Jedro

Formalni status samostojnega novinarja in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta, saj tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih novinarjev. Zato ni ovir, da samostojni novinar, ki je vpisan v razvid samostojnih novinarjev, ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR pa ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je bil tožnik od 7. 5. 2006 v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto novinar specialist I. ter mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo od 7. 5. 2006 dalje, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, in tožniku obračuna in izplača plače, ki bi jih prejemal na delovnem mestu novinar specialist I (plača z indeksnim razmerjem 3,20), za čas, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, pa razliko med obračunano plačo in plačo, ki je bila obračunana pri drugem delodajalcu. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku izplača vse ostale prejemke oziroma razlike v prejemkih, v kolikor jih tožnik še ni prejel. Kar je zahteval tožnik s tožbenim zahtevkom več ali drugače (ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2003 dalje) je sodišče zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Ugotovilo je, da so izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, saj je tožnik 5. 6. 2006 na toženo stranko naslovil zahtevo za varstvo pravic, in sicer za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker tožena stranka o zahtevi ni odločila, je glede na drugi odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) pravočasno vložil tožbo in z njo zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delovno mesto specializiranega novinarja, kasneje je zahtevek konkretiziral z opredelitvijo, da gre za delovno mesto novinarja specialista I z indeksnim razmerjem 3,20. Pogoje za sklenitev delovnega razmerja je presojalo glede na določbe 4. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN, Ur. l. RS, št. 31/91 in nadaljnji) in ob dejstvu, da je tožnik imel končano le srednjo stopnjo strokovne izobrazbe, ugotovilo, da je pogoje po takrat veljavnem 5. členu KPPP izpolnil šele 7. 5. 2006, ko je delo novinarja poklicno opravljal 5 let. Zato mu je od tega dne priznalo delovno razmerje, kljub temu, da je pri toženi stranki delal od maja 2001 dalje na podlagi študentskih napotnic, pogodb o naročilu avtorskega dela in kasneje pogodb o novinarskem delu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati le razliko med obračunano plačo novinarja specialista I in plačilom za delo, ki ga je tožnik prejemal, ko je delal pri toženi stranki na podlagi civilno pravnih pogodb. Poseglo je tudi v odločitev o stroških postopka, sicer pa je pritožbo zavrnilo, saj se je strinjalo zaključki sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dopis z dne 5. 6. 2006 predstavlja ustrezno zahtevo za varstvo pravic po prvem odstavku 204. člena ZDR, kar pomeni da je bila izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo glede ugotovitve, da so izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, saj iz dopisa z dne 5. 5. 2006 izhaja, da je primarni interes tožnika in ostalih sopodpisnikov dogovor o morebitni bodoči sklenitvi delovnega razmerja pri toženi stranki. Skupinski dopis petih oseb na osebo, ki ni pooblaščena za sklepanje pogodb o zaposlitvi v smislu 18. člena ZDR, ne more predstavljati zahteve za varstvo pravic v smislu 204. člena ZDR. Nadaljnje meni, da prepoved opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, v kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja, ne pride v poštev v primeru, ko ena stranka vstopa v določeno pravno razmerje kot nosilec samostojne dejavnosti oziroma kot registrirani nosilec samostojnega poklica. Tožnik je začel opravljati delo na podlagi pogodbe o novinarskem delu šele po vpisu v razvid samostojnih novinarjev pri ministrstvu za kulturo dne 11. 1. 2005. Do tedaj ni imel pogojev niti za pridobitev tega statusa in dela novinarja poklicno sploh ni opravljal. Tolmačenje, da se delo v primeru, ko obstajajo elementi delovnega razmerja, ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava (oz. enostavnega izstavljanja faktur) tudi, ko v pravno razmerje zaradi opravljanja storitev vstopa nosilec samostojnega poklica, povzroča pravno negotovost v vsakem pogodbenem razmerju, v katerega vstopajo ne le samostojni novinarji, temveč tudi poklicni športniki, samostojni kulturni delavci in odvetniki. Pogoji za opravljanje dela na delovnem mestu se predpišejo za vsako delovno mesto posebej. Do tedaj pa ni imel pogojev za pridobitev tega statusa, zato je napačen zaključek, da je začel poklicno opravljati novinarsko delo že 7 . 5. 2001. Sodišči sta napačno uporabili 5. člen KPPN, ker sta menili, da je z dnem 7. 5. 2006 moč šteti, da je tožnik izpolnil pogoj glede strokovne izobrazbe. Sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik usposobljen za delo s PC (AVID) in za montažo prispevkov oziroma ali ima zahtevane izkušnje glede na akt o sistematizaciji. Pritožbeno sodišče je v zvezi s predmetnimi očitki zavzelo stališče, da gre za nedovoljene pritožbene novoto, čeprav gre za uporabo materialnega prava in sicer 20 člena ZDR v povezavi z 4. členom. Tožena stranka meni, da se 11. člen ZDR lahko tolmači le na način, da v kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja in oseba izpolnjuje vse zahtevane pogoje za opravljanje dela, se lahko uporabi domneva iz 16. člena ZDR in se lahko v skladu s 15. členom ZDR zahteva izročitev (in nikakor sklenitev) pisne pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče po mnenju tožene stranke v zvezi s pritožbenimi očitki o (ne)izpolnjevanju vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta iz splošnega akta tožene stranke, napačno uporabilo materialno pravo, najmanj 20. člen ZDR.

4. Revizija je bila v skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Tožena stranka uvodoma navaja, da revizijo vlaga tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v nadaljevanju revizije ne obrazloži katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana v izpodbijani sodbi. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik od 7. 5. 2001 delal v okviru informativnega programa R. S.. Delo je opravljal na podlagi napotnic za študentsko delo, pogodb o naročilu avtorskega dela in pogodb o novinarskem delu. Opravljal je enaka novinarska dela kot redno zaposleni novinarji pri toženi stranki, in sicer pripravljal in bral novice, vodil glavne informativne oddaje, pripravljal prispevke za te oddaje, itd. Delo je opravlja vsak dan, tudi v izmenah, po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pri čemer je delal na isti način kot redno zaposleni, v istem času in v istih prostorih. Njegovo delo se tudi po vsebini ni razlikovalo od dela redno zaposlenih novinarjev. Delo je opravljal za plačilo, v organizirani delovni proces se je vključil prostovoljno in s toženo stranko tudi želel skleniti delovno razmerje, saj je toženo stranko za sklenitev delovnega razmerja ustno zaprosil vsako leto pred podpisom civilno pravne pogodbe.

10. Revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da je bilo z dopisom z dne 5. 6. 2006 zadoščeno zahtevi za varstvo pravic po prvem odstavku 204. člena ZDR, ki določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svoje obveznosti izpolni. Povsem nepomembno je, da so zahtevo poleg tožnika podpisali še drugi delavci v podobnem položaju kot tožnik. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje je iz vsebine dopisa razvidno, da gre za zahtevo za uveljavljanje pravic. Glede na navedeno ne more biti uspešno revizijsko prizadevanje, da tožena stranka navedenega dopisa ni štela kot zahteve za varstvo pravic, temveč, da je šlo le za izraženo želo in pripravljenost tožnika, da bi s toženo stranko še naprej sodeloval, itd. Zaradi neprimerljivosti je tudi neuspešno revizijsko sklicevanje na judikat VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008.(1)

11. V skladu s prvim odstavkom 21. člena Zakona o medijih (ZMed, Ur. l. RS, št. 35/2001 in nadaljnji) je novinar oseba, ki se ukvarja z zbiranjem, obdelavo, oblikovanjem ali razvrščanjem informacij za objavo prek medijev in je zaposlena pri izdajatelju, ali pa samostojno kot poklic opravlja novinarsko dejavnost (samostojni novinar). Status samostojnega novinarja se pridobi z vpisom v razvid samostojnih novinarjev pri pristojnem ministrstvu, po predhodnem mnenju registrirane strokovne organizacije novinarjev. O vpisu v razvid odloči pristojni minister (prvi odstavek 22. ZMed). Podrobnejši postopek in merila za pridobitev statusa samostojnega novinarja in pogoji za vpis v razvid samostojnih novinarjev so določeni v Uredbi o postopku in podrobnejših merilih za pridobitev statusa samostojnega novinarja in za vodenje razvida kot javne knjige (Ur. l. RS, št. 105/2001, v nadaljevanju Uredba). Oba pravna predpisa med drugim določata, da se v razvid lahko vpiše, kdor opravlja novinarsko dejavnost kot edini ali glavni poklic.(2) Tožena stranka zato zmotno navaja, da tožnik do vpisa v razvid ni imel pogojev niti za pridobitev statusa samostojnega novinarja in dela novinarja sploh ni poklicno opravljal. Ravno obratno. Ker je tožnik novinarsko dejavnost opravljal kot edini ali glavni poklic, je bil lahko vpisan v razvid. Sicer pa to za odločitev ni pomembno. Obstoj delovnega razmerja bi lahko v vsakem primeru uveljavljal, za presojo o obstoju delovnega razmerja pa samo po sebi ni pomembno, ali je bil in kdaj je bil vpisan v razvid samostojnih novinarjev.

12. Revizijsko sodišče poudarja, da se formalni status samostojnega novinarja in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta, saj tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih novinarjev.(3) Zato ni ovir, da samostojni novinar, ki je vpisan v razvid samostojnih novinarjev, ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR pa ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja cel domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDR je namreč prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom ZDR, razen v primerih, ki jih določa zakon. Avtonomija strank glede na navedeno določbo torej ni neomejena. Vsebinsko se citirana določba navezuje na 16. člen ZDR, ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. Gre za zakonsko presumpcijo, pri kateri stranki v primeru spora ni potrebno dokazovati domnevanega pravnega dejstva - obstoja delovnega razmerja, temveč le t. i. domnevno bazo - elemente delovnega razmerja.

13. Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca), razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev takšnega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organizirani delovni proces delodajalca, kar pomeni da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu. Kriteriji za razlikovanje, ali gre za podjemno ali delovno razmerje, morajo biti čim bolj objektivni.

14. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (npr. sklepa VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008 in VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007), da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, zlasti pomembno poudariti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktno oblast delodajalca), saj se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti. Delavec ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Poleg tega lahko na obstoj delovnega razmerja kažejo tudi drugi indici npr. objava prostega delovnega mesta, zagotavljanje orodij in drugih pripomočkov za delo s strani druge stranke ter dejstvo, da se delo opravlja v okviru določenega delovnega časa, v delovnih prostorih, ki jih določi druga pogodbena stranka, itd. Elemente delovnega razmerja je treba ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej. Zato je povsem zgrešena splošna primerjava tožene stranke med delom tožnika in delom poklicnih športnikov, odvetnikov in samostojnih kulturnih delavcev.

15. Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja, da je treba poleg elementov delovnega razmerja, dokazovati tudi izpolnjevanje pogojev za delovno razmerje na delovnem mestu v organiziranem procesu delodajalca. Vendar je tožnik izpolnjevanje teh pogojev dokazal. V kolikor bi tožena stranka menila drugače, bi morala v postopku zatrjevati, da za takšno delo ni usposobljen in da ne izpolnjuje ostalih pogojev za zasedbo delovnega mesta iz splošnega akta tožene stranke, vendar tega v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni trdila, zato je sodišče druge stopnje glede tovrstnih pritožbenih navedb pravilno ugotovilo prekluzijo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ob ugotovitvi, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ugodili tožnikovemu zahtevku na ugotovitev, da je od 7. 5. 2006 v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki na delovnem mestu novinar specialist I z vsemi pravicami in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Pravna podlaga za takšno odločitev je podana v 11. členu ZDR, v povezavi s 4. in 20. členom ZDR.

17. Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Primerjaj tudi sodbo in sklep VII Ips 250/2009 z dne 17. 11. 2009. Op. št. (2): Primerjaj drugo alinejo drugega odstavka 22. člena ZMed in 2. alinejo 4.člena Uredbe.

Op. št. (3): Vprašanje kolizije statusa študenta v visokošolskem študiju in delavca v delovnem razmerju je sodišče obravnavalo v zadevi VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007.