Jedro

Tožeča stranka v spornem delu tožbenega zahtevka ne zahteva povrnitve stroškov, katerih plačilo bi zakon nalagal toženi stranki. Uporaba materialnopravne podlage iz 218. člena ZOR zato ni mogoča, tožbeni zahtevek pa je v tem pogledu nesklepčen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Krškem je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 854.188,00 SIT s pripadki. Znesek predstavlja sorazmerni del stroškov za delovanje osnovne šole s prilagojenim programom ... ter posvetovalnice za učence in starše, katerih ustanoviteljica je tožeča stranka. Njihovo povračilo je zahtevala na podlagi dejstva, da šolo in posvetovalnico obiskujejo tudi učenci, ki so občani tožene stranke.

2. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Razlogi, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti 3. Z zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec izpodbija pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov za delovanje osnovne šole ... v višini 1.453,25 EUR (prej 348.256,00 SIT). Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki prvega odstavka 387. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – ZPP) in navaja, da je tožeča stranka kot ustanoviteljica morala zagotoviti sredstva za nemoteno delovanje osnovne šole ... s prilagojenim programom. Takšne osnovne šole so dolžne sprejeti k njej napotene otroke ne glede na to iz katere lokalne skupnosti prihajajo. Ker je na podlagi zakona vsaka lokalna skupnost dolžna zagotoviti določena sredstva za delovanje osnovnih šol, tožena stranka dolguje tožeči stranki znesek, ki ga je ta plačala namesto nje (za otroke z območja tožene stranke). Vrhovni državni tožilec opozarja tudi na različne odločitve višjih sodišč v enakih zadevah.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

Razlogi za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti 5. Z izpodbijano sodbo je višje sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar je neutemeljenost tožbenega zahtevka utemeljilo z drugačnimi razlogi. Ugotovilo je namreč, da tožeča stranka v spornem delu tožbenega zahtevka ne zahteva povrnitve stroškov, katerih plačilo bi zakon nalagal toženi stranki. Uporaba materialnopravne podlage iz 218. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – ZOR) zato po stališču pritožbenega sodišča ni mogoča, tožbeni zahtevek pa je v tem pogledu nesklepčen. Obveznost lokalnih skupnosti prispevati za delovanje javnih šol izhaja iz 82. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/1996 s spremembami – ZOFVI). Hkrati pa so v istem členu sredstva, ki jih zagotavljajo lokalne skupnosti, v šestih točkah natančneje določena. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da stroški, ki jih je po postavkah opredelila tožeča stranka in katerih sorazmerno povračilo zahteva, niso umeščeni med sredstva, ki so jih na podlagi 82. člena ZOFVI dolžne zagotavljati lokalne skupnosti. Za zatrjevano obveznost tožene stranke zato ni našlo podlage v zakonu.

6. Navedenih zaključkov sodišča druge stopnje zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija. Ker se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na uveljavljane kršitve (prvi odstavek 391. člena ZPP), tožbenemu zahtevku glede na navedeno ne bi bilo mogoče ugoditi niti, če bi se navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti izkazale za utemeljene. Vrhovno sodišče se zato do njih ni posebej opredeljevalo.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je kot neutemeljena zavrnjena na podlagi 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP.