Jedro

Ker je bilo dokazano, da je tožnik ves čas dejansko opravljal vsebinsko enako delo kot sodelavci višji policisti, katerih delo je bilo ovrednoteno z višjim plačnim razredom, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je od 1. 7. 2018 dalje upravičen do razlike v plači zaradi opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je tožniku dolžna od 1. 7. 2018 do 30. 11. 2018 obračunati bruto razliko med plačo za 28. plačni razred (PR) z vsemi pripadajočimi dodatki ter izplačano plačo, za december 2018 med 29. PR z vsemi pripadajočimi dodatki ter izplačano plačo, od 1. 1. 2019 do dneva izdaje prvostopenjske sodbe pa med 30. PR z vsemi pripadajočimi dodatki in izplačano plačo, od teh razlik plačati prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto znesek s pripadajočimi obrestmi. Povrniti mu mora stroške postopka.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija zaključek, da je tožnik opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta višji policist. Na mejnem prehodu je vedno delal v prisotnosti višjega policista. Ni opravljal vseh nalog iz opisa tega delovnega mesta, zato mu razlika v plači ne pripada. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče z njimi ter sprejeto odločitvijo soglaša. 6. Očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožba ga uveljavlja le splošno, s citiranjem vsebine te določbe. Pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj te kršitve. Izpodbijana sodba je vsebovala razloge o odločilnih dejstvih in jo je lahko preizkusilo.

7. Tožnik ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto policist SR - NDM, PU A., Postaja B.. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju izpovedi vseh zaslišanih prič in tožnika pravilno ugotovilo, da na mejnem prehodu od 1. 7. 2018 dalje opravlja enake naloge mejne kontrole kot višji policisti in tudi v enakem obsegu. Gre za naloge preverjanje in žigosanje dokumentov, pregled vozil, potnikov, prtljage, preiskovanje kaznivih dejanj, nadziranje na mejnih prehodih z uporabo posebne tehnične opreme (ta naloga je tudi vnesena v opis nalog obeh delovnih mest)... Z zatrjevanjem, da so naloge, ki jih opravlja, identične definiciji pojma „mejna kontrola“ tako po Zakonu o nadzoru državne meje (Ur. l. RS, št. 60/2007 in nadaljnji; ZNDM-2)1 kot po Zakoniku o schengenskih mejah, se pritožba neutemeljeno zavzema za presojo, da naloge, ki jih opravlja tožnik, spadajo v okvir delovnega mesta policist SR - NDM (nadzornik državne meje). Kot namreč ugotavlja izpodbijana sodba, ni nikoli opravljal nalog nadzora državne meje na zunanji meji EU oziroma nadziral zelene meje, kar je glede na njegove trditve bistvo delovnega mesta policist SR - NDM. Zlasti izpoved višjega policista vodje izmene C.C. izrecno potrjuje, da tožnik ni na mejnem prehodu zaradi opravljanja dela policista SR - NDM. Kot je pojasnil, za mejni prehod B. sploh ni predvidena navzočnost nadzornika državne meje, ker nima kaj nadzirati. Pri razporedih dela zato ni upošteval, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu policist SR - NDM. Tudi iz izpovedi višjega policista vodje izmene D.D. izhaja, da ga ob sestavljanju izmene ni zanimal naziv tožnika. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno upoštevalo, da je v opisu delovnega mesta policist SR - NDM navedeno: „izjemoma pomoč pri opravljanju mejne kontrole na zunanji meji EU zaradi nepredvidljivih varnostnih okoliščin“, medtem ko tožnik del mejne kontrole ni opravljal le izjemoma, ampak jih opravlja kontinuirano od 1. 7. 2018 dalje. Kot je razvidno iz izpovedi C.C., to narekujejo razlogi kadrovske podhranjenosti. Ker je bilo dokazano, da je tožnik ves čas dejansko opravljal vsebinsko enako delo kot sodelavci višji policisti, katerih delo je bilo ovrednoteno z višjim plačnim razredom, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je od 1. 7. 2018 dalje upravičen do razlike v plači zaradi opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu.

8. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da tožnik na mejnem prehodu B. ne opravlja višje vrednotenega dela, ker vedno dela v prisotnosti višjega policista. Iz izpovedi tožnika in prič namreč izhaja, da delo tožnika ni drugačno od prisotnega višjega policista, ter da vsak dela svoje delo, čeprav jih je v izmeni več. Vodja izmene E.E. in D.D. sta izrecno potrdila, da prisotnost vodje izmene in višjega policista na mejnem prehodu ne vpliva na delo tožnika.

9. Iz navedb pritožbe izhaja, da tožnik ne opravlja vseh nalog iz opisa delovnega mesta višjega policista, npr. načrtovanje, organiziranje in usklajevanje dela sodelavcev, sodelovanje z vodji policijskega okoliša pri organiziranju preventivnih programov na območju policijske postaje... Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni pomembno za obravnavani spor. Prvostopenjsko sodišče je ob upoštevanju vseh izpovedb pravilno ugotovilo, da tudi višji policisti, ki so tožnikovi sodelavci na mejnem prehodu, ne opravljajo vseh nalog iz opisa delovnega mesta višji policist. Ker tožnik in višji policisti na mejnem prehodu opravljajo vsebinsko enako delo, so zanj upravičeni do enakega plačila (prvi odstavek 133. člena ZDR-1). Pritožba se sklicuje na več judikatov (Pdp: 494/2017, 127/2013, 1174/2013, 1843/2004) in kot bistveno izpostavlja stališče, da je do razlike v plači zaradi opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta delavec upravičen le, če opravlja vse in ne le posamezne naloge takšnega delovnega mesta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti judikati niso uporabljivi za ta spor, saj ne obravnavajo podobne situacije, tj. ko ne le primerjani delavec ampak tudi delavci na višje vrednotenem delovnem mestu, s katerimi se primerja, v okviru rednega dela ne opravljajo vseh nalog iz opisa delovnega mesta, delo vseh pa je vsebinsko enako.

10. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je z namenom prilagajanja potrebam delovnega procesa lahko v pogodbi o zaposlitvi določeno tudi opravljanje drugega potrebnega dela po odredbi nadrejenega, tj. dela, ki spada v opis nalog nekega drugega delovnega mesta. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bilo tožniku delo, ki je enako delu višjih policistov, odrejeno le po potrebi. Takšno delo opravlja kontinuirano od 1. 7. 2018 dalje, zato je pravilen zaključek, da je v celotnem vtoževanem obdobju opravljal delo delovnega mesta višji policist. 11. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V skladu z 28. členom ZNDM-2 sme policist, ki opravlja mejno kontrolo, zahtevati predložitev dokumentov, potrebnih za prestop državne meje za osebe in predmete, vnesti v dokumente ustrezne podatke, opraviti kontrolo potnikov, prevoznega sredstva in stvari, zadržati osebo za nujno potreben čas, vendar največ 48 ur.