Jedro

Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče je že presodilo, da če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 8.10.2008 je bil obdolženi M.L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu je bila izrečena kazen sedem mesecev zapora in naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29.5.2009 pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 23.11.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču je predlagal, da izda sodbo v smislu prvega odstavka 426. člena ZKP ter da odloči o odlogu oziroma prekinitvi izvršitve kazni zapora. V zahtevi navaja, da se obsojenec ne strinja z navedbami sodišča, da prisotnost alkohola v krvi oškodovanke ni vplivala na nesrečo in na njeno sposobnost za varno vožnjo in da tudi ni vplivala na neposredno vzročno zvezo med obsojencu očitanimi kršitvami ZVCP in nastalo nesrečo; da se glede vzročne zveze postavlja vprašanje povzročitelja prometne nesreče ter kdo od obeh udeležencev je kritičnega dne dejansko zapeljal skozi rdečo luč, zaradi česar je prišlo do trčenja vozil. Ker pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do k pritožbi priložene skice kraja prometne nesreče, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je kršilo obsojenčevo pravico iz 22. člena Ustave v zvezi z navedbami o posledicah in sposobnostih za vožnjo pri manjši koncentraciji alkohola v krvi, ki se nanašajo na primerjavo s kazensko zadevo Okrajnega sodišča v Mariboru K 154/2004. V kazenski zadevi K 154/2004 je izvedenec K.M. glede vpliva alkohola pod vrednostjo 0,5 promile na sposobnost za vožnjo povedal, da tudi manjša koncentracija alkohola v krvi v določeni meri zmanjšuje voznikove sposobnosti za varno vožnjo. Zato je obsojenec predlagal izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotovil stopnjo alkohola v krvi voznice. Ker je sodišče zavrnilo ta dokazni predlog, je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Če bi se ugotovilo, da je kritičnega dne v rdečo luč zapeljala oškodovanka, to pomeni, da ravnanje obsojenca ni v pravno pomembni vzročni zvezi ter da posledice ni mogoče povezati z nobenim od prekrškov in je nastanek posledice rezultat naključja ali pa krivdnega ravnanja oškodovanke ter ostane vožnja pod vplivom alkohola zgolj na nivoju prekrška.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 4.12.2009, navaja, da zahteva ni utemeljena. Vsa zatrjevanja v zahtevi so v sferi dejanskega stanja, ki ga ni mogoče uveljavljati kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena ter se je obsojenec o odgovoru pisno izjavil dne 21.12.2009, vlogi pa priložil tudi (svojo) skico prometne nesreče s pripombami.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravna relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove verodostojnosti; - da je Vrhovno sodišče v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist že v sodbi I Ips 263/2001 z dne 30.10.2003 presodilo, da je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo; - da je Vrhovno sodišče že v svoji sodbi I Ips 203/96 z dne 26.8.1998 presodilo, da če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje.

B-2.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotovil stopnjo alkohola v krvi voznice M.B. in glede na ugotovljeno alkoholiziranost njeno sposobnost za varno vožnjo, kar je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

6. Sodišče prve stopnje je predlog obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke zavrnilo, ker je glede na vse zbrane dokaze ocenilo, da je ta nepotreben za razjasnitev dejanskega stanja ter svojo odločitev v razlogih sodbe tudi obrazložilo (stran 4. in 5. sodbe). Opirajoč se na alkoholimetrično analizo oškodovankine krvi, iz katere je razvidno, da je analiza vzorca krvi pokazala vrednosti etilnega alkohola po PK postopku 1: 0,51 g/kg in 0,53 g/kg in po PK postopku 2: 0,51 g/kg in 0,52 g/kg, je sodišče zaključilo, da ni dvoma, da je imela oškodovanka v krvi prisotnost alkohola, vendar pa po presoji sodišča dejanska vrednost alkohola v krvi oškodovanke in oškodovankina sposobnost za varno vožnjo v konkretni zadevi ni bila bistvena, ker je bil izključni razlog za obravnavano prometno nesrečo dejstvo, da je obsojenec (tudi zaradi svoje alkoholiziranosti, ko je imel v času nezgode v krvi najmanj 1,92 g/kg oziroma največ 2,07 g/kg alkohola) zapeljal v križišče pri rdeči luči na semaforju in posledično temu v križišču trčil v vozilo oškodovanke, ki je v križišče zapeljala pravilno pri zeleni luči na semaforju. Minimalna prisotnost alkohola v krvi oškodovanke po oceni sodišča ni imela vpliva na nezgodo in tudi ni vplivala na neposredno vzročno zvezo med obsojencu očitanimi kršitvami Zakona o varnosti cestnega prometa (kršitev 1. točke tretjega odstavka 106. člena in drugega odstavka 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa) in nastalo prometno nesrečo ter njenimi posledicami. Sodišče druge stopnje je zaključke sodišča prve stopnje ocenilo kot logične in dokazno podprte in v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovljeno pritožbeno navedbo o kršitvi pravice do obrambe zavrnilo (stran 2. do 3. sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi v skladu z merili (navedenimi v 4. točki B-1.) utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, ker je ocenilo, da glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje izvedba predlaganega dokaza ni potrebna in takšno svojo odločitev v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, pri tem pa sodišče ugotavlja, da vložnik v zahtevi niti ne obrazlaga, kako naj bi zavrnitev tega dokaznega predloga vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

7. Navedbe zagovornika v zahtevi, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do trditev izvedenca cestnoprometne stroke, da na tehničen način ni mogoče ugotoviti, pri kateri luči je kateri od obeh udeležencev zapeljal v križišče in do k pritožbi priložene skice kraja prometne nesreče, s katero obsojenec zatrjuje in dokazuje, da takšno stanje v križišču pred trčenjem, kot ga je navajala oškodovanka, ni moglo obstajati, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve 395. člena ZKP.

8. Sodišče druge stopnje je skladno z določbo 395. člena ZKP dolžno presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. Sodišče druge stopnje se je v svoji odločbi (prvi odstavek na 4. strani) opredelilo tudi glede pritožbenih navedb, da je bila oškodovanka tista, ki je zapeljala v križišče, ko je zanjo na semaforju gorela zelena luč in jih obrazloženo zavrnilo. Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti o kršitvi določbe prvega odstavka 395. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje.

9. Težišče navedb v zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem sprejeli v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje. Predvsem glede ugotovitve, kdo je povzročil prometno nesrečo ter nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča, da je v križišče pri rdeči luči zapeljal obsojenec, kar je bil (ob ugotovljeni obsojenčevi absolutni nesposobnosti za varno vožnjo zaradi alkoholiziranosti) tudi vzrok za prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ, zagovor obsojenca, da je v križišče zapeljal ob zeleni luči, obrazloženo zavrnilo opirajoč se na izpovedbe oškodovank M.B. in M.D. ter prič A.S. in B.O. in izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke (stran 3. do 4. sodbe sodišča prve stopnje). Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožb obsojenca in zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 4. sodbe). Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti le ponavlja zagovor obsojenca, katerega sta v povezavi z drugimi dokazi skladno z načelom proste presoje dokazov v izpodbijani pravnomočni sodbi presodili že sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini tako zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) ter zato o predlogu za odlog nastopa kazni ni odločalo.

11. Izrek o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.