Jedro

Glede na okoliščine in način, kako je bila oškodovanki grožnja s smrtjo, ki prihaja ponjo izrečena, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, objektivno predstavlja resno grožnjo, ki je zmožna vplivati na voljo oškodovanke in jo je razumeti kot grožnjo z uporabo sile, ki bo sledila, če ne bo ravnala tako, kot od nje zahteva. Obdolženec jo je namreč izrekel s točno določenim namenom, to je prisiliti oškodovanko, da uradno dejanje opravi (izvrši sklepa o porušitvi nelegalnega objekta in prekliče svojo odločitev glede odloga sklepa o porušitvi).

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega J.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 168,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 48457/2015 z dne 12.9.2016 obdolženega J.Š. spoznalo za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (pravilno: v zvezi s 34. členom KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso v znesku 150,00 EUR.

2. Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da napadeno sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji in obdolžencu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi nižjo kazen zapora in nižjo preizkusno dobo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dejansko stanje obravnavane zadeve je prvostopno sodišče ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, ki je podrobneje opisano v prvostopnem izreku. Pritožbeno sodišče tako soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe in se v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge prvostopnega sodišča ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika dodaja:

5. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca ter graji dokazne ocene, ker je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi oškodovanke, ki je šele zaslišana kot priča povedala, da je obdolženec ob njunem osebnem razgovoru postavljal zahteve, pred tem o tem ni bilo govora. Po mnenju pritožbe obstaja tudi dvom v resnost in objektivnost po telefonu izrečenih besed, v smislu resne grožnje z neposredno uporabo sile, da bi obdolženec pri oškodovanki lahko povzročil občutek vznemirjenosti, ogroženosti in prestrašenosti.

6. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, da oškodovanki M.K. ni grozil, niti ni izvajal pritiska nad njo zaradi vodenega upravno inšpekcijskega postopka, ampak je z njo bil prijazen in zahteval le informacije. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je tekom celotnega postopka glede odločilnih okoliščin izpovedovala skladno, da je obdolženec nad njo izvajal pritisk že eno leto in pol, vse v smeri, da poruši nelegalno zgrajen objekt oziroma prekliče svojo odločitev glede odloga izvršbe sklepa o porušitvi objekta, v zvezi s tem pa ji je 24.9.2015 po telefonu tudi zagrozil s smrtjo, ki jo je zelo negativno vznemirila, ker ni vedela kaj lahko pričakuje od obdolženca. Izpovedbo oškodovanke je potrdila tudi priča R.Š.. Izpostavila je, da v prostorih Inšpektorata, Območne enote, nimajo nobenega varovanja, zato je bila oškodovanka zaradi grožnje obdolženca prestrašena in vznemirjena, v skladu z internimi navodili, je podala prijavo na pristojno policijo. Ker je bila oškodovanka zaradi grožnje zelo vznemirjena in prestrašena, se je kot vodja čutila dolžno, da oškodovanko pospremi na policijsko postajo. Zato ne drži izvajanje pritožbe, ki poskuša prepričati, da je izpovedba oškodovanke glede vznemirjenosti neverodostojna. Prav tako ne obstaja dvom v resnost izrečene grožnje, kar pritožba povezuje z delom, ki ga oškodovanka opravlja in dejstvom, da zaradi izrečene grožnje ni iskala zdravniške pomoči. Sodišče prve stopnje je namreč glede vsebine izrečene grožnje utemeljeno izhajalo iz celotnega dogajanja med obdolžencem in oškodovanko, to je od podaje anonimne prijave in večkratnega klicanja po telefonu, do osebnega razgovora obdolženca z oškodovanko 11.5.2015. Takrat se je obdolženec razjezil in bil besedno agresiven, ko je izvedel, da oškodovanka zaradi odloga izvršitve sklepa nelegalnega objekta ne bo porušila, zagrozil ji je tudi, da bo naredil vse, da se ta objekt odstrani. Temu so sledili še nadaljnji klici obdolženca, predstavljal se je tudi kot župnik. Iz celotnega dogajanja je namreč razvidno, da je obdolženec pritisk na oškodovanko v smeri, da jo prisili, da nelegalni objekt poruši, stopnjeval vse do 24.9.2015, ko ji je izrekel tudi grožnje s smrtjo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je oškodovanka grožnjo s smrtjo vzela resno, v posledici česar je zadevo tudi prijavila policiji. Neuspešna so pritožbena navajanja, da je obdolženčeva grožnja neobjektivizirana ter da ne gre za grožnjo z neposredno silo v zvezi z opravljanjem uradnega dejanja. Oškodovanka je v zvezi s tem prepričljivo povedala, da je grožnjo s smrtjo razumela kot zadnje dejanje obdolženca, da bi jo s tem prisilil, da nelegalni objekt poruši. Glede na okoliščine in način, kako je bila oškodovanki grožnja s smrtjo, ki prihaja ponjo izrečena, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, objektivno predstavlja resno grožnjo, ki je zmožna vplivati na voljo oškodovanke in jo je razumeti kot grožnjo z uporabo sile, ki bo sledila, če ne bo ravnala tako, kot od nje zahteva. Obdolženec jo je namreč izrekel s točno določenim namenom, to je prisiliti oškodovanko, da uradno dejanje opravi (izvrši sklepa o porušitvi nelegalnega objekta in prekliče svojo odločitev glede odloga sklepa o porušitvi). Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je direktni naklep ter da je v izreku opisano ravnanje obdolženca ostalo pri poskusu, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo (13. in 14. točka sodbe). Ker pritožba tudi v nadaljevanju podaja lastno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje na zagovor obdolženca, ne more biti uspešna.

7. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornika obdolženca vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

8. Na pritožbo zagovornika obdolženca je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo v odločbi o kazenski sankciji ter ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v smeri pritožbenega predloga. Dejstvo, da je obdolženec do sedaj nekaznovan ter da je okrožna državna tožilka predlagala, da se obdolžencu izreče pogojna obsodba z določeno kaznijo zapora šest mesecev in preizkusno dobo enega leta, ne utemeljuje nižje določene zaporne kazni ali preizkusne dobe. Pritožba v zvezi s tem očitno prezre, da je nekaznovanost kot olajševalno okoliščino ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Pri izreku kazenske sankcije sodišče prve stopnje ni vezano na predlog državnega tožilca, pri čemer ni prezreti, da je bil predlog za izrek pogojne obsodbe z nižjo določeno kaznijo in preizkusno dobo, obdolžencu ponujen na predobravnavnem naroku v primeru priznanja krivde. Ne drži zatrjevanje pritožbe, da obdolženec ni bil vztrajen, saj je oškodovanka povedala, je pritisk nad njo izvajal kar eno leto in pol. To pa nedvoumno kaže tudi na težo in nevarnost kaznivega dejanja ter stopnjo ogrožanja. Kar zadeva poskus storitve kaznivega dejanja, sicer drži, da 34. člen KZ-1 dopušča milejše kaznovanje, vendar ni prezreti, da je obdolženec šele ko je izvedel, da ga oškodovanka „toži“, prenehal s svojimi ravnanji. Zato podlaga za milejše kaznovanje, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni podana. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče prepričano, da je prvostopno sodišče obdolžencu utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo po vrsti in višini primerno kazen ter dovolj dolgo preizkusno dobo, pri tem pa pravilno ugotovilo ter ocenilo olajševalno in obteževalne okoliščine. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolžencu, kot to predlaga pritožba.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), ko tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

10. Odločitev o stroških kazenskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7112, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca, trajanjem in zamotanostjo pritožbenega postopka.