Jedro

Predmet razpisa je štipendiranje slovenskih državljanov za študij na tujih izobraževalnih institucijah za določeno raven izobraževanja in na določenem področju s ciljem pridobiti javno veljavno spričevalo. Iz mnenja, na katerega se sklicuje drugostopenjski upravni organ in drugih listin v spisu, ne nazadnje pa tudi iz neprerekanega dejstva, da so bile diplome navedene izobraževalne institucije in navedenega programa s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v Republiki Sloveniji že priznane, ne izhaja, da izobraževalna ustanova, na kateri študira tožnik in njegov študijski program tega namena ne bi izpolnila, ne glede na to, ali institucija, preko katere izvaja program akreditirana izobraževalna institucija, pogoj akreditacije izpolnjuje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. 11010-72/2010-5 z dne 10. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR, povečanih za 20%, kolikor znaša DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za pridobitev štipendije za magistrski študij po programu Master of Advanced International Studies na Diplomatische Akademie Wien/University, Dunaj, Avstrija. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil vlogo na javni razpis štipendij za študij slovenskih državljanov v tujini za leto 2010 (Ur. l. RS, št. 40/2010, v nadaljevanju Javni razpis). Pri preverjanju izpolnjevanja pogojev iz druge in tretje alineje 3. točke Javnega razpisa, torej ali bo študij tožnika potekal v okviru javno veljavnega (akreditiranega) študijskega programa v javno veljavni (akreditirani) tuji izobraževalni instituciji in bo tožnik na študiju pridobil formalno javno veljavno raven izobrazbe, za katero bo prejel javno veljavno spričevalo, je oddelek za priznavanje izobraževanja pri Ministrstvu RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo v dopisu z dne 3. septembra 2010 podal mnenje, da navedena tuja izobraževalna institucija ni javno veljavna (akreditirana), prav tako ni javno veljaven (akreditiran) program in tako tožnik ne bo pridobil javno veljavne ravni izobrazbe. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski organ vlogo tožnika zavrnil. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je Direktorat za visoko šolstvo Ministrstva RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dne 30. 9. 2010 ponovno podal informacijo o akreditiranosti tožnikove izobraževalne ustanove in izobraževalnega programa. Iz navedenega dopisa je razvidno, da institucija Diplomatische Akademie po podatkih navedenega ministrstva ni akreditirana izobraževalna ustanova, vendar pa v sodelovanju z akreditirano institucijo Wien/University izvaja študijski program Master of Advanced International Studies, ki se na podlagi Zakona o diplomatski akademiji uvršča med študijske programe, po zaključku katerih si kandidat pridobi bolonjsko stopnjo izobraževanja. Nadalje navaja, da se predmetno izobraževanje kot magistrski študijski program uvršča na drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja v državi izvora. Drugostopenjski organ na podlagi navedenega mnenja ugotavlja, da študijski program tožnika ni akreditiran študijski program in ne poteka na javno veljavni (akreditirani) tuji izobraževalni instituciji, kot to določa pogoj v drugi alineji 3. točke Javnega razpisa.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, in v tožbi navaja, da je nerazumljivo stališče toženke, ko navaja, da izobraževalna institucija ni akreditirana izobraževalna ustanova, hkrati pa navede, da si kandidat po zaključku tega programa pridobi bolonjsko stopnjo izobrazbe. Tako Republika Slovenija, kot Republika Avstrija sta namreč podpisnici Bolonjske deklaracije med katere temeljna načela sodi tudi uveljavljanje mobilnosti študentov in priznavanje študijskih programov v državah EU, ki se izvajajo v skladu s to deklaracijo. Z izpodbijano odločitvijo je onemogočeno enakopravno obravnavanje vseh študentov članov EU in državljanov podpisnic Bolonjske deklaracije. Hkrati je kršena tudi Lizbonska konvencija. Kršena pa je tudi pravica do izobraževanja iz 57. člena Ustave RS in enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, kar podrobneje pojasni. Kot izhaja iz overjenega prevoda Univerze na Dunaju, je magister mednarodnih študij uradni avstrijski magistrski naziv, ki ga skupno podeljujeta Univerza na Dunaju in Diplomatska akademija na Dunaju. Prav tako je ta program potrjen univerzitetni program na Dunaju v skladu s 56. členom Zakona o univerzah in je naziv magister mednarodnih študij uradni naziv v smislu avstrijskega bolonjskega procesa. Prilaga tudi overjen prevod Uradnega lista Republike Avstrije, iz katerega je razvidno, da je Diplomatska akademija in program magister mednarodnih študij zakonsko priznan študijski program v okviru izobraževanja v skladu z Bolonjsko deklaracijo, s katerim se pridobi tudi ustrezno število kreditnih točk. Odločitev toženke je še toliko bolj nerazumljiva, ker je Ministrstvo RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo že nostrificiralo diplomo Diplomatske akademije v odločbah z dne 27. marca 2009 in 1. junija 2009. S tem, ko je odločba v nasprotju sama s sabo, je storjena bistvena kršitev postopku. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz mnenj Ministrstva RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo mogoče sklepati, da bi bilo za izpolnjevanje pogojev iz druge alineje 3. točke Javnega razpisa potrebno, da bi bil akreditiran tako program, kot tudi obe instituciji, ki ga izvajata, in ne le ena izmed njih. V zvezi s tožbenimi ugovori, da je Ministrstvo RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo že nostrificiralo diplome Diplomatske akademije, toženka navaja, da je postopek preverjanja akreditiranosti programov in institucij v tujini drugačen od postopka priznanja izobraževanja, ki se izvaja v skladu z Zakonom o priznavanju in vrednotenjem izobraževanja. Akreditacija je postopek, s katerim posamezna država vrednoti kvaliteto določene visokošolske institucije in jo s tem formalno prizna kot ustrezajočo določenim, predhodno s strani države postavljenim minimalnim kriterijem in standardom in jo torej formalno prizna kot del lastnega javno veljavnega izobraževanja. Potrebno pa je upoštevati, da informacije o akreditiranosti tujih visokošolskih ustanov in študijskih programov niso zagotovilo, da bo zaključeno izobraževanje vlagateljev tudi priznano v Republiki Sloveniji v postopku priznavanja izobraževanja. Priznavanje izobraževanja je povsem individualen postopek. Pojasnjuje še, da ni preverjala izpolnjevanja drugih pogojev in meril iz javnega razpisa. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke.

Tožba je utemeljena.

Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendiranje je v skladu s Poslovnim in finančnim načrtom za leto 2010 Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendiranje, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na 82. redni seji dne 13. maja 2010, ter Splošnimi pogoji poslovanja Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendiranje (v nadaljevanju Splošni pogoji) objavil javni razpis štipendij za študij slovenskih državljanov v tujini za leto 2010. Predmet javnega razpisa je bil štipendiranje slovenskih državljanov za študij na tujih izobraževalnih institucijah za posamezno raven izobraževanja in pridobitev javno veljavnega spričevala, in sicer za dodiplomski ali podiplomski študij na področju naravoslovja, tehnike ali medicine in podiplomski študij na področju družboslovja ali humanistike.

V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil pravočasno vlogo na javni razpis za pridobitev štipendije za dvoletni magistrski študij po programu Master od Advanced International Studies na Diplomatische Akademie WIEN / University, Dunaj, Avstrija, od študijskega leta 2010/2011 dalje, v katerem bo vpisan v 1. letnik študija. Sporna pa je zakonitost odločitve toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz druge in tretje alineje 3. točke javnega razpisa, in sicer, da študij, na katerega je vpisan, poteka v okviru javno veljavnega (akreditiranega) študijskega programa na javno veljavni (akreditirani) tuji izobraževalni inštituciji in da bo na tem študiju pridobil formalno javno veljavno raven izobrazbe, za katero bo prejel javno veljavno spričevalo.

Odločba prvostopenjskega upravnega organa temelji na ugotovitvi, da tožnik navedenih pogojev ne izpolnjuje, saj iz mnenja Ministrstva RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dne 3. 9. 2010 izhaja, da navedena tuja izobraževalna institucija ni javno veljavna (akreditirana) tuja izobraževalna institucija, prav tako ni javno veljaven (akreditiran) študijski program in tako tožnik ne bo pridobil javno veljavne ravni izobrazbe. Odločba drugostopenjskega upravnega organa pa temelji na mnenju istega organa z dne 30. 9. 2010, iz katerega je razvidno, da navedena institucija po njegovih podatkih ni akreditirana izobraževalna ustanova, vendar v sodelovanju z akreditirano institucijo Wien University izvaja program Master of Advanced International Studies, ki se na podlagi Zakona o Diplomatski akademiji uvršča med študijske programe, po zaključku katerih si kandidat pridobi bolonjsko stopnjo izobraževanja in da se predmetno izobraževanje kot magistrski študij uvršča na drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja v državi izvora. Na podlagi tega mnenja drugostopenjski organ zaključi, da študijski program tožnika ni akreditiran študijski program in ne poteka na javno veljavni (akreditirani) tuji izobraževalni instituciji, kot to določa pogoj iz druge alineje 3. točke javnega razpisa.

Po 11. členu Splošnih pogojev poslovanja Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije se za postopek dodelitve sredstev sklada in drugih sredstev, kot jih določajo ti splošni pogoji poslovanja, uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Po prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obrazložitev odločbe obsega med drugim tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Sodišče mora ugoditi tožbi že zaradi tega, ker niti prvostopenjski akt, niti drugostopenjski akt nimata zadostne obrazložitve. Prvostopenjski akt svojo odločitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz druge in tretje alineje 3. točke Javnega razpisa, opira zgolj na mnenje Ministrstva RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dne 3. 9. 2010, svojih razlogov za odločitev pa ne navede. Ne glede na to, da je v obravnavani zadevi prvostopenjski upravni organ glede izpolnjevanja navedenih pogojev javnega razpisa pridobil mnenje ministrstva, iz katerega naj bi izhajalo, da navedena tuja izobraževalna institucija ni javno veljavna (akreditirana), prav tako ni javno veljaven (akreditiran) program, to še ne pomeni, da mu odločbe ni treba obrazložiti tudi s svojimi razlogi. To velja toliko bolj, glede na to, da upravni organ na mnenje drugega organa ni vezan. S tem, ko toženka v izpodbijani odločbi svojih razlogov za odločitev ni navedla, je ni mogoče preizkusiti, tožniku pa je odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Prav tako je tudi drugostopenjski upravni organ svojo odločitev, s katero je potrdil ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz druge alineje 3. točke Javnega razpisa, utemeljil zgolj s sklicevanjem na mnenje Ministrstva RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dne 30. 9. 2010. Iz njega naj bi izhajalo, da Diplomatische Akademie ni akreditirana izobraževalna ustanova, vendar v sodelovanju z akreditirano institucijo Wien University izvaja študijski program Master od Advanced International Studies, ki se na podlagi Zakona o diplomatski akademiji uvršča med študijske programe, po zaključku katerih si kandidat pridobi bolonjsko stopnjo izobraževanja. Razlogov, odločilnih za ugotovitev, na kateri izpodbijana odločba temelji, tudi v odločbi drugostopenjskega organa ni navedenih. Iz mnenja, na katerega se sklicuje drugostopenjski organ, pa ti po presoji sodišča neposredno tudi ne izhajajo, temveč celo kažejo na razloge za drugačno odločitev, kot jo je potrdil drugostopenjski upravni organ, kar bi lahko pomenilo celo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Sodišče dodaja še, da razlogov za odločitev v obrazložitvi odločbe pa tudi ne morejo nadomestiti navedbe toženke v odgovoru na tožbo, tudi če bi bile prepričljive, kar pa po presoji sodišča niso. Poleg tega je drugostopenjski upravni organ odločitev uprl na dokaz, pridobljen v postopku pritožbe, glede katerega pa iz odločbe ni razvidno, da se je imel tožnik možnost z njim seznaniti.

Glede na navedbe toženke v odgovoru na tožbo pa sodišče še pripominja, da je iz javnega razpisa razvidno, da je predmet razpisa štipendiranje slovenskih državljanov za študij na tujih izobraževalnih institucijah za določeno raven izobraževanja in na določenem področju s ciljem pridobiti javno veljavno spričevalo. Iz mnenja, na katerega se sklicuje drugostopenjski upravni organ in drugih listin v spisu, ne nazadnje pa tudi iz neprerekanega dejstva, da so bile diplome navedene izobraževalne institucije in navedenega programa s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v Republiki Sloveniji že priznane, ne izhaja, da izobraževalna ustanova, na kateri študira tožnik in njegov študijski program tega namena ne bi izpolnila, ne glede na to, ali institucija, preko katere izvaja program akreditirana izobraževalna institucija, pogoj akreditacije izpolnjuje. Ker se toženka do teh okoliščin ni opredelila, njena odločitev tudi v tem pogledu ostaja neobrazložena.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku je toženka vezana na stališče sodišča, ki se tiče postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).