Jedro

Račun, ki je bil v izvršilnem postopku priznan kot verodostojna listina, ima v pravdi ravno tako dokazno moč kot ostali dokazi in ga sodišče ocenjuje skupaj z njimi po načelu proste presoje dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki neplačani del računa za tiskanje vabil v višini 3.235,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Sklicevala se je na pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da račun, ki je bil podlaga za vložitev izvršilnega predloga, ni bil osporavan, ampak je tožena stranka ugovarjala svojo pasivno legitimacijo. Če je bil račun v izvršilnem postopku priznan kot verodostojna listina, mu v pravdi potem ni več mogoče odreči dokaznega pomena. Po mnenju pritožbe je nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listine. Tožena stranka je prevzela obveznosti temeljne organizacije kooperantov, ki je šla v likvidacijo, zato je bil račun poslan njej in je tožbeni zahtevek torej materialnopravno utemeljen. Zato predlaga spremembo napadene sodbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Trditev, postavljena v pritožbi, da je tožena stranka odgovorna za plačilo vtoževane terjatve zato, ker je prevzela obveznost temeljne organizacije kooperantov, ki je šla v likvidacijo, predstavlja novo dejstvo. Obravnavani spor pa je spor majhne vrednosti (primerjaj 1. odst. 502. čl. ZPP), v katerem pa pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni moč uveljaviti (primerjaj 1. odst. 467. čl. ZPP). Tega dejstva torej pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Med razlogi sodbe o vsebini listin v spisu in samimi listinami ni nobenega nasprotja. Sodišče prve stopnje tudi ni odreklo dokazne ocene računu, ki je bil v izvršilnem postopku priznan kot verodostojna listina, pač pa ga je ocenilo po načelu proste presoje dokazov (8. čl. ZPP), kot vsak drug dokaz. Pri tem je zlasti pomembno, da ga je ocenilo v zvezi z drugimi dokazi in pravilno ugotovilo, da sam račun še ne daje zanesljive podlage za ugotovitev terjatve tožeče stranke.

Po ugotovitvi, da med pravdnima strankama ni nastalo zatrjevano pogodbeno razmerje, je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je na podlagi določbe 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi tožeča stranka sama svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.