemu stanju po podatkih v spisu.