Jedro

Sodna praksa je zavzela stališča, da se glede teka zastaralnih rokov v primeru spremembe predpisa, ZDavP-2, veljaven v času izdaje izpodbijanega upravnega akta, uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznostih, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad A. zavezancu za davek od davčne osnove 86.985,29 EUR odmeril davek na dediščine in darila v višini 14.997,06 EUR, kar vse mora biti plačano v 30 dneh.

2. V obrazložitvi navaja, da na podlagi sklepa o dedovanju št. D 75/2007, ki je postal pravnomočen 16. 6. 2007, ugotavlja obseg zapuščine po pokojni B.B. Iz omenjenega sklepa o dedovanju je razvidno, da zavezanec za davek kot oporočni dedič deduje polovico nepremičnine in denarna sredstva do deleža 1/2 premoženja. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 5. člen Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD). Vrednost nepremičnin je bila ugotovljena na podlagi cenitve sodnega izvedenca C.C. in revalorizirana s strani davčnega organa. Ugotavlja, da do izdaje odločbe zavezanec za davek ni predložil dodatnih dokazil o dolgovih, stroških in bremenih, ki odpadajo na podedovano premoženje in znižujejo davčno osnovo. Prav tako je davčni organ zavrnil tudi ugovor zavezanca o zastaranju pravice do odmere davka.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-11-51/2014-2 z dne 30. 6. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je v konkretni zadevi sporno, ali je pravica do odmere davka na dediščine in darila za premoženje, ki ga je pritožnik prejel po pokojni B.B., zastarala ali ne. V nadaljevanju pojasnjuje, da je dne 18. 9. 2014, to je v času izdaje sporne odmerne odločbe, zastaranje urejal Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2 UPB4), ki je procesni zakon. 125. člen ZDavP-2 v drugem odstavku določa, da pravica do odmere davka na dediščine zastara v 10 letih od pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Od pravnomočnosti sklepa o dedovanju z dne 16. 6. 2007 pa še ni minilo 10 let. V Uradnem listu RS, št. 117/2006 je bil v tem letu objavljen ZDavP-2, ki je sprva za odmero davka določal petletni zastaralni rok, vendar le do spremembe zakona ZDavP-2B, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 110/2009 z dne 29. 12. 2009. Ker od pravnomočnosti sklepa o dedovanju, to je od dne 16. 6. 2007 do uveljavitve ZDavP-2B, petletni zastaralni rok, določen v predhodno veljavnih določbah o zastaranju še ni potekel, odmera davka ni zastarala. S spremembo ZDavP-2 pa se je zastaralni rok podaljšal na 10 let. Prav tako zastaranje ni nastopilo do posameznih sprememb procesnega zakona.

4. Tožnik v tožbi vztraja na svojem stališču, da je pravica do odmere davka po izpodbijani odločbi zastarala. Pojasnjuje, da se s stališčem, ki ga zastopa davčni organ glede zastaranja, ne strinja. Zato meni, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita. Pravica do odmere davka je za toženo stranko nastopila s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, torej 16. 6. 2007. V izpodbijani odločbi tožena stranka nikjer ne pove, kdaj je prejela sklep o dedovanju. Zato tožnik tudi ni seznanjen z datumom uvedbe davčnega postopka. Odmerno odločbo je tožena stranka izdala 18. 9. 2014, to je 7 let po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Izdati pa bi jo morala v roku 30 dneh od prejema pravnomočnega sklepa o dedovanju. V času nastanka pravice do odmere davka dne 16. 6. 2007 je veljal ZDavP-2, ki je določal 5 letni rok, v katerem bi bilo treba davek odmeriti. Tožena stranka je davek odmerila po tem, ko je njena pravica do odmere davka že potekla. Tožena stranka nobenega dejanja ni storila v petletnem relativnem roku. Tudi novo določeni relativni rok nanjo ne more vplivati. Do izdaje odmerne odločbe tožena stranka ni storila nobenega dejanja, o katerem bi tožnika obvestila, da bi prišlo do pretrganja zastaranja. V skladu z načelom zakonitosti je potrebno uporabiti predpis, ki je veljal v času uvedbe davčnega postopka, saj je takrat tudi potrebno šteti, da je nastala obveznost tožene stranke, da odmeri davek. Gre za materialni predpis, ki je umeščen v procesni zakon, glede materialnega predpisa pa je nedopustno, da se retroaktivno uporablja, razen v kolikor ni izkazana javna korist in se s tem ne posega v pridobljene pravice. Obveznost tožnika se je nanašala na leto 2007 in ne na leto 2014, zato je potrebno uporabiti zakon, ki je veljal v letu 2007, to pa je ZDavP-2, ki je določal petletni zastaralni rok. Pravni položaj tožnika se je poslabšal brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.

5. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožeči stranki pa dolg, odmerjen z izpodbijano odločbo, z vsemi pribitki odpiše. Podrejeno sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora s pripadki vred.

6. Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi je sporno, ali je davčni organ imel pravico tožniku odmeriti davek na dediščine in darila za premoženje, ki ga je prejel po pokojni B.B., ali pa zaradi zastaranja pravice do odmere davka, tega ni imel pravice storiti.

10. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami v izpodbijani odločbi oziroma odločbi organa druge stopnje strinja. Strinja se tudi z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede zastaranja navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača te pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 11. Pri tem še pripominja, da je tudi sodna praksa zavzela stališča, da se glede teka zastaralnih rokov v primeru spremembe predpisa v primerljivih situacijah kot je obravnavana, ZDavP-2, veljaven v času izdaje izpodbijanega upravnega akta, uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznostih, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 9/2016). Za takšno situacijo pa gre tudi v konkretnem primeru.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.