Jedro

V obravnavani zadevi gre za spor polne jurisdikcije. Odločanje o predlogih za izdajo začasne odredbe pri predodelitvi otrok razvezanih zakoncev so absolutno nujne zadeve. Sodišče prve stopnje je napačno ugotavljalo predvsem subjektivne razloge na strani sodnika. V teh sporih je treba ocenjevati celotni čas od vložitve predloga v pravdi pa do odločitve upravnega sodišča, ker je pretečeni čas bistveni kriterij za presojo, ali je bilo poseženo v to ustavno pravico. Ker pojem "sojenje brez nepotrebnega odlašanja" ni opredeljen, mora sodišče oceniti zadevo, v kateri naj bi prišlo do posega v ustavno pravico, in sicer z oceno najmanj kriterijev narave zadeve, njene zapletenosti in občutljivosti, dosedanje ravnanje sodišča in strank ter pomen zadeve na tožnika.

Izrek

1. Sodba in sklep sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanašata na mladoletno tožnico A.A., razveljavita in se tožba v tem delu zavrže. 2. Pritožbi tožnika B.B. zoper sodbo in sklep se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo, s katero sta tožnika zahtevala:

1. da je tožena stranka dolžna nemudoma odločiti o predlogu tožečih strank za izdajo začasne odredbe z dne 24.3.2005 v pravdnem postopku pred toženo stranko; 2. ugotovitev, da je tožena stranka kršila načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena Zakona o pravdnem postopku kot tudi ustavno pravico tožnika do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, kar hkrati predstavlja tudi kršitev njunih ustavnih pravic iz 54. in 56. člena Ustave RS in je zato dolžna tožnikoma plačati po 400.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter 3. povrnitev njunih pravdnih stroškov; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče odločilo, da se tožnik B.B. ne oprosti plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je iz pravdnega spisa Okrožnega sodišča v Celju ugotovilo, da je bil predlog za začasno odredbo vložen hkrati s tožbo dne 24.3.2005. Ker pa tožnika nista tožbi priložila dokazov za oprostitev plačila sodnih taks, ju je sodišče pozvalo k dopolnitvi tožbe in je zato sklep o oprostitvi plačila sodnih taks bil izdan šele 19.4.2005. Narok za izdajo začasne odredbe je bil razpisan za dne 9.6.2005, ki pa je bil preklican, ker je bila v tem upravnem sporu dne 19.5.2005 vložena tožba, obravnava te tožbe pa je zahtevala tudi pregled pravdnega spisa tožene stranke. Čeprav tožena stranka o predlogu za izdajo začasne odredbe ni odločila vse do odločitve upravnega sodišča (14.6.2005), je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka glede na številčnost prednostno opredeljenih zadev zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavala brez nepotrebnega odlašanja, ker so bila v času od njene vložitve do vložitve upravne tožbe storjena določena procesna dejanja. Ker ni bilo očitane kršitve sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave RS, tudi ni bilo kršenja ustavnih pravic iz 54. in 56. člena Ustave RS. Zato se sodišče prve stopnje ni spuščalo v obravnavanje utemeljenosti vtoževanega zahtevka za odpravo posledic kršenja ustavnih pravic in utemeljenosti odškodninskega zahtevka.

Predlog za oprostitev tožnika B.B. plačila sodnih taks je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker iz potrdila tožnikovega delodajalca izhaja, da prejema višjo plačo kot znaša minimalna plača v Republiki Sloveniji. Da pa bi imel preživninsko obveznost do mladoletne hčere, pa ni z ničemer izkazal. Tožnika v pritožbi zoper sodbo in sklep uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi, sklep o taksni oprostitvi pa spremeni tako, da tožeči stranki oprosti plačila sodnih taks. Navajata, da do vložitve pritožbe tožena stranka zahteve za izdajo začasne odredbe sploh še ni obravnavala, čeprav je bil njun zahtevek prav v tem, da o tej zahtevi nemudoma odloča. Še bolj absurdno pa je, da je bil narok za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe preklican zato, ker je tožena stranka poslala pravdni spis upravnemu sodišču. Varstvo ustavnih pravic v postopku pred upravnim sodiščem je popolnoma neučinkovito in še pospešuje zavlačevanje. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ne predstavlja kršenja ustavnih pravic iz 54. in 56. člena Ustave RS. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve postopka v upravnem sporu je bilo tudi materialno pravo uporabljeno napačno. Sodišče tudi ni vročilo tožnikoma odgovora na tožbo in se zato nista mogla izjasniti o nasprotnih dokazih. Pritožujeta se tudi zoper zavrnitev prošnje za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka in državno pravobranilstvo na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka sklepa: Pritožbeno sodišče je razveljavilo prvostopno sodbo in sklep v delu, ki se nanašata na mladoletno tožnico A.A. in njeno tožbo zavrglo zaradi naslednjih razlogov: Mladoletna tožnica nima pravdne sposobnosti. Zato jo v pravdi, če se starša ne moreta dogovoriti, lahko zastopa skladno z določbo 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) le tisti od razvezanih staršev, ki izvršuje roditeljsko pravico. Ml. A.A. je bila ob razvezi dodeljena v vzgojo in varstvo materi, zato tožnik B.B. ne more zastopati ml. A.A. v tem upravnem sporu brez drugačnega dogovora z materjo. Ker tožnik ni predložil sporazuma ali akta pristojnega organa, iz katerega bi bilo razvidno, da bi lahko on zastopal v upravnem sporu ml. hčerko, po presoji pritožbenega sodišča ml. tožnice ni zastopal upravičeni zakoniti zastopnik. Zato je vrhovno sodišče na podlagi določbe 3. odstavka 75. člena ZUS sodbo in sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanašata na ml. tožnico A.A. razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

K 2. točki izreka sklepa: Pritožba tožnika B.B. je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za spor polne jurisdikcije, ker je zaradi zatrjevanega posega v ustavno pravico do sojenja v razumnem roku na podlagi določb 1. odstavka 2. člena in 62. člena v zvezi z določbo 3. odstavka 1. člena ZUS tako sojenje potrebno.

Prvostopno sodišče je iz vlog strank in predloženih spisov sicer pravilno povzelo, da sta se tožnik in stranka z interesom C.C. razvezala na podlagi sodbe tožene stranke z dne 28.10.2002, ko je bila njuna mladoletna hčerka A.A. dodeljena v vzgojo in varstvo materi ter da od tedaj dalje stiki med tožnikom in njuno hčerko niso bili zadovoljivo urejeni oziroma izvrševani. Po presoji pritožbenega sodišča pa sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da so spori iz razmerij med starši in otroci že po samem ZZZDR opredeljeni kot prednostne zadeve (3. odstavek 10a člena ZZZDR) in da so zadeve o predodelitvah mladoletnih otrok razvezanih staršev občutljive zadeve. Še zlasti nujne so zadeve, kadar se odloča o predlogih za izdajo začasne odredbe po 411. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odločanja o predlogih za izdajo začasnih odredb v zadevah predodelitve otrok razvezanih zakoncev se zato po presoji pritožbenega sodišča štejejo za absolutno nujne zadeve. Čeprav Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne določa roka, v katerem mora sodišče odločiti o takem predlogu, mora sodišče, ki prejme tak predlog, po presoji pritožbenega sodišča o njem odločiti nemudoma.

Razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, s katerimi je zavrnilo tožnikovo tožbo, po presoji pritožbenega sodišča niso relevantni razlogi za odločanje o zahtevku za ugotovitev sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je napačno ugotavljalo predvsem subjektivne razloge na strani sodnika, kateremu je bila dodeljena zadeva.

Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s stališčem prvostopnega sodišča, da je treba ocenjevati za presojo sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretečeni čas od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe (24.3.2005) pa do vložitve tožbe v upravnem sporu (19.5.2005). Pritožbeno sodišče meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ves pretečeni čas od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe pri toženi stranki pa do odločitve sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu. Pretečeni (celotni) čas, ki ga neko sodišče potrebuje za odločitev o določeni stvari, je namreč bistveni kriterij, na podlagi katerega se lahko presodi, ali je bilo že poseženo v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Po presoji pritožbenega sodišča bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku glede na to, da pojem "sojenje brez nepotrebnega odlašanja" iz 23. člena Ustave RS ni opredeljen, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, to praznino zapolniti. Zato bo moralo napraviti vsestransko oceno zadeve, ki jo rešuje oziroma jo je reševala tožena stranka, in v kateri naj bi prišlo do zatrjevanega posega v tožnikovo ustavno pravico. Ta ocena mora obsegati tudi oceno kriterijev, ki jih je ustavno sodna praksa že razvila, in sicer oceno narave zadeve, oceno zapletenosti oziroma občutljivosti zadeve, dosedanja ravnanja sodišča in strank in pomen zadeve za tožnika.

Sodišče prve stopnje bo zato v novem postopku glede na navedene in še druge kriterije, ki jih bo še morebiti samo opredelilo, ob upoštevanju določb 23. člena Ustave RS, 10.a člena ZZZDR in 411. člena ZPP moralo ugotoviti, ali je bilo v obravnavanem primeru zagotovljeno vse potrebno za odločanje o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe brez nepotrebnega odlašanja. Opredeliti se bo moralo tudi do celotnega tožbenega zahtevka, to je do zatrjevane kršitve 54. in 56. člena Ustave RS in do zahtevka za plačilo 400.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in do zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov.

Po presoji pritožbenega sodišča je pritožba utemeljena tudi glede izreka o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Po podatkih v spisih tožnik prejema plačo, ki je sicer res višja od minimalne plače, ima pa tudi preživninsko obveznost do ml. hčerke A.A., saj njegova preživninska obveznost izhaja iz razvezne sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 28.11.2002, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb 62. člena ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS) in je zato pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. in 68. člena ZUS izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.