Jedro

Ker CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila takrat veljavnega ZUP (1986), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba tožene stranke, št. 426-31/18-02/0200-110 z dne 20. 12. 2004, ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 502,94 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 12. 2004, s katero je ta pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 21. 9. 1999, zavrnila kot neutemeljeno. S slednjo odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki naknadno obračunal carinski dolg po uvozni carinski deklaraciji (UCD) z dne 12. 12. 1992, saj niso bili izpolnjeni pogoji za carinsko oprostitev po 14. točki prvega odstavka 29. člena Carinskega zakona – CZ 1976 (Ur.l. SFRJ, št. 10/76 do 34/90-pb).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je med strankama nesporno, da je carinski dolg nastal dne 13. 10. 1992, ko je bilo blago dano v prost promet. Po tretjem odstavku 56. člena CZ (1976) oziroma 59. člena prečiščenega besedila pravica do izterjave carine zastara, ko preteče 10 let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Prvostopenjska odmerna odločba je bila izdana znotraj 10-letnega zastaralnega roka. Z drugostopenjsko odločbo tožene stranke se ni odločalo niti o izterjavi niti o odmeri carinskega dolga, temveč se je preizkušala pravilnost odločitve prvostopenjskega organa o odmeri carinskega dolga. Pojem izterjave je širši in zajema tudi odmero carinskega dolga.

3. Revidentka glede dovoljenosti revizije navaja, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, saj je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je za presojo zastaranja pravice do izterjave carine odločilno le to, da je bila pred iztekom absolutnega zastaralnega roka 10 let izdana prvostopenjska odločba. Dejstvo, da je bila drugostopenjska odločba v obravnavani zadevi izdana po poteku tega roka, pa po stališču sodišča prve stopnje ni pomembno. Revidentka glede utemeljenosti revizije navaja, da pojem izterjave carine po CZ (1976) oziroma CZ (1990-pb) zajema celoten postopek odmere carine tako pred organom prve stopnje kot tudi pred organom druge stopnje. Po stališču sodišča prve stopnje izterjava carine, ko je enkrat izdana odmerna odločba, prepreči nastop absolutnega zastaranja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo meni, da ta ni utemeljena

5. Revizija je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pravno vprašanje, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev, se nanaša na razlago 56. člena CZ (1976) oz. 59. člena CZ (1990-pb) o vplivu teka zastaralnih rokov izterjave carine na zastaranje carinskega postopka, kar po vsebini zadeve pomeni odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), na katero pa sicer Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

8. V obravnavani zadevi je potrebno uporabiti določila CZ (1976) oziroma CZ (1990-pb), upoštevaje, da je bil postopek uvoza zaradi izvoza začet pred 1.1.1996, saj se upravni postopki, ki so bili začeti pred letom 1996, skladno z določilom 182. člena Carinskega zakona – CZ (1995) (Ur. l. RS, št. 1/95 in naslednji), dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. julijem 1996. Navedeni zakon sicer nima izrecnih določil v zvezi z zastaranjem naknadnega obračunavanja carinskega dolga, temveč vsebuje le določbe o zastaranju pravice do izterjave carine. Vsebine tega pravnega pojma ne opredeljuje, niti se v zvezi s tem ne sklicuje na kakšen drug predpis, temveč le določa posledico, ki nastopi po izteku zastaralnega roka, to je, da potem ni več mogoče uveljavljati pravice do izterjave carine. Po določilu prvega odstavka 56. člena CZ (1976)oziroma 59. člena CZ (1990) namreč pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine pa v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok.

9. Glede na navedeno mora carinski organ v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka, ki teče od nastanka carinske obveznosti, začeti in dokončati vse postopke, ki so predpisani za uveljavitev in plačilo terjatve. To pomeni, da je po preteku tega roka kakršnakoli aktivnost carinskih organov brez pomena, saj ne more privesti do izterjave carinske obveznosti, ki pa je osnovni namen celotnega carinskega postopka. Vrhovno sodišče je o tem že večkrat sprejelo enako stališče (zadeve X Ips 346/2005, X Ips 861/2004, I Up 1073/2005 in druge).

10. V obravnavani zadevi tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je pravica do izterjave carine absolutno zastarala. Kot izhaja iz UCD z dne 12. 12. 1992, in kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je carinska obveznost tožeče stranke nastala dne 13. 10. 1992, ko je bilo blago dano v prost promet. Desetletni absolutni zastaralni rok je glede na navedeno začel teči od 13. 10. 1992 in je potekel 13. 10. 2002. 11. Neutemeljeno je navajanje sodišča prve stopnje, da naj bi bila izpodbijana odločba zakonita, ker je bila prvostopenjska odločba izdana znotraj relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka. Ker CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (1986) (Ur. l. SFRJ, št. 47/86), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo.

12. Drugostopenjska odločba tožene stranke z dne 20. 12. 2004, s katero je postala prvostopenjska odločba tožene stranke z dne 21. 9. 1999, dokončna, izvršljiva pa, kot izhaja iz izreka te odločbe, po poteku 8 dni od dokončnosti odločbe, je bila izdana po preteku absolutnega zastaralnega roka, kar pomeni, da je glede na določilo 56. člena CZ (1976) oziroma 59. člena CZ (1990-pb) pravica do izterjave carine s strani tožene stranke absolutno zastarala.

13. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialni predpis, in sicer določbe 56. člena CZ (1976) oziroma 59. člena CZ (1990-pb) o absolutnem zastaranju pravice do izterjave carine, je revizijsko sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

14. Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je revizijsko sodišče upoštevalo določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3, 45/08), ki ga je bilo glede na smiselno uporabo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 potrebno smiselno uporabiti in ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi v celoti uspela s svojim zahtevkom. Stroške upravnega spora je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo – OT (Ur. l. RS, št. 67/2003), 155. členom ZPP in Zakonom o sodnih taksah – ZST (Ur. l. RS, št. 20/04-UPB1).

15. Pooblaščencu tožeče stranke je revizijsko sodišče tako priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovniku: za sestavo tožbe 200 točk (tar. št. 30/1a v zvezi s tar. št. 18/1 OT), za sestavo revizije 300 točk (tar. št. 30/5 v zvezi s tar. št. 18/1 OT), za 2% materialne izdatke (člen 13 OT), skupno torej 510 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT (člen 15/1 OT) oziroma 0,459 EUR (čl. 13/1 Zakona o uvedbi eura – ZUE; Uradni list RS, št. 114/06) predstavlja znesek 234,09 EUR. Na ta znesek je revizijsko sodišče tožeči stranki priznalo še 20% DDV, tako da je skupni znesek priznanih potrebnih stroškov iz naslova zastopanja znaša 280,91 EUR. Iz naslova sodnih taks je revizijsko sodišče upoštevalo 63,43 EUR takse za tožbo in 158,60 EUR za revizijo. Skupni stroški tožeče stranke tako predstavljajo znesek 502,94 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči.