Jedro

Zakonska ureditev izvršbe na izročitev določenih stvari ne predvideva nadaljevanja izvršbe s pretvorbo nedenarne terjatve v denarno z naložitvijo plačila vrednosti premičnin, temveč sodišču nalaga, da na predlog upnika izda sklep o ugotovitvi vrednosti premičnin, slednji pa predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik nato predlaga izvršbo za izterjavo denarne terjatve. Šele s tem predlogom lahko pride do prehoda v izvršbo za izterjavo denarne terjatve, kjer pa mora upnik za to predlagati ustrezna sredstva izvršbe, kot so opredeljena v drugem razdelku ZIZ.

Vrednost stvari se ne ugotavlja po stanju in cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja, saj bi ob upoštevanju zmanjševanja vrednosti določenih (nenadomestnih) stvari, ki upniku pripadajo po izvršilnem naslovu, taka ureditev dolžniku omogočala, da z zavlačevanjem postopka doseže zmanjšanje svoje obveznosti na škodo upnika. Izvršilno sodišče mora pri ugotavljanju vrednosti premičnin upoštevati položaj obeh strank in njuno aktivnost, ter pri oceni izhajati tudi iz načel povrnitve premoženjske škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani 1. točki izreka razveljavi, ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi In 548/2007 z dne 11. 10. 2007, nadaljevalo tako, da je dolžnik dolžan v roku osem dni plačati upniku vrednost stvari v znesku 34.425,17 EUR (8.249.648,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2003 do plačila (1. točka izreka), izvršbo na izročitev premičnih stvari pa je ustavilo (2. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga dolžnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo, s katero smiselno izpodbija njegovo 1. točko izreka, saj se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Navaja, da sodišče prav v ničemer ni upoštevalo, zakaj določene stvari pri dolžniku niso bile najdene. Dolžnik jih ni imel v svoji posesti v času izdaje sodbe, še manj ob vložitvi izvršbe in teh predmetov tudi ni odtujil, ampak sta z dolžnikom počitniško prikolico podarila sosedi, stroj za rezkanje, avtomatska žaga pa sta ostala na dvorišču skupne obratovalnice oziroma na zunanjem odprtem skladišču na Igu, dočim je bila strojna hidravlična žaga že ob izdaji sodbe uničena. Sodišče je naložilo toženi stranki vračilo predmetov, ki so bili že v posesti tožeče stranke – upnika. Dolžnik je bil tako že po pravnomočni sodbi zavezan k povrnitvi določenih predmetov, ki jih ni imel v posesti in z njimi niti v času vložitve tožbe niti v času pravnomočnosti sodbe, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo, ni razpolagal. Sklicuje se na podatke v spisu in pojasnjuje, kaj se je z določenimi posameznimi stvarmi zgodilo. Zatrjuje, da je iz teh razlogov sklep nezakonit. Meni, da upnik v postopku zlorablja svoje pravice, saj na eni strani odklanja, iz razlogov zastarelosti prevzem navojnih valjev, ki so natančno tisti, ki so predmet tožbenega zahtevka in te izvršbe, na drugi strani pa istočasno zahteva tehnološko zastarele stroje in počitniško prikolico. Sodišče prve stopnje bi moralo ob osnovnih načelih izvršilnega postopka upoštevati vsakokratne prostovoljne izvršitve. Kljub temu, da dolžnik v tem primeru želi izpolniti svoje obveznosti in je upniku že večkrat dostavil predmete izvršbe, s katerimi razpolaga, le-ta pa mu jih je vrnil, je sodišče nekritično sledilo želji upnika, da pridobi denarna sredstva namesto vtoževanih in v izvršbi zahtevanih predmetov. V tem delu je sodišče kršilo določbe ZIZ v obsegu izvršbe in v ničemer ni upoštevalo prostovoljne izpolnitve obveznosti s strani dolžnika v obsegu navojnih valjev. Sodišče kljub dosedanjim navedbam in razlogom o nedopustnosti izvršbe tudi ni ničesar odločilo o tem, ampak je le sledilo predlogu upnika o nadaljevanju izvršbe po 215. členu ZIZ. Dolžnik meni, da je že iz same sodbe jasno razvidno, da je bilo upniku dobro znano, da mu dolžnik navedenih predmetov ne bo mogel izročiti, saj niso bili v dolžnikovi posesti niti ob vložitvi tožbe. Zaradi navedenega je tudi predlog upnika po prvem odstavku 215. člena ZIZ z dne 16. 3. 2009 prepozen, saj mu je bilo znano že pred tem, da izvršitelj stvari, kot je počitniška prikolica in stroj za rezkanje ter dve žagi, ne bo našel pri njem. Sodišče je zmotno zaključilo, da je bil predlog podan pravočasno in pri tem poenostavljeno upoštevalo le obvestilo izvršitelja, kar pa ne odraža pravega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določbe zakona v delu, ki se nanaša na ocenitev vrednosti predmetov izvršbe, saj gre za obligatoren pogoj. Po sodni praksi se v takšnih primerih vrednost predmetov določi po stanju in cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja, sodišče prve stopnje pa ni niti imenovalo izvedenca, še manj pa ugotovilo pravo vrednost predmetov. Dolžnik podrejeno podaja tudi ugovor prenehanja teka obresti, saj obresti že presegajo glavnico, takšnega ugovora pa ni mogel podati prej, ker je bila vrednost stvari določena šele z napadenim sklepom. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pri tem je preizkus izpodbijanega sklepa omejilo na 1. točko izreka, ki jo dolžnik izpodbija.

5. V obravnavanem primeru je upnik po tem, ko je bil obveščen, da izvršitelj stvari pri dolžniku ni našel, 16. 3. 2009 (vloga na red. št. 31 spisa) sodišču predlagal cenitev premičnin po 215. členu ZIZ in naložitev vrednosti v plačilo dolžniku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je dolžnik po izvršilnem naslovu prost obveznosti izročitve premičnin, če upniku plača njihovo protivrednost v višini 34.425,17 EUR (prej po upnikovem predlogu z dne 16. 3. 2009 8.192.131,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2003 dalje, je upnik sodišču predlagal, naj navedeni znesek upošteva kot vrednost cenjenih premičnin.

6. Sodišče prve stopnje je predlogu upnika ugodilo na način, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. V obrazložitvi je pojasnilo, da dolžnik svoje obveznosti izročitve predmetov ni izpolnil, niti ni bila mogoča prisilna realizacija obveznosti, zato je sodišče na upnikov predlog njegovo nedenarno terjatev na podlagi določb 215. člena ZIZ pretvorilo v denarno terjatev, izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve pa ustavilo, ker ni mogoča. 7. Skladno z določbo prvega odstavka 215. člena ZIZ sodišče v primeru, če stvari, ki jih je dolžnik po izvršilnem naslovu dolžan izročiti upniku, niso najdene ne pri dolžniku ne pri kom drugem, na predlog upnika oceni njihovo vrednost in s sklepom odloči, da mora dolžnik v določenem roku izplačati to vrednost upniku. Na podlagi tega sklepa lahko upnik predlaga izvršbo (drugi odstavek 215. člena ZIZ). Predlog za cenitev vrednosti premičnin mora upnik podati v osmih dneh od dneva, ko je bil obveščen, da stvari niso bile najdene, sicer sodišče izvršbo ustavi (tretji in četrti odstavek 215. člena ZIZ).

8. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedene določbe 215. člena ZIZ ni uporabilo pravilno. Zakonska ureditev namreč ne predvideva nadaljevanja izvršbe s pretvorbo nedenarne terjatve v denarno z naložitvijo plačila vrednosti premičnin, temveč sodišču nalaga, da na predlog upnika izda sklep o ugotovitvi vrednosti premičnin (prvi odstavek 215. člena ZIZ), slednji pa predstavlja izvršilni naslov,(1) na podlagi katerega lahko upnik nato predlaga izvršbo za izterjavo denarne terjatve (drugi odstavek 215. člena ZIZ). Šele s tem predlogom lahko pride do prehoda v izvršbo za izterjavo denarne terjatve, kjer pa mora upnik za to predlagati ustrezna sredstva izvršbe,(2) kot so opredeljena v drugem razdelku ZIZ. Takega predloga za izvršbo upnik v predmetni zadevi (še) ni podal, za nadaljevanje izvršbe na način, kot je razviden iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage v zakonu.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi upnikovega predloga lahko odločilo le o vrednosti premičnin, ki jih je dolžnik dolžan po izvršilnem naslovu izročiti upniku. O pravočasnosti upnikovega predloga se je višje sodišče že izreklo v sklepu I Ip 696/2011 z dne 11. 5. 2011, na katerega se v tem delu zato v celoti sklicuje in ga sprejema v svojo obrazložitev, dolžnikove nasprotne pritožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene. Prav tako dolžnik ne more uspeti z izpodbijanjem izvršilnega naslova z zatrjevanjem, da predmetov že v času vložitve tožbe in v času pravnomočnosti sodbe ni imel v posesti in z njimi ni razpolagal. Upnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, na slednjega pa je izvršilno sodišče skladno z načelom formalne legalitete vezano in ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (17. člen ZIZ).

10. Utemeljeno pa pritožba opozarja na nepravilnost samega postopka ugotavljanja vrednosti premičnin. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je bila vrednost premičnin že ugotovljena v postopku izdaje izvršilnega naslova in da bi zato ponovno odločati o tem pomenilo odločanje o stvari, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Z izvršilnim naslovom je bila pravnomočno določena fakultativna obveznost plačila protivrednosti stvari, ki dolžniku omogoča, da se z njeno prostovoljno izpolnitvijo izogne izročitvi premičnin, ni pa bila s tem obenem pravnomočno ugotovljena vrednost stvari, kot jo mora dolžnik skladno z določbami ZIZ povrniti upniku. V predmetnem izvršilnem postopku lahko upnik skladno z navedenim izvršilnim naslovom terja od dolžnika le izročitev premičnin (ne pa tudi plačila njihove protivrednosti, saj ne gre za alternativno obveznost), zato je treba v primeru, ko premičnine pri dolžniku ali nekom drugem niso najdene, postopati po 215. členu ZIZ. Le-ta sodišču nalaga, da na upnikov predlog oceni vrednost stvari, zato je izvršilno sodišče tisto, ki mora to storiti, in pri tem bodisi pojasniti, zakaj je vrednost, navedena v izvršilnem naslovu, ustrezna, in je zato upniku sledilo, bodisi samo oceniti vrednost stvari in pri tem v primeru, ko s potrebnim strokovnim znanjem samo ne razpolaga, vrednost ugotavljati z izvedencem.(3) Vrednost stvari se po presoji višjega sodišča ne ugotavlja po stanju in cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja, kot to zmotno uveljavlja dolžnik, saj bi ob upoštevanju zmanjševanja vrednosti določenih (nenadomestnih) stvari, ki upniku pripadajo po izvršilnem naslovu, taka ureditev dolžniku omogočala, da z zavlačevanjem postopka doseže zmanjšanje svoje obveznosti na škodo upnika. To bi nasprotovalo temeljnim načelom izvršilnega postopka, ki je v prisilni izterjavi upnikove terjatve. Po mnenju višjega sodišča mora zato izvršilno sodišče pri ugotavljanju vrednosti premičnin upoštevati položaj obeh strank in njuno aktivnost, ter pri oceni izhajati tudi iz načel povrnitve premoženjske škode (primerjaj 168. člen Obligacijskega zakonika).(4) Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, temveč je izhajalo iz zmotne ugotovitve, da je vrednost stvari že pravnomočno ugotovljena, je izpodbijana odločitev napačna.

11. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in sklep v izpodbijani 1. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP in 355. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. V ponovljenem postopku ugotavljanja vrednosti premičnin naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega o vrednosti premičnin ponovno odloči skladno z določbami 215. člena ZIZ.

13. Odločitev o priglašenih stroških pritožbe je višje sodišče pridržalo za odločitev o končni odločbi na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

(1) Starovič, B., Komentar zakona o izvršilnem postopku (zakonodavstvo, teorija, praksa), II. prerađeno in dopunjeno izdanje, „Pravo“ doo, Novi Sad, 1991, str. 536. (2) Prav tam.

(3) Primerjaj, sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 959/1999 z dne 3. 11. 1999. (4) Tako tudi, Starovič, B., Komentar zakona o izvršilnem postopku (zakonodavstvo, teorija, praksa), II. prerađeno in dopunjeno izdanje, „Pravo“ doo, Novi Sad, 1991, str. 535.