Jedro

Sodišče prve stopnje Uredbe Bruselj II b v postopku ugotavljanja očetovstva ni moglo uporabiti, ker je uporaba Uredbe za tovrstne spore izključena (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Pristojnost slovenskega sodišča je zato utemeljeno vezalo na ZMZPP. Glede na to, da je predlagatelj slovenski državljan in ima stalno bivališče v Republiki Sloveniji, je slovensko sodišče v sporih za ugotovitev očetovstva pristojno tudi, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, če nasprotni udeleženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje o izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, (I) da je sodišče RS pristojno za odločanje o predmetni zadevi, (II) da je predlagatelj A. A. oče mld. B. B., ki ga je 23. 9. 2025 v Mnchnu v Nemiji rodila C. B. in (III) mu naložilo, da v roku 15dni postavi določen predlog glede zaupanja otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine ter navede vsa dejstva, ki utemeljujejo njegov predlog, ter predlaga dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. O stroških postopka pa bo odločeno s sklepom, s katerim se bo postopek končal (IV).

2.Zoper sklep se je pravočasno pritožila nasprotna udeleženka iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov in predlagala ugoditev pritožbi ter odpravo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa s stroškovno posledico za predlagatelja.

3.Trdi, da je odločilo sodišče, ki ni pristojno. Sodišče v sklepu prvič govori o tem, da nasprotna udeleženka ni izkazala državljanstva otroka, čeprav med udeležencema postopka to ni sporno, sodišče pa tega podatka samo niti ni zahtevalo ali pridobilo. Gre tudi za vprašanje materialnega prava. Ob pravilni uporabi nemškega prava, bi moralo sodišče ugotoviti državljanstvo, ki ga je otrok pridobil z rojstvom, kar izhaja iz priloženega potrdila. Višje sodišče v sklepu o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni govorilo o ZMZPP kot podlagi za pristojnost, ampak o Uredbi Bruselj II b. Enako sodnik na naroku, kar sicer ni povzeto v zapisniku. Uporaba ZMZPP kot podlage za pristojnost sodišča je sedaj sama po sebi presenečenje, obenem pa ustvarja vtis, da se sodišče zadeve oklepa. Izvirni greh je od
7e od začetka tega postopka nepravilna ugotovitev otrokovega običajnega prebivališča, ki ni bilo nikoli v Sloveniji, tu je bil le zaradi hude bolezni matere. Takoj ko je zmogla, se je vrnila v Nem
0dijo in nobena od relevantnih določb Uredbe Bruselj II B b ne daje podlage za vodenje postopka pred sodiščem v RS, še manj za uporabo slovenskega prava. Sodišča pri ugotavljanju običajnega prebivališča ne vežejo le trajanje bivanja, ampak tudi namen in razlogi. Izpodbijani sklep pa o tem nima razlogov. Predlagala je, da sodišče postopek prekine in zaprosi pristojno sodišče v Nemčiji, da prevzame in nadaljuje ta postopek, saj so bile okoliščine, zaradi katerih je bila v času uvedbe postopka v Sloveniji, izjemne, pogojene z njeno nenadno hudo boleznijo. Primernejše za ocenjevanje otrokove koristi je nemško sodišče, ker ima tam otrok običajno prebivališče in je državljan Nemčije. Ta status ima na podlagi zakona, kar se avtomatično zgodi, ker njegova mati v Nemčiji zakonito živi že vsaj 5 let in ima dovoljenje za stalno bivanje in je državljanka države EU s pravico do prostega gibanja. Predlagala je prenos pristojnosti po 12. členu Uredbe, pa se sodišče o predlogu ni izreklo. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede trenutka prijave stalnega bivališča otroka, ki ni 15. 1. 2026, saj po nemških pravilih otrok z rojstvom pridobi enak status kot mati.

4.Na pritožbo je odgovoril predlagatelj in predlagal, da se jo zavrne.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Predlagatelj je predlog, s katerim zahteva, da se ugotovi, da je oče otroka, ki ga je v Nemčiji rodila nasprotna udeleženka, vložil 17. 11. 2025. Pritožnica ves čas postopka trdi, da očetovstvo ni sporno. V dokaz prilaga Listino o soglasju, iz katere izhaja, da je 15. 1. 2026 na Uradu za socialne zadeve in mladino v mestu Düseldorf podala soglasje, da je predlagatelj oče B. B., ki ga je 2025 rodila v Münchnu v Nemčiji. Naknadno je (med drugim) predložila še listini glede varstva in vzgoje ter preživnine za otroka. Pritožbeno tudi ni sporno, da so se ob vložitvi predloga vsi trije nahajali v Sloveniji, da sta predlagatelj in nasprotna udeleženka slovenska državljana, da ima predlagatelj stalno bivališče v Republiki Sloveniji in da drugo sodišče še ni začelo postopka v zvezi z ugotavljanjem očetovstva.

7.Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je v predmetni zadevi o očetovstvu odločilo nepristojno sodišče. Pritožbeno zatrjevane okoliščine, povezane z otrokovim običajnim bivališčem in državljanstvom v postopku ugotavljanja očetovstva glede na prvi odstavek 71. člena ZMZPP, niso relevantne. Sodišče prve stopnje Uredbe Bruselj II b v postopku ugotavljanja očetovstva ni moglo uporabiti, ker je uporaba Uredbe za tovrstne spore izključena (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Pristojnost slovenskega sodišča je zato utemeljeno vezalo na ZMZPP. Glede na to, da je predlagatelj slovenski državljan in ima stalno bivališče v Republiki Sloveniji, je slovensko sodišče v sporih za ugotovitev očetovstva pristojno tudi, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, če nasprotni udeleženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

8.Pritožbeni očitki o nepristojnosti sodišča Republike Slovenije v predmetnem očetovskem sporu se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklepu sodišča prve stopnje ni našlo relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).