Jedro

Slabo finančno stanje dolžnika, izkazano s podatki o solventnosti dolžnika, ne izkazuje nevarnosti, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo dolga.

Namera lastnika tožene stranke (lastnika podjetja), da proda podjetje, ne izkazuje nevarnosti, da bo tožena stranka (podjetje) svoje premoženje oziroma svoja sredstva odtujila oziroma jih skrila ali kako drugače z njimi razpolagala in s tem onemogočila ali otežila izterjavo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki prepove razpolaganje s premičnimi stvarmi, ki se nahajajo v gostinskem objektu.

Proti sklepu je tožeča stranka vložila pritožbo. Pritožbi je priložila izvršilni sklep V Ig 1019/93 z dne 10.5.1993, ki naj bi dokazoval, da obstoja verjetnost terjatve tudi glede zneska 194.985,00 SIT. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo tožena stranka onemogočila ali precej otežila izterjavo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da iz obrazca BON 2 SDK ne izhaja le-to, da ima tožena stranka na žiro računu le 568,00 SIT, pač pa tudi to, da je tožena stranka v preteklem mesecu imela na žiro računu povprečno le 9.000,00 SIT. Ti podatki povedo vse o finančnem stanju tožene stranke. Sicer pa nevarnost izkazujejo tudi aktivnosti lastnika tožene stranke, ki se je v aprilu 1993 že pogovarjal z lastnikom BOMARKT-a d.o.o. Ljubljana za prodajo celotnega podjetja. Kot dokaz za te trditve je pritožbi priložila teleks z dne 6.4.1993 in z dne 14.4.1993. Pritožba ni utemeljena.

Četudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni posebej ocenilo podatka o stanju sredstev na žiro računu dolžnika v preteklem mesecu, je zaključek sodišča o tem, da ni izkazana nevarnost, tudi če se upošteva ta podatek povsem pravilna. Dejstvo je, da podatek, ki ga izkazuje poročilo SDK, torej podatki o solventnosti tožene stranke (priloga A 5) ne izkazujejo nevarnosti, ki jo je po 1. odst. 265. člena ZIP treba izkazati za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Pritožbi priložene listine pa ne dokazujejo niti pritožnikovih trditev, da namerava lastnik tožene stranke prodati svoje podjetje (toženo stranko). Iz pritožbi priloženih listin dveh teleksov takšna namera lastnika tožene stranke ni razvidna. Sicer pa tudi, če bi bila izkazana namera lastnika tožene stranke, da bi prodal toženo stranko kot podjetje, s tem ne bi bila izkazana nevarnost, da bo tožena stranka svoje premoženje (premoženje podjetja) oziroma svoja sredstva odtujila, jih skrila ali kako drugače z njimi razpolagala. Lastnikova namera odtujiti podjetje bi bila lahko pomembna, če bi bil on dolžnik.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).