Jedro

Kaj obsega zaščitena kmetija, je odvisno od stanja v vsakem konkretnem primeru. Tožnik je ves čas postopka dokazoval, da sporna nepremičnina zaradi spremenjenih okoliščin ne sestavlja več gospodarske celote z njegovo zaščiteno kmetijo ter da zaradi težke dostopnosti s stroji ne rabi več za redno kmetijsko proizvodnjo. Poudaril je, da je navedeno zemljišče oddaljeno od njegovih zemljišč ter da ga obdajajo zemljišča drugih lastnikov, zaradi česar je dostop do njega s stroji nemogoč ter da je njegova obdelava nerentabilna. Odločitev toženke, da navedeno zemljišče sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko dejavnost samo zato, ker je v tožnikovi lasti in gre za vinograd, na katerem ima tožnik vpisan GERK, ne da bi ugotavljala objektivno zmožnost za kmetijsko dejavnost na njej, je zato preuranjena.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Nova Gorica št. 330-895/2013/8 z dne 13. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da tožnikove nepremičnine parc. št. 969/3, 1252/3 in 1256/4, vse k.o. A., parc. št. 59 k.o. B., parc. št. 910 k.o. C., parc. št. 1080/2, 1080/3, 1096/1, 1096/2 in 1233/1, vse k.o. D., parc. št. 1010, 1050/1, 1050/2, 1089, 1148, 1149, 1167, 117, 118, 119, 1191, 120/2, 1209, 1210, 1231, 264, 64/4, 778, 781, 782, 783, 915, 919, 949, 988, 991, 995 in 996/2 vse k.o. E., sestavljajo zaščiteno kmetijo. Z 2. točko izreka je odločila, da se za navedene nepremičnine v zemljiški knjigi vpiše zaznamba zaščitene kmetije po dokončnosti te odločbe. Zaznambo zaščitene kmetije pri parcelah 969/3, 1252/3 in 1256/4, vse k.o. A., parc. št. 59 k.o. B., parc. št. 910 k.o. C., parc. št. 1080/2, 1080/3, 1096/1, 1096/2 in 1233/1 vse k.o. D. ter parc. št. 1010, 1050/1, 1050/2, 1089, 1148, 1149, 1167, 117, 118, 119, 1191, 120/2, 1209, 1210, 1231, 264, 64/4, 778, 781, 782, 783, 915, 919, 949, 988, 991, 995 in 996/2 vse k.o. E. pa sodišče v skladu s 3. točko izreka izbriše po uradni dolžnosti. S 4. točko izreka je odločila, da se ne ugodi tožnikovemu predlogu za izločitev parc. št. 1167 k.o. E. iz zaščitene kmetije. Odločila je še, da s to odločbo preneha veljati odločba upravnega organa z dne 20. 8. 2010 (5. točka izreka) in ugotovila, da posebnih stroškov ni bilo (6. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na podlagi 4. in 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur. l. RS, št. 30/2013, ZDKG-A), po uradni dolžnosti začela postopek preveritve zaščitene kmetije tožnikovi lasti. Ob vpogledu v uradne evidence je ugotovila, da je tožnik lastnik nepremičnin, navedenih v 1. točki izreka in da zaščitena kmetija obsega 8.7993 ha primerljivih kmetijskih površin. Na podlagi navedenega ugotavlja, da kmetija v tožnikovi lasti izpolnjuje pogoje iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZDKG). Glede tožnikovega predloga za izločitev parc. št. 1167 k.o. E. toženka ugotavlja, da gre za parcelo v izmeri 2277 m2, ki je po dejanski rabi vinograd in kmetijsko zemljišče in ima bonitetno točko 50. Leži na območju Goriških Brd, kot tudi večina tožnikovih kmetijskih zemljišč. Iz uradne evidence RKG je razvidno, da ima tožnik na tej parceli vrisan GERK (vinograd), kar pomeni, da zemljišče obdeluje. Toženka zato zaključuje, da sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko dejavnost. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Sklicuje se na prvi odstavek 22. člena ZDKG in ugotavlja, da je zemljišče parc. št. 1167 k.o. E. v izmeri 2277 m2 kmetijsko zemljišče, z boniteto 50, zato se ne more izvzeti iz zaščitene kmetije, ker bi bila gospodarska sposobnost kmetije znatno prizadeta. Meni, da so bili v tej zadevi podani razlogi in pogoji za skrajšani postopek po 2. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v letu 2012 na zemljiščih s parc. št. 119 in 120/2, obe k.o. E. uredil vinograd z ledinskim imenom F., ki še ni zaveden v podatkih katastra. Gre za enoten kompleks, ki se rateza na površini 2,4088 ha, na katerem je posadil 9525 trsov. V letu 2014 pa jih bo posadil še 7100, za leto 2015 pa načrtuje posaditev še nadaljnjih 1,5 ha površine. Tako bo celoten vinograd na parcelah 119 in 120/2 obsegal 5,70 ha. Te površine še niso vnesene v GERK, ker gre za novograjene vinograde, ki jih toženka še nima v svojih evidencah. Parcela št. 1167 v primerjavi z na novo urejenimi 2,4088 ha novih površin vinogradov predstavlja zanemarljivo površino, poleg tega je njena obdelava nerentabilna, ker so stroški previsoki. Podatki o novih zasaditvah izhajajo iz izvedeniškega mnenja, v katerem so tudi fotografije novega nasada, iz zemljiškoknjižnih izpiskov pa izhaja tudi podatek o lastništvu. Poleg tega ima tožnik še 1,5 ha zemljišč v zakupu. Navaja, da je parcela 1167 v naravi vinograd, star 15 let. Zemljišče se nahaja v pobočju, vinograd pa je v terasah. Tožnik vsa svoja zemljišča obdeluje strojno, glede konkretnega zemljišča pa ima s strojno obdelavo težave, saj z določenimi stroji, kot je strojni jahač, ni primerne dostopne poti v vinograd oziroma je dostop s strojem nemogoč. Tožnik je zaradi lege, oblike in posledično načina obdelave omejen pri njegovi obdelavi, obdelovanje te površine pa je zanj nerentabilno. To je ugotovil tudi izvedenec G.G., ki si je ogledal vinograd. Ugotovil je, da je majhen in slabše dostopen ter predstavlja 1,3 % vinogradniških površin. Sklicuje se na namen ZDKG.

Tožnik poudarja, da pozna vrednost svoje zemlje in njen pomen ter njeno vlogo, saj z njo gospodari že več generacij. Za uspešen razvoj kmetije se mora kmet prilagajati razvoju kmetijstva, slediti novostim v obdelavi, uporabljati kmetijske stroje in naprave, ki omogočajo znižanje stroškov ter olajšujejo način obdelave. V kmetijstvu se način obdelave spreminja, narekuje ga potreba po znižanju stroškov, optimizacija kmetijske površine, kar se kaže v združevanju kmetijskih površin. Uspešen in napreden kmet, usmerjen v razvoj svoje kmetije, se izogiba razpršenemu lastništvu zemljišč in stremi k povečanju površin in k združevanju površin zaradi lažje in cenejše obdelave. Meni, da bi morala toženka za vsak primer individualno preveriti, kakšen pomen in posledice ima izločitev posamezne parcele iz obsega zaščitene kmetije, kakšen je vpliv izločitve na delovanje le te in ali je z izločitvijo prizadet gospodarski potencial kmetije. Prav slednjo varujejo zakonska določila ZDKG in Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Sodišču predlaga, naj po izvedbi ustne obravnave, zaslišanju tožnika in imenovanju izvedenca kmetijske stroke odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

V zadevi sporna odločitev prvostopnega upravnega organa, da se zavrne tožnikova zahteva za izločitev nepremičnine parc. št. 1167 k.o. E. iz zaščitene kmetije in da tudi navedena nepremičnina sodi v zaščiteno kmetijo.

Prvi odstavek 2. člena ZDKG določa, da je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnost, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Po prvem odstavku 3. člena ZDKZ zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in kar rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezano dejavnost. To so lahko stvari in pravice, ki jih ZDKG našteva v drugem odstavku 3. člena.

Kaj vse obsega taka enota (zaščitena kmetija), pa je odvisno od stanja v vsakem konkretnem primeru.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka svojo odločitev uprla na lastništvo in obseg primerljive kmetijske površine, zavrnitev zahteve za izločitev nepremičnine parc. št. 1167 k.o. E. iz zaščitene kmetije pa je utemeljila na ugotovitvi, da sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko dejavnost. Ugotovila je, da gre za zemljišče v izmeri 2277 m2, ki je po dejanski rabi vinograd in kmetijsko zemljišče in ima bonitetno točko 50, da leži v območju Goriških Brd, kot tudi večina kmetijskih zemljišč v tožnikovi lasti in da ima tožnik na tem zemljišču vpisan GERK, kar pomeni, da zemljišče obdeluje.

Zgolj navedene ugotovitve pa po presoji sodišča še ne zadoščajo za izkazanost pogoja, da nepremičnina sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gospodarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Cilj, zaradi katerega je bil sprejet ZDKG, je po zakonodajnem gradivu (Poročevalec DZ, št. 50 z dne 24. 11. 1995) v uresničevanju gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine na kmetijskih zemljiščih. Uresničevanje ekonomske funkcije se s tem zakonom zagotavlja tako, da je preprečena drobitev srednje velike kmetije, kar pomeni, da se ohrani kmetijsko-gozdarska gospodarska celota, ki zagotavlja smotrno gospodarjenje in konkurenčno sposobnost njenega lastnika na trgu s kmetijskimi proizvodi. Predpisana je struktura glede lastništva (lastnina ene osebe ali solastnina najbližjih sorodnikov) in glede zemljišč, katerih proizvodni potencial je izražen preko katastrske kulture in obsega, naj bi po oceni zakonodajalca zagotavljala enotnost kmetije oziroma gospodarjenja na kmetiji. V zakonodajnem gradivu je tudi navedeno, da se zaščita kmetije ne ocenjuje na podlagi trenutne oblike gospodarjenja, ampak objektivne zmožnosti za kmetijsko in gozdno gospodarstvo.

Utemeljitev toženke, da navedeno zemljišče sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko dejavnost samo zato, ker je v tožnikovi lasti in gre za vinograd, na katerem ima tožnik vpisan GERK, ne da bi ugotavljala objektivno zmožnost za kmetijsko dejavnost na njej, zato ni pravilna.

Iz izpodbijane odločbe, upravnih spisov in tožbe je razvidno, da je tožnik ves čas postopka navaja in dokazuje, da navedena nepremičnina zaradi spremenjenih okoliščin (nove zasaditve vinograda na zemljiščih parc. št. 119 in 120/2 k.o. E.) ne sestavlja več gospodarske celote z njegovo zaščiteno kmetijo (v zvezi s temi navedbami je predložil tudi izvedensko mnenje) ter da zaradi težke dostopnosti s stroji ne rabi več za redno kmetijsko proizvodnjo. Poudaril je, da je navedeno zemljišče oddaljeno od njegovih zemljišč ter da ga obdajajo zemljišča drugih lastnikov, zaradi česar je dostop do njega s stroji nemogoč ter da je njegova obdelava nerentabilna. S temi ugovori tožnik smiselno uveljavlja, da na navedeni nepremičnini nima objektivne zmožnosti za kmetijsko in gozdno dejavnost oziroma je ta otežena in ne zagotavlja smotrnega gospodarjenja in konkurenčne sposobnosti njenega lastnika na trgu s kmetijskimi proizvodi. Glede na navedeno pa je prav to kriterij za ocenjevanje zaščite kmetije. Do teh ugovorov se toženka ni opredelila.

Ker gre po presoji sodišča za ugovore, ki bi lahko vplivali na ugotavljanje pogoja iz prvega odstavka 3. člena ZDKZ, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar bi lahko vplivalo na napačno uporabo materialnega prava. Šele ko bo popolno in pravilno ugotovljeno, ali predmetna nepremičnina predstavlja takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije, bo mogoče glede navedene nepremičnine ugotoviti izpolnjevanje pogojev iz 2. člena ZDKG. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa bo mogoča šele po tem, ko bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi ugotovitvenega postopka, tudi z zaslišanjem strank, po potrebi z ogledom na kraju samem ter s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljene nepravilnosti odpraviti.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).