Jedro

Organa prve in druge stopnje sta po presoji sodišča materialno pravo (ZZZDR) pravilno uporabila v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi ter sta pri tem pravilno upoštevala tudi relevantne instrumente varstva človekovih pravic predpisov (KOP in EKČP), pri čemer sta pri odločanju v konkretnem primeru dala prednost otrokovim pravicam mld. A.A. pred pravico tožnice do družinskega življenja, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano začasno odločbo je Center za socialno delo J. (v nadaljevanju CSD) odločil, da se mld. A.A., roj. ... 2004, odvzame staršema B.A. in C.A. in se odda v vzgojo in varstvo ter šolanje v Vzgojno izobraževalni zavod (v nadaljevanju VIZ), morebitna pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, odločba pa postane izvršljiva z dnem vročitve te odločbe. Posebni stroški v postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane začasne odločbe CSD uvodoma podaja opis družinskih razmer, ki po presoji CSD kažejo na ogrožujočo situacijo za vse štiri otroke v družini, iz razlogov, ki jih CSD podrobno opiše. Kot posebej pereč problem v zadnjem letu in pol izpostavlja izostajanje otrok od pouka, kakor izhaja iz poročila Osnovne šole D. z dne 15. 5. 2018, iz katerega sledi, da otroci družine A. k pouku večino časa ne prihajajo, zato šolsko ne napredujejo in je zato zdrav razvoj otrok resno ogrožen. V nadaljevanju pojasnjuje, da je CSD predhodno že dne 30. 11. 2017 po uradni dolžnosti za mld. A.A. izdal na podlagi 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) odločbo o oddaji v VIZ, s katero se mati in posledično mld. A.A. nista strinjala, oče pa se je sčasoma strinjal. Ker starša navedene odločbe nista izvršila, je bil mld. A.A. v zavod odpeljan 6. 3. 2018, na podlagi posebnega sklepa CSD, s tako imenovano fizično prisilitvijo. Zoper navedeno odločbo se je tedaj pritožila mati, organ druge stopnje pa je njeni tedanji pritožbi ugodil s svojo odločbo z dne 15. 5. 2018 in zadevo vrnil CSD v ponovno odločanje. Ker ponovnega postopka po 121. členu ZZZDR ni bilo mogoče izpeljati takoj in ker je bilo potrebno za zaščito pravic mld. A.A., glede na strokovne ugotovitve Strokovne komisije pri CSD z dne 20. 6. 2017 in Strokovnega sveta CSD z dne 21. 5. 2018, je na podlagi 119. in 120. člena ZZZDR v povezavi z določili 3. odstavka 290. člena in 221. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) CSD izdal izpodbijano začasno odločbo o začasnem odvzemu mld. A.A. in oddaji v VIZ, zaradi zagotavljanja pogojev za njegov optimalen psihosocialen razvoj, kot je predlagala Strokovna komisija z CSD v svojem mnenju z dne 20. 6. 2017, ki ga CSD v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi citira. Med drugim iz citiranega mnenja Strokovne komisije CSD z dne 20. 6. 2017 izhaja, da mld. A.A. od septembra 2017 praktično ni več hodil v osnovno šolo, starša pa ga k pouku nista zmogla pripraviti; prav tako ni zmogel sodelovati v psihološki obravnavi in ga starša tudi nista redno vozila na termine, kazal pa je znake hude čustvene stiske, ko je bil v komunikaciji z vrstniki in ljudmi izven družine, saj je bil skoraj popolnoma nesodelujoč in ni govoril; bil je izključen iz socialnega življenja izven doma, ni napredoval na nobenem zanj pomembnem področju razvoja. V nadaljevanju obrazložitve CSD še navaja, da čeprav proti lastni volji in brez materinega sodelovanja, mld. A.A. v VIZ, kamor je bil nameščen 6. 3. 2018, dobro funkcionira in napreduje, za uspešno šolanje pa je zanj pomemben vsak dan prisotnosti v šoli in v vzgojni skupini. V nadaljevanju obrazložitve CSD povzema strokovne ugotovitve Strokovnega sveta CSD z dne 21. 5. 2018, ki kažejo, da je bila njegova oddaja v VIZ za zaščito pravic in koristi ter potreb otroka nujen ukrep in da je zanj nadaljevanje izvajanja tega ukrepa še potrebno. Tudi Konvencija Organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP) v 9. členu šteje, da je ločitev otroka od staršev neizogibna v dveh primerih in sicer če starši otroka zanemarjajo ali zlorabljajo ali starša živita ločeno in je potrebno odločiti o otrokovem stalnem prebivališču, medtem ko v 20. členu KOP govori o pravici otroka do posebnega varstva in pomoči, ki mu jo zagotovi država, če njegove koristi ne dopuščajo, da bi še naprej ostal v družinskem okolju in mu zagotovi nadomestno skrb. CSD ob sklicevanju na določila 3. točke 2. odstavka 290. člena ZUP, 3. točke 2. odstavka 224. člena ZUP in 2. odstavka 236. člena ZUP pojasnjuje, da postane odločba izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve skladno s 3. točko 2. odstavka 224. člena ZUP, izjemoma pa se lahko skladno z 2. odstavkom 236. člena ZUP izvrši odločba, zoper katero pritožbeni rok še teče, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni moč odlašati ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda, pri čemer vidi smisel suspenzivnosti odločbe v tem, da se zavarujejo interesi oziroma trenutne potrebe mladoletnega otroka in s tem prepreči nepopravljiva nadaljnja škoda v zdravstvenem in razvojnem smislu, ob upoštevanju siceršnje ogroženosti imenovanega otroka. Zaključuje, da gre v obravnavani zadevi za nujne ukrepe v javnem interesu, to je za zaščito pravic in koristi imenovanega otroka, in ker je utemeljeno pričakovanje, da starša odločbe ne bosta izvršila, je bilo obenem odločeno, da se odločba izvrši tako, da ostane mld. A.A. v VIZ in da morebitna pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

3. Tožnica se je zoper prvostopno začasno odločbo pritožila, drugostopni organ pa je na podlagi 248. člena ZUP pritožbo zavrnil po ugotovitvi, da je prvostopna začasna odločba pravilna in zakonita.

4. V tožbi tožnica uveljavlja tožbene ugovore nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Primarno nasprotuje stvarni pristojnosti CSD kot upravnega organa, češ da gre za očitno kolizijo med sodno in upravno pristojnostjo ter v konkretnem primeru tudi za litispendenco dveh postopkov, češ da je Okrožno sodišče v E. že razpisalo prvi narok za glavno obravnavo v postopku zaradi odvzema roditeljske pravice, ki se vodi pod opr. št. N 43/2018. Ob zavzetem stališču, da o odvzemu otroka sploh ne bi smel odločati CSD, tožnica že zgolj iz tega razloga meni, da bi bilo potrebno izpodbijano začasno odločbo odpraviti in postopek ustaviti, tudi če CSD ocenjuje, da so podane okoliščine za odvzem mld. A.A. staršem, češ da je za odločitev pristojno sodišče, ne pa CSD. Tožnica kot zmotno označuje stališče organa druge stopnje v zvezi z uporabo KOP. Izpodbijani začasni odločbi pa očita, češ da ni obrazložena, zato je naj ne bi bilo mogoče vsebinsko preizkusiti. Nadalje označuje kot pravno nevzdržno in nelogično ugotovitev CSD, da ponovnega postopka po 121. členu ZZZDR ni mogoče takoj izpeljati, CSD pa naj ne bi izkazal, da so podani pogoji po 121. členu ZUP. Izdaje izpodbijane začasne odločbe naj na bi opravičevala niti okoliščina, da je tožnica izjavila, da bo mladoletnega otroka odpeljala iz VIZ Smlednik. Tožnica meni, da takšne izjave ni dopustno šteti za okoliščino, ki opravičuje izdajo začasne odredbe (pravilno: začasne odločbe). Kot nesprejemljivo označuje sklicevanje na mnenje Strokovne komisije CSD z dne 20. 6. 2017, češ da je bilo izdelano že leto dni preden je bila izdana izpodbijana začasna odločba, zaradi česar naj ne bi upoštevano in relevantno, ker gre za mnenje v pozneje ustavljenem postopku. Po oceni tožnice pridobitev novega mnenja Strokovne komisije ne bi zavlekla postopka do te mere, da to ne bi bilo v korist otroka. Nadalje izpodbijani začasni odločbi očita nejasnost glede razlogov, zaradi katerih se omenja mld. F.A., še zlasti ob dejstvu, da je bil tudi v zvezi z njo postopek CSD ustavljen. Tudi zaključek CSD, da mld. A.A. v VIZ dobro funkcionira in že napreduje tožnica označi za nejasen. Poudarja, da ni jasno, na kakšni dejanski in dokazni podlagi CSD ugotavlja, da se je situacija nato v nadaljevanju še poslabšala. Tožnica očita, da CSD ni presojal trenutnega stanja in trenutnih razmer v družini A., oziroma, da le-teh ne opiše in ne konkretizira, čeprav naj bi šlo za bistveno okoliščino. Nadalje tožnica očita, da z ugotovitvami Strokovnega sveta CSD z dne 21. 5. 2018 ni bila seznanjena, niti ni ji ni znano, kdo sestavlja navedeni Strokovni svet CSD. Posledično naj bi ji bila onemogočena pravica do izjave oziroma kontradiktornosti postopka, češ da ni bila niti povabljena na razgovor na CSD, niti ni bila seznanjena z začetkom postopka po 120. členu ZZZDR. Dodaja še, da je v primerih odločanja o pravicah in koristih otrok praviloma potrebno imenovanje izvedencev ali imenovanje komisije, sestavljene iz več strokovnjakov v smislu 88. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), ki bi bila za popolno razjasnitev dejanskega stanja dolžna opraviti psihološki pregled oziroma razgovor z mld. A.A. in njegovima staršema, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno, zato očita bistveno kršitev pravil postopka. V dokazne namene tožbi prilaga listinsko dokumentacijo (tožbene priloge A1 do A9) in predlaga svoje zaslišanje ter angažiranje izvedenca klinične psihologije. Sodišču predlaga, da začasno odločbo odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) po pozivu sodišču predložila predmetne uprave spise in vložila odgovor na tožbo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne iz razlogov, navedenih v izpodbijani začasni odločbi.

6. Na glavni obravnavi 1. 3. 2019 je sodišče v soglasju s strankama vpogledalo listine predloženega upravnega spisa in sodnega spisa Okrožnega sodišča v E. št. N 43/2018, ki ga je sodišče samo pridobilo skladno z določilom 8. člena ZUS-1 ter vpogledalo prilogi C4 in C5, pri čemer je sodišče kot nesubstanciran zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po postavitvi izvedenca klinične psihologije ter kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju prič G.G., socialne delavke CSD, in H.H., zaposlene na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

K točki 1:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, ker je tožeča stranka v obravnavani zadevi vložila tožbo zoper izpodbijano začasno odločbo CSD, s katero je bil mld. A.A. odvzet staršema (materi B.A., sedaj tožnici, in očetu C.A.) ter nameščen v VIZ Smlednik, glede na osnovno vodilo pri odločanju o mladoletnih otrocih, po katerem je vedno na prvem mestu otrokova korist, ki je varovana tako z Ustavo (54. člen in 56. člen ter 2. odstavek 57. člena) kot tudi z mednarodnimi instrumenti človekovih pravic, med drugim s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (EKČP), zlasti 2. členom Protokola št. 1 k EKČP, Listino EU o človekovih pravicah (Listina EU), zlasti 2. odstavkom 24. člena Listine EU, ter KOP in tudi z ZZZDR, in ker odločitev v konkretnem sodnem postopku lahko vpliva na položaj mladoletnega otroka, ki ni le objekt tega postopka, saj se nanj nanaša zgoraj navedeni tožbeni zahtevek, temveč je tudi subjekt postopka v tem smislu, da se ima pravico udeleževati tega upravnega spora ter v njem zastopati svoje pravice ter pravno varovane interese skladno z določili 19. člena ZUS-1, je sodišče ocenilo, da že iz same narave tega upravnega spora izhaja, da lahko med tožečo stranko B.A. ter očetom C.A. in sinom mld. A.A. obstaja navzkrižje interesov. Zato je ob upoštevanju določil 82. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 in 213. členom ZZZDR, ker gre v konkretnem upravnem sporu za kolizijo interesov med otrokom in njegovo zakonito zastopnico, presodilo, da pri tem roditelja ne moreta varovati svojih koristi in obenem zastopati koristi otroka (enako stališče pa v primerljivi zadevi že izrazilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu št. IV Cp 4667/2010), s čimer so podane okoliščine iz 82. člena ZPP in 213. člena ZZZDR, zato je sodišče, ob upoštevanju 1. odstavka 26. člena ZIRD, mladoletnemu A.A. s sklepom št. I U 1986/2017-21 z dne 25. 1. 2019 postavilo skrbnika za poseben primer, in sicer I.I., odvetnika iz Ljubljane, ki je naveden na Listi aktivnih zagovornikov, sestavljeni s strani Varuha človekovih pravic pod zap. št. 55, kot začasnega zastopnika za ta upravni spor.

9. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost sprejete odločitve v upravnem postopku s strani obeh upravnih organov prve in druge stopnje o začasnem odvzemu otroka ter o njegovi namestitvi v VIZ Smlednik in o pritožbi zoper navedeno prvostopno odločitev, ki temeljita na podlagi 120. člena1 ZZZDR ter na 3. odstavku 290. člena ZUP v zvezi z 221. členom ZUP, v dejanskem pogledu pa temeljita na izpostavljenem delu strokovnega mnenja Strokovne komisije pri CSD J. z dne 20. 6. 2017, ki je citiran v izpodbijani začasni odločbi na str. 2., odstavek 7: "Po pregledu spisovne dokumentacije pri obema otrokoma ugotavljamo znake motnje vedenja in čustvovanja, vedenjske odklone, težave pri vzpostavljanju socialnih stikov z vrstniki in odraslimi v šolskem okolju in izven, pomanjkanje interesov, pomanjkanje delovnih navad pri F.A., izostajanje od pouka, šolska neuspešnost. Otroka živita v izrazito nevzpodbudnem domačem okolju, družinski odnosi so kronično disfunkcionalni, starša sta vzgojno povsem nemočna. Podobne težave se nakazujejo tudi pri mlajših sorojencih K.A. in L.A.", ter na ugotovitvi, da se je v naslednjih mesecih situacija še bistveno poslabšala tako, da vsi štirje otroci družine A. večino časa ne prihajajo v šolo (OŠ D.) in da mld. A.A. od septembra 2017 praktično ni več hodil v šolo in da ga starša k pouku nista zmogla pripraviti, prav tako ni zmogel sodelovati niti v psihološki obravnavi, kamor ga starša tudi nista redno vozila, kazal pa je znake hude čustvene stiske, ko je bil v komunikaciji z vrstniki in ljudmi izven družine, saj je bil skoraj popolnoma nesodelujoč in ni govoril, tako da ni napredoval na nobenem zanj pomembnem področju razvoja in je bil izključen iz socialnega življenja izven doma, od namestitve 6. 3. 2018 v VIZ pa napreduje.

10. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da pred izdajo izpodbijane začasne odločbe tožnica s tem ni bila kakorkoli posebej seznanjena in tudi ne ustno zaslišana. Prav tako ni sporno, da v VIZ mld. A.A. napreduje, kakor tudi ne, da je pred tem mld. A.A. pogosto izostajal od šolskega pouka v OŠ D., saj je tudi tožnica, ko je bila na naroku za glavno obravnavo ustno zaslišana in v katere verodostojnost sodišče ne dvomi, navedeno izrecno potrdila ter še izpovedala, da je nedavno sina mld. A.A. sama spremljala na srednješolski informativni dan, konkretno v petek 15. 2. 2019 dopoldne na Biotehnično šolo v M., popoldne na Šolski center v M. in v soboto na Šolski center v E..

11. Med strankama tudi ni sporno, da je bila v sodnem postopku zaradi odvzema roditeljske pravice pred Okrožnim sodišče v E. pod opr. št. N 43/2018 dne 23. 11. 2018 sklenjena pravnomočna sodna poravnava med obema staršema mld. A.A. na eni strani ter CSD na drugi strani tako, da se pod tč. 3 oba starša zavezujeta vse štiri otroke redno pošiljati v šolo, jih k temu spodbujati, A.A. ob nedeljah redno napotiti v VIZ in se vzdržati vseh drugih ravnanj, ki so v škodo njunih otrok, na kar je na naroku za glavno obravnavo posebej opozoril pooblaščenec tožene stranke. Ob tem sodišče poudarja, da tožeča stranka tem navedbam tožene stranke ni oporekala, nedotakljivost posameznikove zasebnosti, torej zasebnega in družinskega življenja v smislu 8. člena EKČP, pa ni pravica absolutne narave. Zagotavlja oziroma varuje jo tudi 35. člen Ustave. Tudi ta predvideva, da se nekatere človekove pravice medsebojno omejujejo, zlasti s tem, ko v 3. odstavku 15. člena Ustava določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava (3. odstavek 15. člena Ustave). Človekove pravice so torej lahko omejene s pravicami drugih, kar pomeni tudi zaradi javnega interesa, kot v konkretnem primeru pravilno navaja CSD v izpodbijani začasni odločbi. Pri presoji, koliko je ta omejitev dopustna, pa je treba uporabiti načelo sorazmernosti.

12. EKČP torej v 8. členu zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, v katero javna oblast ne sme posegati, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi iz v 2. odstavku 8. člena EKČP navedenih razlogov. V zvezi s tem obstaja več odločitev ESČP, ki obravnavajo spoštovanje družinskega življenja, pri čemer je ESČP v bistveno primerljivi zadevi izpostavilo, da pravica do družinskega življenja vključuje tudi dolžnosti staršev v pogojih svobodne družbe, da s spoštovanjem predpisane šolske obveznosti preprečujejo socialno izolacijo svojih otrok in zagotavljajo socialno integracijo svojim otrokom z izpolnjevanjem predpisanega obveznega osnovnošolskega izobraževanja oziroma šolske obveznosti v družbo vrstnikov, s čimer ne zagotavljajo zgolj pridobivanja šolskega znanja, ampak tudi socialnih spretnosti, kot sta toleranca in asertivnost v stiku še z drugimi osebami izven kroga svojih družinskih članov, kot izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Wunderlich v. Germany (App. no. 18925/15 z dne 10. 1. 2019).

13. Ker sta po vsem povedanem oba upravna organa prve in druge stopnje po presoji sodišča materialno pravo (ZZZDR) pravilno uporabila v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi ter sta pri tem pravilno upoštevala tudi relevantne instrumente varstva človekovih pravic predpisov (KOP in EKČP), pri čemer sta pri odločanju v konkretnem primeru dala prednost otrokovim pravicam mld. A.A. pred pravico tožnice do družinskega življenja, je sodišče odločilo na podlagi 2. alineje 2. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da je utemeljen tožbeni očitek o kršitvi pravil postopka, ker tožnici pred izdajo izpodbijane začasne odločbe ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, tako da bila posledično kršena pravica tožnice do sodelovanja v postopku iz 22. člena Ustave, vendar pa je ugotovljeno kršitev sodišče samo odpravilo s tem, ko je bila tožnica ustno zaslišana na naroku za glavno obravnavo.

14. Skladno 2. odstavkom 63. člena ZUS-1 sme sodišče tožbo zavrniti kot neutemeljeno tudi, če spozna, da je bil postopek pred upravnim organom sicer nezakonit, vendar je sodišče v svojem postopku tako kršitev odpravilo.

15. Glede na zgoraj navedene izjemne okoliščine tega primera je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je izpodbijana začasna odločba pravilna in utemeljena na zakonu, sodišče pa se z razlogi v dovolj celoviti obrazložitvi izpodbijane začasne odločbe v celoti strinja in jim lahko sledi, zato se nanje na tem mestu, da jih ne ponavlja, skladno s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 72. člena ZUS-1, v celoti sklicuje.

K točki 2:

16. Sodišče je o stroškovnem zahtevku tožnice odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 ZZZDR v v 120. členu določa:"Center za socialno delo sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist" (1. odstavek); "S tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka" (2. odstavek); Center za socialno delo spremlja izvajanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena" (3. odstavek). 2 Glej: navedbe tožeče in tožene stranke na 2. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 1. 2019.