Jedro

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ustavila postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Uredbe in ZVOP-1, ki ga je vodila zoper tožečo stranko, s tem pa ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke. Tako po presoji sodišča tožena stranka s predmetno odločitvijo o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni posegla v nobeno materialnopravno pravico ali pravno korist tožeče stranke in ji tudi ni naložila nobene obveznosti, izpodbijani akt pa v tem smislu za tožečo stranko nima nobenih posledic. Zato tožeča stranka v obravnavani zadevi ne izkazuje pravnega interesa za predmetni upravni spor in je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom ustavil postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Splošne uredbe (v nadaljevanju Uredba) in Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ki ga je vodil zoper zavezanca A, v tem upravnem sporu tožečo stranko, pod opr. št. 0612-88/2017 (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je zoper tožečo stranko uvedla postopek inšpekcijskega nadzora, v katerem je ugotovila, da sta B.B. in C.C. posredovali dokumentacijo, ki je vsebovala občutljive osebne podatke, ne da bi za to imeli podlago v 13. členu ZVOP-1, saj nista razpolagali niti s privolitvijo posameznice niti ni bila podana nobena od izrecno navedenih situacij, opredeljenih v ostalih določbah 13. člena ZVOP-1. S to obdelavo osebnih podatkov sta kršili 13. člen ZVOP-1. Ker je tožena stranka ugotovila, da je šlo pri ugotovljeni nezakonitosti za enkratno dejanje tožeče stranke v preteklosti, nepravilnost pa je tožeča stranka odpravila in ker tožena stranka v postopku na strani tožeče stranke ni odkrila drugih nepravilnosti, ki bi v času tega postopka še trajale in bi jih kot take bilo mogoče odpraviti, je postopek inšpekcijskega nadzora pri tožeči stranki na podlagi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 50. členom ZVOP-1, drugim odstavkom 3. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in 2. členom Zakona o Informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZinfP), ustavila. Tožena stranka je še navedla, da bo proti zavezancu (tožeči stranki) oziroma njeni odgovorni osebi, zaradi nezakonitega razkrivanja občutljivih osebnih podatkov, ukrepala tudi v skladu z določbami Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

3. Tožeča stranka zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, v kateri uvodoma utemeljuje pravni interes za upravni spor. Navaja, da je tožena stranka v postopku ne glede na to, da je bil inšpekcijski postopek ustavljen, ugotovila, da je tožeča stranka kršila določila ZVOP-1. Glede na takšno vsebinsko odločitev tožene stranke, je po tožbenem stališču treba tožeči stranki dopustiti, da odločitev o kršitvi izpodbija, čeprav tožena stranka v izreku izpodbijanega sklepa razloga za ustavitev postopka ni navedla. Tožena stranka je z izpodbijano odločitvijo odvzela pravico tožeče stranke samostojnega pooblaščanja delavcev za obdelavo osebnih podatkov za namen izvajanja del in nalog za upravljavca iz ZVOP-1, posegla pa je tudi v njen pravni interes po zaščiti pravic v drugem sodnem postopku, saj je v izpodbijanem sklepu napovedala, da bo proti tožeči stranki in njeni odgovorni osebi na podlagi ugotovitev iz izpodbijane odločbe o nezakonitem razkrivanju občutljivih osebnih podatkov ukrepala tudi v skladu z določbami ZP-1. Tožena stranka je nenazadnje posegla tudi v avtonomijo vodenja poslov tožeče stranke.

4. V nadaljevanju tožbe podaja tožeča stranka obrazložitev dejstev in okoliščin, iz katerih po tožbenem stališču izhaja, da izpodbijani sklep temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, napačni uporabi materialnega prava in bistvenih kršitvah določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijani sklep (tožeča stranka navaja odločbo) odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov predmetnega postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem najprej oporeka obstoju pravnega interesa tožeče stranke za tožbo. Navaja, da tožena stranka z izpodbijanim aktom ni odredila nobenega ukrepa, ni naložila nobene obveznosti, prav tako ni posegla v pravni položaj oziroma nobeno pravico tožeče stranke. Tožena stranka poudarja, da zavezancu v inšpekcijskem postopku ni dana pravica izpodbijati sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, kar pomeni, da procesne predpostavke za vložitev tožbe tudi ni mogoče črpati iz drugega stavka prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prav tako po stališču tožene stranke upravnega spora zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni mogoče sprožiti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Nadalje navaja, da obrazložitev sodnih in upravnih aktov nima učinka pravnomočnosti, ampak ima ta učinek izključno ugotovitev, zajeta v izreku oblastnega akta. V izreku izpodbijanega akta ni zajeta ugotovitev, da je tožeča stranka kršila zakon. Tožeča stranka bo lahko v prekrškovnem postopku uveljavljala vse v tej tožbi izpostavljene očitke. V nadaljevanju odgovora na tožbo pa se tožena stranka iz previdnosti opredeljuje tudi do posameznih tožbenih očitkov tožeče stranke, ki jih zavrača kot neutemeljene. Sodišču predlaga, da tožbo kot nedopustno zavrže, podredno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožeča stranka je podala pripravljalno vlogo, v kateri se je opredelila do navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki jih v celoti prereka. Navaja, da prihaja tožena stranka najprej sama s seboj v nasprotje, ker je tožeča stranka zgolj sledila pravnemu pouku iz izpodbijanega sklepa, po katerem jo je sama tožena stranka napotila na varstvo pravic v upravnem sporu. Nadalje navaja, da ZIN ne predvideva ustavitve postopka s sklepom v primerih, ko je inšpektor ugotovil kršitev predpisov. Toženčeva napačna izbira upravnega akta oziroma njegovega poimenovanja kot »sklepa o ustavitvi postopka«, ob hkrati ugotovljenih kršitvah, ne more spremeniti dejstva, da gre vsebinsko za odločbo o ugotovljeni kršitvi zakona. Ustavitev postopka nima nobenih učinkov za zavezanca le, če gre za ustavitev iz razloga, ker kršitev predpisov ni bila ugotovljena. Tožena stranka navaja, da iz sodbe Upravnega sodišča, št. I U 744/2014 z dne 3. 11. 2016, med drugim izhaja, da je ugotovitev kršitve dolžnega ravnanja poseg v pravni položaj zavezanca. Tožeča stranka je prepričana, da izkazuje pravni interes za predmetno tožbo. V nadaljevanju pripravljalne vloge se tožeča stranka opredeljuje do vsebinskih navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri postavljenem tožbenem zahtevku, priglaša pa tudi stroške postopka, vezane na pripravljalno vlogo.

K točki I izreka:

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. V upravnem sporu sodišče na podlagi 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Merilo za obstoj pravnega interesa pa je odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožnik z uspehom v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

9. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom ustavila postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Uredbe in ZVOP-1, ki ga je vodila zoper tožečo stranko.

10. Glede na navedeno nesporno dejstvo, sodišče ugotavlja, da z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke. V izreku izpodbijanega sklepa je bilo odločeno o ustavitvi inšpekcijskega postopka in izrek tudi ne zajema kakršnihkoli ugotovitev o kršitvah, ki bi jih storila tožeča stranka, o čemer je sicer govora v obrazložitvi sklepa. V zvezi s tem sodišče opozarja, da ima učinek dokončnosti in pravnomočnosti le izrek upravnega (in sodnega) akta, ne pa tudi njegova obrazložitev, pri čemer ugotovitve upravnega organa, zapisane v obrazložitvi upravnega akta, ne morejo imeti nobenih zavezujočih učinkov. Tako po presoji sodišča tožena stranka s predmetno odločitvijo o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni posegla v nobeno materialnopravno pravico ali pravno korist tožeče stranke in ji tudi ni naložila nobene obveznosti, izpodbijani akt pa v tem smislu za tožečo stranko nima nobenih posledic. Takšen zaključek velja tudi za drugi odstavek 5. člena ZUS-1, v skladu s katerim se lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi v tem primeru mora biti namreč podan pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje tega sklepa. Ker gre v konkretnem primeru za inšpekcijski postopek, uveden po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, in ne gre za okoliščine, ki so narekovale ustavitev postopka, na strani same stranke, ampak iz razlogov, povezanih z obstojem javnega interesa, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka tudi po tej določbi ne izkazuje pravnega interesa.

11. Poleg zgoraj navedenih dejstev, ki se nanašajo na razmerje med ugotovitvami, ki jih upravni organ navede v izreku upravnega akta, in tistimi, ki jih zapiše v njegovi obrazložitvi, sodišče opozarja še na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izraženo v sklepu, št. X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016, ki se nanaša na samo naravo odločitve o ustavitvi inšpekcijskega postopka. V skladu s to sodno odločbo, sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka (v tej zadevi gradbenega inšpektorja) ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato navedeni sklep v skladu z zakonsko ureditvijo ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti. Poleg tega s tem procesnim sklepom, s katerim je inšpektor ustavil inšpekcijski upravni postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke ali stranskega udeleženca. Tudi na tej podlagi tožeča stranka po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje predmetnega sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka v upravnem sporu.

12. Sodišče še ugotavlja, da tudi ni izpolnjena zakonska zahteva, da sodišče v upravnem sporu v primeru, ko z izdanim upravnim aktom ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke, odloča tudi o zakonitosti drugih aktov, vendar pod pogojem, če tako določa zakon (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1). ZIN kot zakon, ki med drugim ureja postopek inšpekcijskega nadzora, ne predvideva pravice stranke, da bi izpodbijala sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka. Iz tega razloga sodišče o zakonitosti izpodbijanega sklepa v upravnem sporu tudi ne more odločati na tej podlagi.

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ne izkazuje pravnega interesa za predmetni upravni spor. Na drugačno presojo ne vplivajo navedbe tožeče stranke v tožbi, da so bile v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovljene kršitve ZVOP-1, za kar so razlogi obrazloženi v predhodnem delu obrazložitve, in da je bilo poseženo v njen pravni interes po zaščiti pravic v prekrškovnem postopku, katerega uvedbo je tožena stranka napovedala v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. V zvezi s slednjim bo sodišče po določbah, ki veljajo za dokazovanje v postopku o prekršku, ugotavljalo obstoj elementov za morebitni prekršek in odgovornost zanj v postopku o prekršku in pri tem ni vezano na navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka bo imela možnost v postopku o prekršku uveljavljati vse ugovore, vključno s po vsebini tistimi, ki jih uveljavlja v predmetni tožbi, s čimer bodo zavarovane njene pravice v tem sodnem postopku. Prav tako so za presojo obstoja pravnega interesa za predmetni upravni spor nerelevantne navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi, da inšpekcijski postopek ni bil ustavljen v skladu z določbami ZIN, ker tožeča stranka predmetnega sklepa tožbeno ne izpodbija iz tega razloga. Sodišče pa še zavrača sklicevanje tožeče stranke v pripravljalni vlogi na zadevo Upravnega sodišča št. I U 744/2014, ker gre za drugačno dejansko stanje in pravno podlago (zaključne ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije o sumu koruptivnega ravnanja članov nadzornega sveta pri sklenitvi konkretne pogodbe), kot je to v obravnavani zadevi.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. To odločitev je sprejelo na seji sodnega senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče je o predmetni tožbi odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka, pri čemer glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških, ki jih je priglasila tožeča stranka v tožbi in pripravljalni vlogi, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.