Jedro

Tisti, ki ne živi v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogoja za pridobitev slovenskega državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožnika živita in delata v tujini, v Nemčiji, da torej dejansko ne živita v Republiki Sloveniji,zato ne izpolnjujeta enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 40.člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnika s tožbo izpodbijata navedeno odločbo. Navajata, da sta sicer res na začasnem delu v Nemčiji, da pa živita v Sloveniji, kjer imata hišo, ki sta jo kupila leta 1979. Tožnika imata tudi 2,75 ha kmetijskega zemljišča. Domov prihajata najmanj enkrat mesečno in postorita, kar je potrebno, v času njune odsotnosti pa nujna dela opravijo sosedi. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in še navaja, da sta tožnika odšla na delo v tujino iz Republike Hrvaške in da v Sloveniji nista bila nikoli zaposlena. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91 in 38/92 - ZDS). Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita, to je dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena oba predpisana pogoja. Tožnika tako v vlogi kot tudi v tožbi navajata, da sta zaposlena v Nemčiji. Pravilna je zato ugotovitev tožene stranke, da tožnika dejansko ne živita v Sloveniji, zato z zakonom predpisanega pogoja za pridobitev slovenskega državljanstva ne izpolnjujeta. Na drugačno odločitev o stvari ne morejo vplivati navedbe tožnikov, da imata v Sloveniji hišo in da prihajata v Slovenijo enkrat mesečno na dopust. Pojem dejanskega življenja v Sloveniji je treba razlagati glede na to, kje tožnika opravljata večino svojih življenskih aktivnosti, ki pa jih glede na to, da sta zaposlena v Nemčiji, v Sloveniji niti ne moreta opravljati.

Glede na navedeno je sodišče moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).