Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 1572/2021-45

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1572.2021.45 Upravni oddelek

okoljevarstveno soglasje ničnost upravne odločbe ničnostni razlogi sprememba tožbe
Upravno sodišče
5. februar 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dopolnjeni tožbeni zahtevki pusti objektivno spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, in sicer uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, kot subjektivno spremembo, saj se nov zahtevek ne nanaša na sedaj toženo stranko, pač pa bi ga tožnica morala v skladu z 58. členom ZUreP-2 naperiti zoper občino, ki je prostorski akt sprejela.

Okoljevarstveno soglasje po svoji pravni naravi ni odločba, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti, ampak gre za odločbo, ki dodeli pravico nosilcu nameravanega posega, da izvede nameravani poseg v okviru pogojev, ki so določeni v izdanem okoljevarstvenem soglasju. Taka odločba pa le učinkuje, in sicer tako, da daje posegu, ki je izveden v okviru z njo določenih pogojev, status zakonitosti oziroma legalnosti, kot izhaja iz tretjega odstavka 61. čelna ZVO-1, ki določa, da se v okoljevarstvenem soglasju določijo pogoji, ki jih je treba upoštevati pri pripravi dokumentacije za izvedbo posega, oziroma za samo izvedbo posega. Zato je pravilno stališče, da ničnostni razlog po drugi točki že na podlagi pravne narave okoljevarstvenega soglasja ne more biti podan.

Določbe SPZ ne dajejo podlage za tožničino trditev, da bi morali vsi lastniki zemljišč vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja.

Izrek

I.Sprememba tožbe z dne 21. 2. 2022 se ne dovoli.

II.Tožba se zavrne.

III.Stroškovni zahtevek tožeče stranke in stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog za izrek ničnosti okoljevarstvenega soglasja št. 35402-41/2017-45 z dne 2. 10. 2018, na podlagi zahteve, ki jo je vložila tožnica dne 26. 5. 2019 in 17. 12. 2020. V obrazložitvi navaja, da ničnostni razlogi iz tretje, četrte, pete in šeste točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) niso izkazani. V zvezi s tretjo točko ugotavlja, da okoljevarstveno soglasje ni taka odločba, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti, saj ne nalaga obveznosti, ki bi jo bilo mogoče izvršiti, ampak gre za odločbo, ki dodeli pravico nosilcu nameravanega posega, da izvede poseg v okviru pogojev, ki so določeni v soglasju. Četrta točka ni podana, ker je organ izdal okoljevarstveno soglasje na podlagi zahteve nosilca nameravanega posega, kdo pa je nosilec določa prvi odstavek 57. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Tožnica tudi ni dokazala, da bi bil podan ničnostni razlog iz pete točke, saj tako ne izhaja iz podatkov dokumentacije upravne zadeve, niti ni izkazano, da je bilo prisiljenje, izsiljevanje, pritisk ali drugo nedovoljeno dejanje usmerjeno na naslovni organ, ki je izdal okoljevarstveno soglasje. Tožnica pa tudi ni izkazala, da bi bil podan razlog iz šeste točke, saj niti ne zatrjuje, da je v zadevi taka nepravilnost, ki bi po kakšni posebni zakonski določbi bila lahko razlog za ničnost.

2.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa soglašal z organom prve stopnje, ki je odločal zgolj o predlogu tožnice za izrek okoljevarstvenega soglasja za ničnega, o ostalih njenih zahtevkih pa bo odločal s posebno odločbo. Zavrača ugovore tožnice, ki se nanašajo na nepopolno ali nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Zavrača pa tudi podanost ničnostnega razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki ga je tožnica uveljavljala v pritožbi.

3.Tožnica uveljavlja vse razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ne soglaša z razlogi obeh organov, da ni podana ničnost okoljevarstvenega soglasja glede na uveljavljene razloge. V zvezi s kršitvami določb postopka navaja, da ji ni bila omogočena izjava o dejstvih in okoliščinah, organ ni uporabil vseh dokazov, ki jih je predložila (slikovno gradivo in uradne listine), ter ni odločal o vseh njenih zahtevkih, ki so bili navedeni v pisni opredelitvi z dne 26. 5. 2019. Odločbi ne izpolnjujeta standarda obrazložitve, v zadevi pa ni bil spoštovan 11. člen ZUP. Na podlagi navedb nasprotne stranke je bilo tudi dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ugotovljeno. Odločitev je obremenjena s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in temelji na nezakonitem in neustavnem prostorskem aktu. Uveljavlja kršitve EKČP in Ustave, ter uveljavlja škodo v obliki premoženjske in nepremoženjske škode. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in odločitev, da se okoljevarstveno soglasje z dne 2. 10. 2018 izreče za nično, ter vzpostavi prejšnje stanje v roku enega leta. Predlaga ugotovitev nezakonitosti prostorskih aktov, ter da mora tožena stranka na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču vložiti zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskih aktov, ugotovitev, da je bila odločba organa druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 6., 8., in 13. člena EKČP ter 23. členom Ustave RS, da je bilo s tem dejanjem poseženo v pravico tožnice iz prvega odstavka 6. člena, 8. člena in 13. člena EKČP in 23. člena Ustave RS. Zaradi kršitve EKČP mora država tožnici nakloniti pravično zadoščenje za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Predlaga tudi odpravo drugih aktov, izdanih v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5.Stranka z interesom v tem postopku A. A. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev, enako navaja tudi v pripravljalnih vlogah.

6.Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2022 pa tožnica ponavlja svoje stališče glede uporabe odločbe Ustavnega sodišča, navaja razloge glede dejanskega stanja, pripravljalnih del in dopustnosti posegov, ter zadržanja okoljevarstvenega soglasja. Meni, da bi organ moral odločati tudi o njenih drugih zahtevkih, ker je čas za odločanje že potekel. Sodišču predlaga, naj se opredeli tudi do preostalega dela njenih zahtevkov. V pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2022 pa dopolnjuje tožbene zahtevke še s sedmim in osmim dopolnilnim tožbenim zahtevkom, ki se nanašata na 58. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) in še procesni zahtevek, da sodišče odloči o vloženi tožbi v treh mesecih.

K točki I. izreka:

7.Sprememba tožbe ni dopustna.

8.Tožnica je vlogo z dne 21. 2. 2022 vložila dopolnitev tožbenih zahtevkov, iz katerih smiselno izhaja, da jih utemeljuje na 58. členu ZUreP-2 in Ustavni odločbi U-1-327/2020 z dne 20. 1. 2022, na podlagi katere bi lahko (v skladu s to ustavno odločbo) začela pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti za tožnico spornih prostorskih aktov. Sodišče spremembe tožbe ni dopustilo, saj dopolnjeni tožbeni zahtevki pomenijo tako objektivno spremembo tožbe, v smislu drugega odstavka 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, kot subjektivno spremembo, saj se nov zahtevek ne nanaša na sedaj toženo stranko, pač pa bi ga tožnica morala v skladu z 58. členom ZUreP-2 naperiti zoper občino, ki je prostorski akt sprejela.

9.Poleg tega tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa drugostopenjski organ, po prejemu vloge k spremembi ni dala privolitve (185. člen ZPP). Glede na navedeno sodišče spremembe tožbe ni dopustilo, saj tudi ne meni, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

K točki II. izreka:

10.Tožba ni utemeljena.

11.Predmet upravnega spora je odločitev prvostopenjskega organa, ki je odločal o tožničini zahtevi z dne 25. 6. 2019 in 17. 12. 2020, za izrek ničnosti okoljevarstvenega soglasja št. 35402-41/2017-45 z dne 2. 10. 2018, ki je bilo izdano nosilcu nameravanega posega A. A., s.p., za poseg izgradnje gospodarske infrastrukture na območju gospodarske cone ... Le v tem obsegu (torej le o tožbenem zahtevku pod številko 1) bo sodišče odločalo ter prvostopenjsko odločbo presojalo, upoštevajoč tudi obrazložitev drugostopenjskega organa. Ostale zahtevke bo sodišče obravnavalo v okviru tožbenih ugovorov. Ugovori, ki se nanašajo na tožničine zahtevke vložene pri prvostopenjskemu organu, o katerih še ni odločil in morebitna podanost molka v zvezi s temi zahtevki, ni predmet obravnavanega upravnega spora. Predmet presoje pravilnosti izdanega okoljevarstvenega soglasja izven razlogov ničnosti tudi ne. Enako, ker prostorski akti občine niso bili predhodno vprašanje v obravnavanem postopku ničnosti izreka okoljevarstvenega soglasja, se sodišče do zatrjevane nezakonitosti, oziroma neustavnosti ne opredeljuje, navedeno bo razvidno v nadaljevanju obrazložitve (drugi in tretji tožbeni zahtevek). Iz 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pa tudi ne izhaja, da bi imelo sodišče zakonsko pooblastilo, da pozove drugostopenjski organ, da vloži zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskih aktov (tretji tožbeni zahtevek). S četrtim tožbenim zahtevkom tožnica predlaga ugotovitev, da je odločba ARSO št. 35400-159/2021-2 z dne 10. 6. 2021 v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena, 8. členom in 13. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 23. členom Ustave RS in je bilo s tem dejanjem MOP poseženo v pravico tožnice iz prvega odstavka 6. člena, 8. členom in 13. členom EKČP ter 23. člena Ustave RS, ter zahteva odškodnino. Samostojen ugotovitveni zahtevek ob primarnem izpodbojnem ni mogoč, tožnica ima zagotovljeno sodno varstvo v okviru rednega upravnega spora po 2. členu ZUS-1 zoper izpodbijani akt, v katerem lahko uveljavlja tudi zatrjevane kršitve pravic po teh dveh upravnih aktih. Vendar pa sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve tožnica ne veže na izpodbijano odločbo, odločitev izdana v postopku uveljavljanja ničnosti. Tožničina zahteva po odpravi drugih aktov (peti tožbeni zahtevek) pa ni relevantna, saj v postopku izdaje izpodbijane odločbe drugi akti niso bili izdani.

12.Za nično se izreče odločba: 1. ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; 2. ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; 3. ki je sploh ni mogoče izvršiti; 4. ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; 5. ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja; 6. v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (prvi odstavek 279. člena ZUP). Odločba se lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca (prvi odstavek 280. člena ZUP).

13.Poglavje sedem tožbe tožnica naslavlja "Pravni interes". Organ je tožnici priznal pravni interes za uveljavljanje ničnosti in njeno zahtevo obravnaval po vsebini, zato so navedbe v zvezi s pravnim interesom v povezavi z izpodbijano odločbo neutemeljene, v povezavi s prostorskimi akti ali premoženjsko škodo, ki tožnici nastaja, pa nerelevantne, ker navedenega sodišče v tem upravnem sporu ne presoja.

14.Tožnica je s pritožbo uveljavljala ničnostni razlog po drugi točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki se nanaša na to, da bi odločba s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ). Sodišče soglaša z organoma, da okoljevarstveno soglasje po svoji pravni naravi ni odločba, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti, ampak gre za odločbo, ki dodeli pravico nosilcu nameravanega posega, da izvede nameravani poseg v okviru pogojev, ki so določeni v izdanem okoljevarstvenem soglasju. Taka odločba pa le učinkuje, in sicer tako, da daje posegu, ki je izveden v okviru z njo določenih pogojev, status zakonitosti oziroma legalnosti, kot izhaja iz tretjega odstavka 61. čelna ZVO-1, ki določa, da se v okoljevarstvenem soglasju določijo pogoji, ki jih je treba upoštevati pri pripravi dokumentacije za izvedbo posega, oziroma za samo izvedbo posega. Zato je pravilno stališče, da ničnostni razlog po drugi točki že na podlagi pravne narave okoljevarstvenega soglasja ne more biti podan, argument, ki izhaja iz jezikovne razlage določbe. Tožnica v tožbi navaja, da je napačno stališče, da okoljevarstveno soglasje ne nalaga obveznosti, na primer obveznost obveščanja, obveznost pregleda stavb pred posegom, obveznost izvedbe omilitvenih ukrepov, obveznost meritev emisij, ker če nosilec tega ne stori, bo na podlagi kazenskih določb ZVO-1 sankcioniran. Navedeno pa ne dokazuje, da pozitivno ravnanje, ki ga nalaga okoljevarstveno soglasje kot pogoj, pomeni kaznivo dejanje. Tožnica obrazlaga zgolj, da bi ravnanje v nasprotju z okoljevarstvenim soglasjem, lahko pomenilo kršitev, s čimer sama izkazuje, da ničnost po drugi točki ne more biti podana.

15.Tožnica se sklicuje na 340. člen KZ in 205. člen KZ, vendar že iz njenih navedb in predloženih dokazov (odločbe o prekrških) izhaja, da kazniva dejanja po njenem opisu niso bila storjena na podlagi okoljevarstvenega soglasja, pač pa pred izdanim okoljevarstvenim soglasjem in pred izdanim gradbenim dovoljenjem. Kaznivo dejanje po 310. členu KZ je samovoljnost, storitev tožnica očita investitorju, kar pojmovno pomeni, da mu očita, da ni deloval na podlagi upravnih odločb, torej okoljevarstveno soglasje ni bil podlaga za izvršitev. Nadalje tožnica citira 161. člen ZVO-1, ki pa se nanaša na prekršek, kolikor nosilec ravna v nasprotju z okoljevarstvenim dovoljenjem.

16.Bistveno, da se izreče odločba za nično po tretji točki prvega odstavka 279. člena ZUP je, da je odločba za katero se izrek ničnosti predlaga, neizvršljiva. Sodišče je že v obrazložitvi v zvezi z drugo točko prvega odstavka 279. člena ZUP soglašalo z organom, da okoljevarstveno soglasje ni odločba, ki se izvršuje, ampak gre za odločbo, ki pravico dodeljuje. Tožnica ugovarja, da investitor ne more naknadno (pozneje) izvesti nekaterih delov postopka, ki jih nalaga vsebina okoljevarstvenega soglasja in s tem utemeljuje neizvršljivost. V zvezi z navedenim tudi sodišče poudarja, da je v zvezi z vprašanjem izvršljivosti odločbe treba presoditi, ali je njena pravna narava taka, da omogoča izvršitev po 284. členu ZUP. Ker "deli postopka" na katere se sklicuje tožnica niso obveznost nosilca, jih zaradi ponovno naknadne neizvršljivosti (so bili že izvedeni pred izdajo okoljevarstvenega soglasja), ni mogoče uvrstiti ne pod pravno, ne pod dejansko neizvršljivost odločbe. Izrek sklepa ARSO št. 35402-41/2017-66 z dne 23. 4. 2019 se v drugi točki glasi, da do izdaje upravnega akta, ki bo izdan v obnovljenem postopku, zadrži izvrševanje okoljevarstvenega soglasja št. 35402-41/2017-45, ki je bilo nosilcu nameravanega posega izdano dne 2. 10. 2018, ne spreminja stališča sodišča, ki izhaja iz pravne narave okoljevarstvenega soglasja, torej da nosilcu dodeljuje pravico. S sklepom, na katerega se sklicuje tožnica, je torej zadržano le pravno učinkovanje spornega sklepa, kar pa ni sinonim za izvršljivost.

17.Sodišče soglaša z organoma tudi v zvezi s stališčem, da nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tudi v povezavi z 11. členom ZUP, ni ničnosti razlog iz 279. člena ZUP. Da bi bil razlog za ničnost nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne izhaja tudi iz sodbe VS RS I Up 179/2003 ali sodbe Upravnega sodišča I U 2265/2018 (obe obravnavata peto točko prvega odstavka 279. člena ZUP), na kateri se tožnica v zvezi s svojim stališčem sklicuje.

18.Odločba izdana brez zahteve stranke je ničnostni razlog po četrti točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Tožnica meni, da bi morali zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja podati vsi lastniki iz območja posega. Sodišče soglaša z razlogi organa, da je vlagatelj zahtevka nosilec posega v okolje, torej oseba, ki namerava izvesti poseg, kar izhaja iz prvega ostavka 57. člena ZVO-1. Soglaša tudi z uporabo analogije, pojem nosilca posega se približa pojmu investitorja iz 11. točke 3. člena Gradbenega zakona (GZ) in v tem okviru ne gre za pravno praznino, ki bi jo lahko zapolnile določbe stvarno pravnega zakonika (SPZ). Določbe SPZ ne dajejo podlage za tožničino trditev, da bi morali vsi lastniki zemljišč vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Sodba I U 708/2018 se ne nanaša na okoljevarstveno soglasje. Organ druge stopnje pa je tožnici tudi razložil, da je postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja namenjen presoji vplivov na okolje in ZVO-1 ne zahteva od nosilca nameravanega posega izkazovanja lastništva, kar je treba izkazati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

19.Ničnostni razlog po peti točki prvega odstavka 279. člena ZUP je lahko podan zaradi "drugega nedovoljenega dejanja". Posredovanje neresničnih podatkov predstavlja zavajanje državnega organa, ki je lahko razlog za ničnost, v kolikor se odločba opira na neresnične podatke, kar izhaja iz sodb na kateri se tožnica sklicuje (sodba VS RS I Upr 179/2003 in Upravnega sodišča I U2265/2018). Iz obrazložitve obeh upravnih organov pa izhaja, da je bil organ ob izdaji okoljevarstvenega soglasja seznanjen z dejstvi ki jih tožnica opredeljuje za neresnične in so izhajale iz izjave nosilca z dne 25. 2. 2020, in je svojo odločitev, okoljevarstveno soglasje, izdal ob upoštevanju te informacije. Poleg tega pa so bili omenjeni izvedeni posegi obravnavani in presojani v Poročilu o vplivih na okolje za izvedbo posega izgradnje gospodarske javne infrastrukture na območju gospodarske cone ..., junij 2017, december 2017, ki je bilo podlaga za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Tožnica navaja, da ima Poročilo o vplivih na okolje napačen opis obstoječega stanja in nameravanega posega in druge vsebine glede na obvezne vsebine po drugem odstavku 54. člena Uredbe o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave, vendar ne pojasnjuje povezave z neresničnimi podatki, ki jih je predhodno navajala, ter tudi ne, ali se je, in na kateri napačni opis organ oprl v okoljevarstvenem soglasju. Kolikor je njen ugovor zgolj ugovor napačne uporabe materialnega prava ta ugovor ne more biti upoštevan v postopku izreka ničnosti odločbe. Tožnici pa je organ druge stopnje tudi natančno pojasnil, da je procesno, glede na določbe ZUP, bilo v obravnavani zadevi dopustno dopolnjevanje dokumentacije, ter da zaradi dopolnitev sprememba okoljevarstvenega soglasja ni bila nujna. Obrazloženo pa ji je tudi, da tako imenovana legalizacija ne pomeni drugega kot izdajo okoljevarstvenega soglasja pod enakimi pogoji, kot jih določajo predpisi za gradnjo šele načrtovanega objekta, kar pomeni, da je pri oceni vpliva že obstoječega objekta treba upoštevati tako vplive, ki so posledica same gradnje objekta, kot njegove uporabe, s čimer se onemogoči zaobit pravil o presoji vplivov na okolje, ki določajo, da morajo biti vplivi na okolje upoštevani v najzgodnejši fazi postopka.

20.Tožnica ugovarja tudi obrazložitvi organov, da ni podan ničnostni razlog po šesti točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Sodišče njen ugovor zavrača, tožnica s trditvijo o povezavi ZVO-1, z 8., 11., 171. in 214. členom ZUP, tega razloga ni izkazala, iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi, na katere se sodišče v celoti sklicuje.

21.Tožnica uveljavlja tudi kršitve pravil postopka. Po drugi točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost, oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Tožnica ugovarja, da ji v prvostopenjskem postopku ni bilo omogočeno, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, in da ni bila izvedena ustna obravnava. Drugostopenjski organ je ugovor tožnice zavrnil in se skliceval na določbe o skrajšanem ugotovitvenem postopku. Sodišče z organom soglaša, da so bili v obravnavani zadevi podani pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, ki je stekel na podlagi zahteve tožnice za izrek okoljevarstvenega soglasja za ničnega. Tožničina zahteva je bila okvir v katerem je organ ugotavljal podanost ničnostnih razlogov, kot jih je uveljavljala, zato bi morala biti tožnica, kolikor bi želela biti uspešna v zvezi z obravnavanim ugovorom konkretna z navedbo, v zvezi s katero okoliščino, oziroma dejstvom se ni mogla izjaviti in o katerih predlogih in dokazih se ni mogla izreči, pri izvedbi katerega dokaza ni mogla sodelovati, katerih vprašanj ni mogla postavljati drugim strankam, pričam, izvedencem, s katerimi pravnimi posledicami svojih ravnanj bi morala biti seznanjena, da bi sodišče lahko njen ugovor presodilo. Z opustitvijo ustne obravnave je bila sicer res zgrešena kršitev pravil postopka, vendar tožnica ni izkazala, da je to vplivalo oziroma moglo vplivati na pravilnost odločitve.

22.Tožnica ugovarja, da prvostopenjski organ ni uporabil njenega slikovnega gradiva in uradnih listin, vendar ne pojasni konkretno katere fotografije, oziroma dokumenta ni uporabil, in kako je to vplivalo na presojo posameznega ničnostnega razloga. Nadalje organu očita, da ni odločil o vseh zahtevkih, ki so bili navedeni v njeni pisni opredelitvi z dne 26. 5. 2019. Predmet presoje v obravnavanem primeru je odločanje o zahtevani ničnosti, zato se sodišče do odločanja, oziroma neodločanja o ostalih zahtevkih ne opredeljuje. Tožnica ima, da doseže odločitev še o ostalih zahtevkih, ustrezno urejena pravna sredstva.

23.Tožnica neutemeljeno ugovarja kršitvi 214. člena ZUP. Navaja, da prvostopenjski organ ni navedel razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov. Dokazov ni pravilno preverjal, ter za svojo odločitev ni navedel pravnih podlag in pravno relevantne argumentacije. Iz izpodbijane odločbe izhaja nasprotno. Tožnica pa je z ugovorom napačno oziroma v nepresojenih dokazih pavšalna. V izpodbijani odločbi so navedeni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku. Ugovor dolžnost govoriti resnico in poštena uporaba pravic (kršitev 11. člena ZUP in pete točke prvega odstavka 279. člena ZUP) se nanaša na Poročilo PVO in zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Kolikor pa se navedeno nanaša na ničnostni razlog po peti točki prvega odstavka 279. člena ZUP, je bila tožnici relevantnost pojasnjena. Ugovor "druge stranke" se ne nanaša na obravnavano zadevo.

24.Kot izhaja iz opisa razloga "dejansko stanje je ugotovljeno nepopolno oziroma napačno" se naveden razlog tudi ne nanaša na obravnavano zadevo, pač pa na samo soglasje.

25.Tožnica uveljavlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar v zvezi z okoljevarstvenim soglasjem, kar pa ni predmet presoje v obravnavani zadevi. V navedbah tožbe tožnica utemeljuje tudi oblike škode in višino, ki ji zaradi posega nosilca nastaja, vendar je z zahtevkom ne uveljavlja, zato ji sodišče v tem okviru ne odgovarja.

26.Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker so se ji stranke, na podlagi 279.a člena ZPP odpovedale.

K točki III.

27.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. čelna ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

28.O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervinjentu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnica s tožbo zoper njen akt ni uspela ji je glede na načelo uspeha v pravdi dolžna povrniti njene stroške postopka. Sodišče je zato v nadaljevanju preverjalo potrebnost stroškov stranke z interesom, ki je v upravnem sporu vložila odgovor na tožbo in pripravljalne spise. Stroški stranke z interesom, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na tožbo in pripravljalnimi vlogami so se izkazali za nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj vsebinskih navedb, ki bi se nanašala na neutemeljenost tožbe, ki niso bile že vsebovane v upravnih odločbah, stranka z interesom ni podala. Iz navedenega je sodišče njen stroškovni zahtevek zavrnilo.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 61, 61/3

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 279, 279/1, 279/1-2, 279/1-3, 279/1-4, 279/1-5 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 22, 22/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 184, 184/2

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia