Jedro

ZIKS izhaja zgolj iz dejstva, da je bilo premoženje prevzeto v upravljanje. Obveznost prevzemnika po 145. členu ZIKS ni odvisna od tega ali je bil v prevzem prisiljen ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se del premoženja, ki je bilo zaplenjeno na podlagi 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij vrne v naravi, za preostali del pa je nasprotna udeleženka dolžna plačati odškodnino v znesku 31,698,111,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (v izreku o odškodnini).

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo nasprotna udeleženka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je bilo sporno premoženje zaplenjeno v korist države, nato predano Okrožni upravi narodne imovine, šele po vsem tem pa dodeljeno OLO, ki je bil predhodnik sedanjega zavezanca (občine). Zavezanec se ne spušča v utemeljenost zahtevka, vendar pa meni, da vračanje ni stvar samo občine, ker je morala prevzeti premoženje, ki ga je odvzel povsem drug organ. Meni, da je dolžna vrniti le tisto, kar je možno vrniti v naravi, odškodnino pa bi moral plačati organ, ki je premoženje zaplenil, oz. njegov naslednik. To pa je bržkone država Slovenija. Trdi še, da bodo upravičenci s takšnim pravnim naslovom, kakršen je izpodbijani sklep, pridobili le izvršilni naslov, ne bodo pa mogli doseči izvršbe.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in predlagajoči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta predlogu predlagajoče stranke ugodili.

Nasprotna stranka v reviziji zatrjuje, da je bilo sporno premoženje zaplenjeno v prid države, nato izročeno Okrožni upravi narodne imovine, šele po tem pa dodeljeno v upravljanje OLO. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ta trditev revizijska novota. Revident sicer v reviziji zatrjuje, da je ta ugovor uveljavljal že ves čas postopka, vendar iz spisovnih podatkov to ne izhaja. Nasprotna udeleženka je namreč že na naroku 30.11.1992 navedla, da občina zahtevek po temelju priznava in se tudi strinja s plačilom odškodnine, kakršno bo določilo sodišče (l.št. 11 spisa). Sodišče prve stopnje je zato upravičeno štelo, da je pasivna legitimacija v tem postopku nesporna. Tudi v pritožbenem postopku nasprotna udeleženka takšnega ugovora ni uveljavljala. V pritožbi je zatrjevala le to, da občinski proračun ne zadošča za plačilo odškodnine ter predlagala prekinitev postopka do takrat, ko bo Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče o uporabi 145. člena ZIKS.

Po 387. členu ZPP smejo stranke navajati nova dejstva in dokaze le tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kdo je premoženje na podlagi zaplembene odločbe dejansko prevzel v upravo, je dejansko vprašanje. Če to ni sporno, ga sodišče ni dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti.

Sicer pa revident v nadaljevanju revizije priznava, da je premoženje prevzel prednik današnje občine. Revident smiselno uveljavlja soodgovornost republike s trditvijo, da je pravni prednik občine moral prevzeti zaplenjeno premoženje in da bi smel biti obsojen le na vrnitev tistega, kar je še mogoče vrniti v naravi. Kolikor gre v tem delu za ugovor materialnega prava, revizijsko sodišče ugotavlja, da ZIKS izhaja zgolj iz dejstva, da je bilo premoženje prevzeto v upravljanje. Obveznost prevzemnika po 145. členu ZIKS ni odvisna od tega ali je bil v prevzem prisiljen ali ne. Trditev, da bi bila nasprotna udeleženka lahko zavezana le za vrnitev v naravi, pa je v direktnem nasprotju z 2. odstavkom 145. člena ZIKS. Ta določba se nanaša samo na primere, ko vrnitev premoženja v naravi pravno ali dejansko ni mogoča. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker nasprotna udeleženka z revizijo ni uspela, predlagajoča stranka pa ni priglasila stroškov revizijskega odgovora, je izrek o stroških revizijskega postopka odpadel.