Jedro

Tožnika je nadrejeni delavec poslal v bližino delovnega stroja, kljub temu da pri strojnem kopanju ni dovoljeno zadrževanje v delovnem območju stroja. Iz tega je sklepati, da tožena stranka tožniku ni zagotovila varnosti in zdravja pri delu, tako da je za škodo, ki jo je utrpel, krivdno odgovorna. Odgovorna pa je tudi objektivno, ker je delovni stroj nevarna stvar.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek), po katerem sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 9.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da je dolžan tožnik drugo toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.018,44 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 477,80 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožila tožnik in stranski intervenient. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. V pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje temelji na verodostojnosti izpovedbe priče F.L., upravljalca delovnega stroja. Ta je v svoji izpovedbi sicer potrdil, da mu je tožnik pomagal pri izkopu, vendar pa tožnika ni zadel bager, temveč se je spotaknil ob tla ob položeni profil, zaradi česar je padel. Takšna izpoved priče, ki bi sicer morala imeti status stranke v sporu, saj je F.L. priglasil stransko intervencijo na strani toženi stranke, je v popolnem neskladju z izpovedjo tožnika. V svoji izpovedbi zatrjuje, da ga je delovni stroj pri izvedbi manevra (ki ga operater delovnega stroja, to je F.L. ne bi smel izvesti, saj ni bil skladno z manevri, ki jih je izvedel do takrat) porinil, zaradi česar je izgubil ravnotežje in padel z glavo naprej v drugo žlico delovnega stroja, ki je bila deponirana v bližini delovnega stroja – bagra. Zakaj takšne razlike v izpovedbah tožnika in stranskega intervenienta, izpodbijana sodba ne pojasni. Po drugi strani pa F.L. v svoji izpovedbi celo potrjuje izpoved tožnika, da mu je le-ta pomagal pri delu, kot nekakšen koordinator med njim in delavci ob samem izkopu, kateri so se po izpovedi F.L. tam dejansko nahajali (sprva je zatrjeval, da drugih delavcev takrat ob samem izkopu ni bilo). Hkrati pa je tožnik dajal F.L. navodila v primerih, ko le-ta same jame izkopa ni videl, kar je bilo s strani stranskega intervenienta prav tako potrjeno. Tudi skici, ki sta ju narisala tožnik in F.L., se močno razlikujeta. Vseh teh razlik, ki so z vsebinskega vidika za presojo konkretne zadeve zelo pomembne, izpodbijana sodba ne razjasni. Poudarja, da se obravnavani dogodek ni zgodil takoj oz. kmalu po začetku del, temveč šele teden dni po samem začetku del na trasi .... Tako bi F.L. kot operaterju delovnega stroja moralo biti dobro znano, da se v neposredni bližini nahaja tožnik, ki mu pomaga pri izvajanju del, zaradi česar bi moral biti pri izvajanju manevrov z delovnim strojem še toliko bolj previden. Neverjetna je tudi izpovedba F.L. v tistem delu, ko navaja, da se je tožnik sprva umaknil od delovnega stroja za parkirano tovorno vozilo ter da se je nato kar naenkrat ponovno znašel ob delovnem stroju bagru, zaradi česar je tudi prišlo do obravnavanega dogodka. Zakaj bi tožnik kaj takega storil, če pa je bila njegova naloga, da usmerja F.L. pri izkopu, pa ta ne pojasni. Kljub takšni izpovedi tožnika in F.L. pa izpodbijana sodba verjame le izpovedbi slednjega, za katerega šteje, da je izpovedal po resnici ter da ni razlogov, da takšni izpovedbi sodišče ne bi verjelo. Iz vsega je moč zaključiti, da ni bil tožnik tisti, ki je bil nepazljiv in ki ni upošteval navodil o varnosti pri delu, temveč je bilo obratno, torej je F.L. kot operater delovnega stroja s svojim ravnanjem povzročil nastanek obravnavanega dohodka in se ni prepričal, ali lahko s strojem takšen manever s strojem stori varno in brez nevarnosti za morebitne posameznike. Glede izpovedb prič D.K. in B.J. poudarja, da navedeni priči nista bili neposredna očividca, temveč sta na kraj dogodka prišla šele kasneje, ko je bilo ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval in da potrebuje zdravniško pomoč. Tako je bilo dejansko stanje v konkretnem primeru napačno in pomanjkljivo ugotovljeno, zato izpodbijana sodba tudi napačno uporablja določbe materialnega prava. Zaključek, da tožnik ni ravnal v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), je napačen, saj je moral tožnik v samem območju delovnega stroja izpolnjevati delovne obveznosti, na katere je bil izrecno napoten s strani nadrejene osebe. Kolikor bi tožnik izvedbo delovnih obveznosti, na katere je bil izrecno napoten, zavrnil, bi kršil določbe pogodbe o zaposlitvi. Seveda so delavci dolžni pri izvajanju del upoštevati določila ZVZD, vendar so ta določila dolžni upoštevati v okviru delovnih nalog, ki so jim zaupane. Te svoje obveznosti pa drugo tožena stranka, torej da bi organizirala delo na način, da bo verjetno za nastanek poškodb pri delavcih minimalna, ni izpolnila. S tem, ko je odgovorna oseba drugo tožene stranke z vso vednostjo tožnika poslala na delo, v delovno območje delovnega stroja, ki predstavlja po oceni priče F.L. krog okoli delovnega stroja s premerom 16 metrov, pa je bila ravno drugo tožena stranka tista, ki je kršila določbe ZVZD. Nesreča se je zgodila ob delovanju delovnega stroja, ki je že sam po sebi predstavljal objektivno nevarnost. Tožnika je v okviru delovne obveznosti v neposredno bližino stroja oz. na varno območje delovnega stroja napotila tožena stranka, kateri so zagotovo bili znani predpisi glede zadrževanja delavcev v bližini strojev in katere je poznal tudi delavec F.L. kot upravljalec stroja, ki je bil nenazadnje tudi podizvajalec za toženo stranko.

Stranski intervenient se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da je pravilno priglasil stroške v višini 544,68 EUR, priznani pa so mu bili le v višini 477,80 EUR. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu ni priznalo nagrade iz naslova kilometrine pooblaščenca na relaciji Maribor - Celje - Maribor za 120 km po 0,37 EUR, kar znaša 44,00 EUR in kar ZOdvT predvideva v tarifni številki 6004. Podana je tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka, ker sklep v tem delu ni obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Zmotni so tudi odmerjeni stroški oz. nagrada za postopek v znesku 409,50 EUR brez DDV, kar je bilo s strani pooblaščenca stranskega intervenienta pravilno priglašeno do konca glavne obravnave, sodišče prve stopnje pa neutemeljeno ni odmerilo nagrade tudi iz tega naslova. Neutemeljeno je bilo torej prenizko odmerjenih 409,50 EUR in 44,00 EUR, kar z DDV znaša 544,00 EUR. Meni, da nagrada za postopek ni odvisna le od dejstva, ali stranka poda odgovor na tožbo, temveč ali če sodeluje v postopku, vlaga vloge, vpogleda v spis, pripravi, izdela in pošilja vloge in ima posvete strank v zvezi z zadevo. Zato bi tudi intervenientu pripadali stroški za postopek. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnika stranski intervenient prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, razen v delu, v katerem seveda izpodbijana odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, sodba pa posledično nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Nadalje OZ v 149. členu določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

Tožnik utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o samem škodnem dogodku, saj ni razčiščeno, kako je do dogodka sploh prišlo. Zato je bil najmanj preuranjen zaključek, da ni podana odškodninska odgovornost toženih strank za škodo, ki jo je ob škodnem dogodku utrpel tožnik. Glede odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke je potrebno poudariti, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do ugovora, da ni podana njena pasivna legitimacija oziroma, da zavarovalna polica št. ..., sklenjena po zavarovalnih pogojih PG-odg/07-1, izrecno izključuje škode, ki jih povzročijo letala in vodna plovila vseh vrst, kakor tudi kopenska motorna vozila in prikolice ter samovozni delovni stroji, kadar se premikajo. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je možno to določbo razumeti le tako, da izključuje odgovornost v primeru fizičnega premikanja oz. pri vožnji stroja, ne pa tudi takrat, ko delovni stroj obratuje oz. se premika zato, da izvaja svojo funkcijo, to je ko se na gradbišču z njim opravljajo gradbena dela. Ker sodba glede tega dejstva nima razlogov, je bilo treba zavrnilno sodbo razveljavi glede obeh toženih strank.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnika nadrejeni delavec poslal v bližino delovnega stroja, glede katerega je podizvajalec izpovedal, da je njegov delovni prostor oziroma območje delovanja v krogu polmera 8 metrov oziroma v premeru 16 metrov. Po določbi drugega odstavka točke 12.5. Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uradni list RS, št. 3/02 in 57/03; Uredba) pri strojnem kopanju ni dovoljeno zadrževanje v delovnem območju stroja, ročna dela pa smejo delavci opravljati le, ko stroj miruje. Drugo tožena stranka, tožnikov delodajalec, torej ni upošteval določbe Uredbe ter s tem v zvezi 43. člena ZDR oziroma 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 in 64/01; ZVZD), po katerih bi moral zagotavljati ukrepe za varno delo. Zato je materialnopravno zmotno vso odgovornost zaradi domnevne nepazljivosti pripisati tožniku ter iz tega sklepati, da je sam v celoti prispeval k nastanku škode oz. je sam v celoti kriv za nastanek škode. V konkretnem primeru, ko je bila tožniku dana naloga, da usmerja izkop (v tem delu so sicer izpovedi tožnika in F.L. delno razlikujejta, vendar je mogoče iz obeh povzeti, da je tožnik v bližini stroja bageristov kazal, kje mora kopati in opravljal delovne naloge v delovnem območju stroja), je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, tožnikov eventualni soprispevek k nastanku škodnega dogodka po določilu 171. člena OZ pa je mogoče minimizirati. Tudi sam bagerist F.L. bi moral v takem primeru delo prekiniti ter delo nadaljevati šele, ko se tožnik ne bi nahajal v delovnem območju stroja. Ker sodba sodišča prve stopnje nima jasnih ugotovitev, kako je prišlo do nastanka škode, torej ali se je tožnik le opotekel ter zadel v žlico bagra, ali pa ga je bager z zadnjim delom, ki služi za balast, porinil oz. povzročil, da je zgubil ravnotežje, je bilo potrebno tudi zaradi tega pritožbi ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne glede na to pa je v obeh primerih, torej ali se je tožnik opotekel, ali pa je prišlo do kontakta z zadnjim delom bagra, podana odškodninska odgovornost drugo tožene stranke, če je padel ob žlico bagra, ki je bila nezaščitena oz. je obstajala nevarnost, da se delavec spotakne in pade ter s tem poškoduje.

Stroj kot tak je nevarna stvar oz. gre za dejavnost, iz katere izhaja povečana nevarnost, za katero je podana odškodninska odgovornost drugo tožene stranke, ki odgovarja tudi za svojega podizvajalca, iz navedenega pa izhaja, da je podana tudi krivda drugotožene stranke za nastanek škode.

Ker sodišče prve stopnje torej ni razčistilo, ali je podana odgovornost prvo tožene stranke, oz. ali je podana zavarovalno kritje iz tega naslova, niti ni v celoti ugotavljalo dejanskega stanja zaradi zmotnega zaključka, da je tožnik v celoti sam prispeval k nastanku škode, je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v skladu s 355. členom ZPP sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo potrebno z dodatnim zaslišanjem strank ter prič ter po potrebi z angažiranjem izvedenca za varstvo pri delu razčistiti pravno odločilna dejstva glede temelja odškodninske odgovornosti, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Sodišče bo moralo odločiti tudi po višini tožbenega zahtevka ter s tem v zvezi izvajati dokaze za ugotovitev višine škode, ki so jih stranke predlagale. Šele na podlagi tako dopolnjenega postopka bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik v celoti kriv za nastalo škodo, ni ugotavljalo dejanskega stanja glede višine škode, ki jo tožnik uveljavlja. Ne gre torej za pomanjkljivost, ki bi jo lahko odpravilo sodišče druge stopnje, saj bi šlo v takem primeru za prevzemanju pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona.

Glede pritožbe stranskega intervenienta pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta utemeljena, saj ni razlogov, da bi sodišče glede priznavanja stroškov postopka stranskega intervenienta, ki je stranka v postopku, obravnavalo drugače kot ostale stranke v postopku. Torej je upravičen do povračila nagrade za postopek po tarifni št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08; ZOdvT), kot tudi do stroškov kilometrine po tar. št. 6004. Ker je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, je ugodilo tudi pritožbi stranskega intervenienta tako, da je odločitev o stroških postopka razveljavilo, sodišče prve stopnje pa bo o stroških postopka ponovno odločalo v novem sojenju.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.