Jedro

Tožnica je uveljavljala zahtevek za razveljavitev prodajne pogodbe. Ta spor je mogoče po zakonu rešiti samo na enak način za kupca in prodajalca. Ni mogoče odločiti o razveljavitvi pogodbe tako, da bi bila odločitev za obe pogodbeni stranki različna. Kupec in prodajalec sta v tem primeru nujna in enotna sospornika. Zahtevek, vložen le proti eni pogodbeni stranki, ni utemeljen zato, ker ni tožena prava stranka. Gre za vprašanje stvarne in ne procesne legitimacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da sta toženca dne 20. 11. 2002 prodala kupcu Š. d.o.o. stanovanje št. 3 v pritličju večstanovanjske hiše v Mariboru, ne da bi stanovanje v odkup najprej ponudila njej kot predkupni upravičenki. Nadalje je postavila oblikovalni zahtevek, da se prodajna pogodba razveljavi ter dajatveni zahtevek, da sta toženca dolžna skleniti pogodbo z njo in ji dovoliti vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse zahtevke. Presodilo je, da bi morala tožnica s tožbo zajeti tudi kupca, to je Š.d.o.o. Poleg tega ni izkazala, da bi položila sodni depozit. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da sta prodajalec in kupec v sporu zaradi kršitve predkupne pravice nujna sospornika. Za ugotovitveni zahtevek tožnica nima pravnega interesa.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. V njej uveljavlja kršitev 81. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP). Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije bi bilo treba zahtevek zavreči in ne zavrniti. Sodišču je predlagala, da pogodbo pridobi od Davčnega urada, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo. Sodišče prve stopnje ji ni omogočilo seznanitve s podatki iz prodajne pogodbe. Gre za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285., 287. in 191. čl. ZPP. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zapisniku o obravnavi ni bilo ugotovitve, da med strankama ni spora o tem, da sta toženca s prodajno pogodbo prodala Š. stanovanje, v katerem živi tožnica. Sklicuje se na 177. in 178. člen SZ-1 (Ur. l. RS št. 69/2003, v nadaljevanju SZ-1). Tožbeni zahtevek je glede na razpoložljive podatke oblikovala pravilno. Sodišču je izročila garancijo.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki nanjo nista odgovorila in jo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in tudi omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ena od omejitev je določena v drugi točki prvega odstavka 370. člena ZPP, po katerem je revizijo mogoče vložiti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Tožnica v reviziji zatrjuje med drugim tudi bistvene kršitve določb 285. in 191. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje, ki jih v svoji pritožbi ni uveljavljala, zato jih ne more (prvič) uveljavljati šele v reviziji. Gre za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev.

7. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prav tako ni podana. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica zahtevala ugotovitev (sicer kot vmesni ugotovitveni zahtevek), da sta toženca dne 20. 11. 2002 stanovanje št. 3 v pritličju večstanovanjske hiše v Mariboru, prodala kupcu Š. d.o.o., ne da bi ga v odkup najprej ponudila njej kot predkupni upravičenki. Sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe ugotovilo, da dejstvo, da sta stanovanje tega dne prodala kupcu Š. d.o.o., med strankama ni sporno. V reviziji tožnica trdi, da ni natančno vedela vseh elementov pogodbe, razen podatka o prodajalcih, zato sodišče tega dejstva ne bi smelo ugotoviti. Po tožničinem napačnem prepričanju lahko morebitna napaka pri ugotovitvi nekega dejstva kot nespornega predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub temu, da za uveljavljano kršitev v obravnavanem primeru ne gre, revizijsko sodišče tožnici pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje to dejstvo smelo ugotoviti, kajti vsebovano je bilo že v vmesnem ugotovitvenem zahtevku, toženca pa mu nista nasprotovala. Prepričanje tožnice, da je lahko nesporno zgolj tisto, kar je kot nesporno ugotovljeno v zapisniku o glavni obravnavi, je zgrešeno. O spornosti ali nespornosti nekega dejstva sodišče sklepa glede na trditve strank o tem dejstvu. Sodišče ne izvaja dokazov o nespornem dejstvu (primerjaj 287. člen ZPP). Zato je pravilno zavrnilo izvedbo dokaza s pridobitvijo pogodbe od Davčnega urada, saj dokaz ni bil potreben (za ugotovitev dejstva, kdo so bile stranke prodajne pogodbe).

8. Zmotno je tožničino prepričanje, da bi moralo sodišče zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbo zavreči. Tožnica je uveljavljala zahtevek za razveljavitev prodajne pogodbe. Ta spor je mogoče po zakonu rešiti samo na enak način za kupca in prodajalca. Ni mogoče odločiti o razveljavitvi pogodbe tako, da bi bila odločitev za obe pogodbeni stranki različna. Kupec in prodajalec sta v tem primeru nujna in enotna sospornika. Zahtevek, vložen le proti eni pogodbeni stranki, ni utemeljen zato, ker ni tožena prava stranka. Gre za vprašanje stvarne in ne procesne legitimacije. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča materialnopravno pravilna.

9. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).