Jedro

Mednarodna litispendenca ni procesna ovira za začetek nove pravde pred slovenskim sodiščem. Ob pogojih iz 88. člena ZMZPP sodišče Republike Slovenije na zahtevo stranke prekine postopek, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v isti zadevi in med istima strankama. To seveda pomeni, da ni nobene ovire, da tečeta oba postopka hkrati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje1 je s sklepom zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi, s katero je bila toženki prepovedana odtujitev ali obremenitev nepremičnin ID znak 0000 90 in 0000 91 z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

2.V pravočasni pritožbi toženca uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP) in predlagata spremembo sklepa, da se sklep spremeni in se predlog za zavarovanje z začasno odredbo zavrne.

Navajata, da se začasna odredba glasi na toženko, tožba pa je vložena zoper toženca in toženko. Tožbeni zahtevek in predlog za zavarovanje nista enaka, upnik pa bi lahko predlagal le zavarovanje terjatve, ki jo bo uveljavljal v pravdi. Predlagana začasna odredba ne varuje nobenega zahtevka iz tožbe, saj je usmerjena le zoper toženko, ki ji prepoveduje odtujitev oz. obremenitev nepremičnin. Nasprotno je tožbeni zahtevek uperjen proti obema in se nanaša na ničnost oz. neučinkovanje pogodbe. Pritožba navaja, da je tožnik v pravdi uveljavljal nedenarno terjatev, zato je odveč razpravljanje o obstoju pogojev za začasno odredbo, ki služi zavarovanju denarne terjatve. Ugotovitvenega zahtevka ni mogoče zavarovati z začasno odredbo. Varstvo premoženjske škode ne more biti varovano z regulacijsko začasno odredbo, s katero bi prisilili toženo stranko k nadaljnjemu izpolnjevanju njenih pogodbenih obveznosti.

Sodišče se je postavilo na stališče, da terjatev obstaja, ker se pred sodiščem v Avstraliji vodi postopek za plačilo 6.629.605,46 EUR, a je spregledalo, da toženec zahtevka ni pripoznal, kar pomeni, da terjatev ni ugotovljena. Dejstvo, da se vodi postopek, še ne pomeni obstoja terjatve. O tem bi lahko govorili, če bi bila izdana kaka sodna odločba, a tožeča stranka zatrjuje le obstoj postopka, kar ni sporno. Poleg tega je toženec zoper tožečo stranko vložil nasprotno tožbo za plačilo 38.000.000 AUD. Zato toženca menita, da upnikova terjatev ni izkazana niti z verjetnostjo.

Nadalje pritožba opozarja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj omejitev razpolaganja s predmetnimi nepremičninami pomeni le neznaten poseg oz. da toženki ne bo povzročena škoda. Gre namreč za poseg v ustavno varovano zasebno lastnino. Da bi lahko govorili o neznatni škodi, bi moral upnik to posebej utemeljiti s konkretnimi okoliščinami, česar pa ni storil.

Pritožba vztraja pri ugovoru litispendence, saj se v postopku v Avstraliji ugovarja, da terjatev sploh ne obstoji, pred tukajšnjim sodiščem pa se je zavarovala taka negotova terjatev, kar je po mnenju tožencev preuranjeno. Litispendenca je podana tudi zato, ker na sodišču v Avstraliji teče pravda za pridobitev pooblastila, da lahko tožeča stranka v imenu toženca podpiše kakršenkoli dokument za zavarovanje predmetnih nepremičnin. Sodišče bi moralo predlog za zavarovanje zavreči, saj mora tožeča stranka, preden zahteva vknjižbo hipoteke, pridobiti toženčevo izjavo, da ima pooblastilo. Zahtevek v Avstraliji se glasi na toženca, predmetni pa na toženca in toženko, ne pa zgolj na toženko, zato je podana tudi subjektivna identiteta tožbenih zahtevkov.

Čeprav tožeča stranka še nima pooblastila, da lahko v imenu toženca podpiše kakršenkoli dokument za zavarovanje nepremičnine A. 42 (to pooblastilo zahteva v pravdi v Avstraliji), je sodišče vseeno izdalo začasno odredbo. Šele, če bi tožeča stranka uspela z zahtevkom v Avstraliji, bi imela podlago za predmetni postopek, saj se toženec s podpisom posojilne pogodbe oz. sporazumom o odlogu plačila ni zavezal ustanoviti hipoteke na predmetnih nepremičninah, ampak je pristal, da jo bo lahko ustanovil upnik, če bo to potrebno. S sporazumom se torej hipoteke niso ustanavljale.

3.Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ugovor litispendence ni utemeljen, saj mednarodna litispendenca ni procesna ovira za začetek nove pravde pred slovenskim sodiščem. Ob pogojih iz 88. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu3 (v nadaljevanju: ZMZPP) sodišče Republike Slovenije na zahtevo stranke prekine postopek, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v isti zadevi in med istima strankama. To seveda pomeni, da ni nobene ovire, da tečeta oba postopka hkrati.

6.Sicer pa je treba pojasniti, da bi v Avstraliji uveljavljani zahtevek kazal na pogodbeno zavarovanje - nekaj podobnega ustanovitvi pogodbene zastavne pravice, ko torej dolžnik sam soglaša, da se za zavarovanje upnikove terjatve na njegovi nepremičnini ustanovi zastavna pravica. To bi se dalo sklepati iz opisanega zahtevka, ki ga tožeča stranka uveljavlja v Avstraliji. Zavarovanje z začasno odredbo, obravnavano v tej pravdi, pa je prisilna oblika zavarovanja, za katero, če so izpolnjeni pogoji iz 270. člena ZIZ, upnik ne potrebuje nobenega pooblastila ali soglasja dolžnika.

7.Pritožbeno sodišče nima pomislekov zoper začasno odredbo, ki se glasi (le) na toženko. Edino njej, ki je lastnica nepremičnin, se lahko prepove razpolaganje, nihče drug (tudi toženec ne) z njimi ne more razpolagati.

8.Glede verjetnega obstoja terjatve ima sodišče prav, saj se za verjetnost terjatve ne zahteva, da bi bila že izdana kakšna sodba o obstoju terjatve, ampak za verjetnost zadošča že zgolj obstoj zapadle terjatve. To pa vložena tožba v Avstraliji dokazuje. Tudi uveljavljanje nasprotne tožbe ne vpliva na verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke - dokazuje le verjeten obstoj terjatve tožencev proti tožeči stranki.

9.Pritožba omenja tudi varstvo premoženjske škode, vendar predmet te pravde ni varstvo premoženjske škode.

10.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da v pravdi ne uveljavlja in ne zahteva zavarovanja z začasno odredbo za ugotovitveni zahtevek, ampak uveljavlja oblikovalni zahtevek. Sicer pa sodna praksa dopušča zavarovanje z (ureditveno) začasno odredbo tudi za oblikovalne in ugotovitvene zahtevke.4

11.Prav tako je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno navedla, da dovoljena začasna odredba ni ureditvena, ampak prepovedna. Sodišče zavarovanja ni dovolilo po tretjem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ker bi ugotovilo, da bo toženka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo, ampak je ugotovilo obstoj nevarnosti, da bo v primeru, da ne bi bilo začasne odredbe, otežena ali onemogočena uveljavitev terjatve. V zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam iz 15. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih v izogib nepotrebnemu ponavljanju ne povzema v svojo obrazložitev.5

12.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, ko bo znan tudi končen uspeh pravdnih strank.

-------------------------------

1V nadaljevanju: sodišče.

2Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

3Uradni list RS, št. 56/1999, s spremembami.

4VSRS Sklep II Ips 105/2008.

5V zvezi s tem prim. tudi VSL Sklep I Cp 1213/2018.

Zveza: