Jedro

Pri odločanju je bila pravilno uporabljena določba 2. odst. 145. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. SRS, št. 17/78 - 58/93), po kateri mora v primeru, če vrnitev zaplenjenega premoženja stvarno ali pravno ni več mogoča, povrniti dejansko vrednost tega premoženja družbeno politična skupnost, ki je premoženje prevzela. Občina K. svojih revizijskih navedb o nadaljnjem razpolaganju z zaplenjenim premoženjem tudi na ravni republike ni precizirala, sicer pa tako razpolaganje spričo navedene zakonske določbe za odločitev o zadevi ne bi bilo bistveno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se pok. F.K. vrne zaplenjeno premoženje. Del zaplenjenih nepremičnin se vrne v naravi. Glede nepremičnin parc. št. 490, 527, 533, 575, 598/2, 616, 617, 635/2, 964, 1301, 1302, 1303, 1306, 1342, 1343 in glede zaplenjenih pritiklin in premičnin je ugotovilo, da vrnitev v naravi ni možna, da se vračilo opravi v obliki odškodnine in da je za plačilo odškodnine zavezana Občina K. Pritožbo prve nasprotne udeleženke Občine K. proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženka Občina K. je vložila proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sklepa sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da se je v času, ko je bilo premoženje zaplenjeno, o uporabi tega premoženja in o njegovem razpolaganju odločalo izključno na ravni države. Najnižji oblastveni organi so morali ukrepati izključno po direktivah centralizirane oblasti in dejansko niso imeli nobenih pooblastil za samostojno razpolaganje. Razen tega po podatkih zemljiške knjige z nepremičninami niso razpolagali samo upravni organi na nivoju občine, ampak tudi upravni organi na ravni republike in okraja. Končno še navaja, da je Občina K. s 1.1.1995 postala samoupravna lokalna skupnost, ki ne more biti naslednik obveznosti družbenopolitične skupnosti. Za plačilo odškodnine bi morala biti zavezana le Republika Slovenija.

Revizija je bila vročena predlagatelju, ki odgovora ni vložil, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je bilo v sklepu o zaplembi Okrajnega sodišča v K. z dne 22.2.1950 določeno, da se zaplenjeno premoženje prenese v državno last kot splošno ljudsko premoženje in izroči v upravo Okrajnemu ljudskemu odboru v K. Nesporno je pravni naslednik Okrajnega ljudskega odbora v K. Občina K. Tudi historični zemljiškoknjižni izpiski potrjujejo, da je bilo premoženje prevzeto s strani takratnega Okraja K. in kasneja Občine K. Glede na navedene ugotovitve je pravilna odločitev obeh sodišč, da mora plačati odškodnino Občina K. Pri tem je pravilno uporabljena določba 2. odst. 145. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. SRS, št. 17/78 - 58/93), po kateri mora v primeru, če vrnitev zaplenjenega premoženja stvarno ali pravno ni več mogoča, povrniti dejansko vrednost tega premoženja družbeno politična skupnost, ki je premoženje prevzela. Občina K. svojih revizijskih navedb o nadaljnjem razpolaganju z zaplenjenim premoženjem tudi na ravni republike ni precizirala, sicer pa tako razpolaganje spričo navedene zakonske določbe za odločitev o zadevi ne bi bilo bistveno.

Na pravilnost odločitve sodišč prve in druge stopnje tudi ne more vplivati uveljavitev Zakona o lokalni samoupravi (Ur.l. RS, št. 72/93), na katerega se šele v reviziji sklicuje Občina K. Zakon o financiranju občin (Ur.l. RS, št. 80/94) v 29. čl. posebej omenja obveznosti občin zaradi odškodnin po sodnih sklepih v zvezi z Zakonom o denacionalizaciji in Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).