Jedro

Pritožbeno sodišče popolnoma soglaša s prvostopenjskim, da tožnica zahtevka po višini ni obrazložila v zadostni meri, da ga bilo mogoče preizkusiti. V prvi vlogi, v kateri mora tožnik v sporu majhne vrednosti navesti vsa relevantna dejstva in dokaze (451. člen ZPP), je navedla le, da dobavlja toploto na določeno odjemno mesto, številke računov in skupni znesek domnevnega dolga toženca, ki se izterjuje tudi v drugih postopkih. O pritožbeno omenjenih fiksnih stroških, obračunski moči, količini dobavljene toplote ali ceni niti besedice. Tudi v drugi vlogi, v kateri obširno navaja o sporazumu, delilnikih itd., tožnica sicer posplošeno omeni obračunsko moč (ne pove, koliko znaša), deleže (zopet ne pove, kolikšen je), fiksne stroške in vzdrževanje merilnika, vendar ne pove, koliko ti stroški znašajo (v odstotku ali absolutnem znesku). Skratka, tožnica ni podala nobenih trditev o tem, kaj sploh sestavlja vtoževane račune in zakaj. Zato je jasno, da višini toženka konkretizirano ni mogla ugovarjati – ker ni bilo tožničinih trditev, katerim bi lahko oporekala. Glede na povedano je tožba nesklepčna in jo je treba zavrniti.

Toženec mora imeti vselej možnost, da pravilnost obračuna preizkusi in mu po potrebi ugovarja, česar pa ne more storiti, dokler tožnica na trditveni ravni ključa delitve ne pojasni. Tožnica bi zato morala konkretizirano pojasniti ne le, kdo in kako je ključ delitve sprejel, temveč tudi, kako je ta ključ sestavljen oziroma kako deluje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožnica vtožuje plačilo za dobavljeno toplotno energijo v poslovni prostor toženca. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in med drugim navaja, da ne drži, da bi bil neveljaven sporazum, s katerim je pooblaščenec etažnih lastnikov sporočal deleže, ki odpadejo na posamezne etažne lastnike. Upravnik ima že na podlagi 118. člena Stvarnopravnega zakonika pooblastilo, da zastopa etažne lastnike glede delitve obratovalnih stroškov in glede izvajanja sklepov etažnih lastnikov. Sklicuje se tudi na določbe Obligacijskega zakonika o zastopanju in o prekoračitvi pooblastila. Ugovor toženke, da ključ delitve ni pravilen, se v tej pravdi ne sme upoštevati, saj je bil ključ določen v sporazumu. Glede ključa delitve je podala vse ustrezne navedbe. Ugovor toženke, da se obračuna ne da preizkusiti, je pavšalen. Toženka ni ugovarjala ne fiksnim stroškom ne obračunski moči, količini dobavljene toplote ali ceni.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani spor je spor majhne vrednosti, v katerem veljajo posebna pravila postopka, med drugim tudi omejenost pritožbenih razlogov (primerjaj 458. člen Zakona o pravdnem postopku1); sodbo, izdano v postopkih v sporu majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo kot nesklepčnega iz dveh razlogov: neizkazanosti sporazuma o delitvi stroškov toplotne energije in neobrazloženosti višine zahtevka. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu je eno najbolj temeljnih načel pravdnega postopka: vsaka stranka mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek (7. in 212. člen ZPP), torej postaviti ustrezne trditve, iz katerih je mogoče zanesljivo ugotoviti, kaj vtožuje in zakaj meni, da ji to pripada. Dokler tožnik tega ne pojasni, toženec ne ve, kaj se od njega sploh zahteva in se ne more ustrezno braniti. Utrjeno stališče sodne prakse je, da dokazi (npr. listine) manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti.

7. Pritožbeno sodišče popolnoma soglaša s prvostopenjskim, da tožnica zahtevka po višini ni obrazložila v zadostni meri, da ga bilo mogoče preizkusiti. V prvi vlogi z dne 21. 4. 2021, v kateri mora tožnik v sporu majhne vrednosti navesti vsa relevantna dejstva in dokaze (451. člen ZPP), je navedla le, da dobavlja toploto na določeno odjemno mesto, številke računov in skupni znesek domnevnega dolga toženca, ki se izterjuje tudi v drugih postopkih. O pritožbeno omenjenih fiksnih stroških, obračunski moči, količini dobavljene toplote ali ceni niti besedice. Tudi v drugi vlogi z dne 7. 9. 2021, v kateri obširno navaja o sporazumu, delilnikih itd., tožnica sicer posplošeno omeni obračunsko moč (ne pove, koliko znaša), deleže (zopet ne pove, kolikšen je), fiksne stroške in vzdrževanje merilnika, vendar ne pove, koliko ti stroški znašajo (v odstotku ali absolutnem znesku). Skratka, tožnica ni podala nobenih trditev o tem, kaj sploh sestavlja vtoževane račune in zakaj. Zato je jasno, da višini toženka konkretizirano ni mogla ugovarjati – ker ni bilo tožničinih trditev, katerim bi lahko oporekala.

8. Glede na zgoraj povedano je tožba nesklepčna in jo je treba zavrniti. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na sporazume, delilnike, pristojnosti upravnika, pravila o zastopanju in na odločbi VSRS II Ips 77/2011 ter III Ips 6/2016, saj nič od tega ne odvezuje tožnice njenega osnovnega procesnega bremena, da na trditveni ravni pojasni svoj zahtevek do te mere, da ga bo mogoče preizkusiti. Četudi bi držalo, da je bil sporazum o delitvi stroškov veljavno sklenjen (pritožbeno sodišče se v to vprašanje ne spušča, saj zaradi neobrazloženosti zahtevka po višini ni relevantno), bi morala tožnica svojo terjatev vseeno utemeljiti na trditveni ravni tudi po višini. Enako velja za obširne pritožbene navedbe o ključih delitve: četudi bi bil (ali je bil) ključ delitve veljavno in za etažne lastnike zavezujoče sprejet, ima toženec v pravdi vselej pravico, da ugovarja njegovi pravilnosti ali veljavnosti; to je odraz ustavno varovane pravice do izjave v postopku. Teoretično je možno, da bi bil pri izračunu vtoževanega zneska ključ (namerno ali po pomoti) narobe uporabljen; toženec mora imeti vselej možnost, da pravilnost obračuna preizkusi in mu po potrebi ugovarja, česar pa ne more storiti, dokler tožnica na trditveni ravni ključa delitve ne pojasni. Tožnica bi zato morala konkretizirano pojasniti ne le, kdo in kako je ključ delitve sprejel, temveč tudi, kako je ta ključ sestavljen oziroma kako deluje.

9. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Ker je tožnica s pritožbo propadla, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.